:: wikimiki.org ::

Nemčija

Nemčija

Zvezna republika Nemčija je ena od vodilnih svetovnih industrijskih držav, umeščena na sredo Evrope. Na severu meji na Severno morje, Dansko in Baltsko morje, na vzhodu na Poljsko in Češko, na jugu na Avstrijo in Švico, ter na zahodu na Francijo, Luksemburg, Belgijo in Nizozemsko. Nemčija je ustanovna članica Evropske unije.

Upravna delitev

Zvezna republika Nemčija je upravno razdeljena na 16 zveznih dežel:

Zgodovina

: Glej glavni članek Zgodovina Nemčije. Nemčija, kakršno poznamo danes, je nastala oktobra leta 1990 z združitvijo Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike v novo državo z uradnim imenom Zvezna republika Nemčija. S tem se je po 45 letih uredilo tako imenovano nemško vprašanje, začeto s popolno kapitulacijo Nemčije v 2. svetovni vojni. Po vojni so njen teritorij zasedle sovjetske, britanske, ameriške in francoske sile:
- Zvezno republiko Nemčijo (proglašeno l. 1949, pogovorno imenovano tudi Zahodna Nemčija) so zasedle britanske, ameriške in francoske zasedbe. Tu je bilo glavno mesto Bonn.
- Nemško demokratično republiko (proglašeno l. 1949, znano kot Vzhodna Nemčija) pa so socialistično uredile sovjetske zasedbe. Tu pa je bilo glavno mesto Berlin, ki pa je bil razdeljen na večji Vzhodni Berlin in na manjši Zahodni Berlin, ki je bil enklava Zahodne Nemčije. V času velike politične napetosti so z vzhodne strani leta 1961 zgradili Berlinski zid, ki so ga porušili leta 1989 in tako neposredno začeli proces združevanja obeh delov Nemčije, katerega nova prestolnica je Berlin. Več kot 40-letni razvoj je ZRN v okviru kapitalističnega tržnega gospodarstva prinesel velik gospodarski napredek, medtem, ko je NDR zelo zaostajala, čeprav je bila v socialističnem bloku najbolj razvita. Velike razvojne razlike med bivšima deloma Nemčije si prizadevajo čimprej ublažiti z vlaganji v obnovo zastarele in okolju škodljive industrije v bivši NDR, z novo organizacijo njenega kmetijstva, z gradnjo prometnic, še zlasti tistih, ki jo povezujejo z zahodnimi deželami, z gradnjo infrastrukture, s preobrazbo izobraževalnega sistema itd.

Glej tudi

- nemške oborožene sile Kategorija:Države
- Kategorija:NATO Kategorija:OVSE als:Deutschland ja:ドイツ ko:독일 ms:Jerman roa-rup:Ghirmânii simple:Germany th:สหพันธ์สาธารณรัฐเยอรมนี zh-min-nan:Tek-kok

Država

Držáva je geografsko področje in neodvisna politična enota s svojo lastno vladavino, zakoni, pogosto tudi z ustavo, policijo, oboroženimi silami, davčnimi pravili in prebivalstvom. Nekaterim državam, kot so Slovenija, Francija in Izrael, rečemo nacionalne države, ker v njih prevladuje en narod. Druge države, kot so Švica, Španija in Združeno kraljestvo, so večnacionalne države, ker se prebivalstvo deli na več narodov. Kljub temu se nekatere od njih imajo za nacionalne države. Včasih se tudi upravni deli držav z določeno kulturo ali zgodovino imenujejo »dežele« ali »države«; tako se, denimo, imenujejo sestavne enote ZDA ali Anglija, Škotska in Wales v Združenem kraljestvu, čeprav so to praktično sestavni deli (mednarodno priznane) večje države.

Vrste držav

- vazalna država
- križarska država

Glej tudi

- države sveta
- propadle države sveta
- izmišljena država
- ja:国 simple:Country zh-cn:国家 zh-tw:國家

Severno morje

Séverno mórje je robno morje Atlantskega oceana, ki se nahaja med obalama Norveške in Danske na vzhodu, Velike Britanije na zahodu in obalami Nemčije, Nizozemske, Belgije in Francije na jugu. Njegov stranski odcep je ožina Skagerrak med Dansko, Norveško in Švedsko, ki se prek ožin Kattegat, Øresund, Mali Belt in Veliki Belt povezuje z Baltskim morjem. Na jugu se Severno morje z ostalim delom Atlantika povezuje prek Dovrskih vrat in Rokavskega preliva, na severu pa prek Norveškega morja. Glavne reke, ki se izlivajo v Severno morje, so Elba (pri Cuxhavnu), Vezera (pri Bremerhavnu), Ems pri Emdenu, Ren in Maas pri Rotterdamu, Šelda pri Flushingu, Temza in Humber (pri Hullu). Ena najbolj prometnih svetovnih umetnih vodnih poti, Kielski prekop, povezuje Severno morje z Baltskim. Pod morskim dnom se nahajajo velike količine nafte in zemeljskega plina. zemeljskega plina V antičnih časih so morje imenovali Oceanum (oziroma Mare) Germanicum, kar pomeni Ocean (oziroma Morje) Germanov. To ime se je v angleščini in drugih jezikih skupaj z imenom Severno morje uporabljalo do zgodnjega 18. stoletja, do konca naslednjega pa je bil ta izraz tudi v Nemčiji redko uporabljan celo med učenjaki. Njegovo sedanje ime verjetno izhaja iz frizijskega pogleda nanj, saj ta nizozemska provinca leži prav na jugu morja. Danci morje imenujejo tudi Vesterhavet (poleg Nordsøen). Beseda pomeni Zahodni ocean, kar je logično, saj leži zahodno od Danske. Morje je leta 1953 poplavilo in zahtevalo prek 2000 nizozemskih in britanskih žrtev. Kategorija:Geografija Evrope Kategorija:Morja als:Nordsee ja:北海 ko:북해

Danska

Dansko kraljestvo je najmanjša nordijska država, ki se nahaja v Skandinaviji v severni Evropi na polotoku vzhodno od Baltskega morja in jugozahodno od Severnega morja. Vključuje tudi številne otoke severno od Nemčije, na katero meji tudi po kopnem, in Poljske, poleg teh pa še ozemlja na Grenlandiji in Ferskih otokih, ki so združena pod dansko krono, čeprav uživajo samoupravo. Kategorija:Države
- Kategorija:NATO Kategorija:OVSE Kategorija:Koalicija voljnih als:Dänemark ja:デンマーク ko:덴마크 ms:Denmark simple:Denmark th:ประเทศเดนมาร์ก zh-min-nan:Dan-kok

Baltsko morje

Báltsko mórje ali Báltiško mórje leži v severovzhodni Evropi, med Skandinavskim polotokom, in osrednjo Evropo. Na zahodu se mimo danskih otokov prek ožine Kattegat odpira v Severno morje. Baltsko morje (poljsko Morze Bałtyckie ali Bałtyk, kašubsko Bôłt, rusko Балтийское море, latvijsko Baltijas jūra, litvansko Baltijos jūra) je dobilo ime po Baltih, plemenu, ki je v antiki prebivalo ob tem morju (latinsko Mare Suebicum); o njih poroča Tacit leta 98. V mnogih jezikih Celinske Evrope je Baltsko morje znano kot »Vzhodno morje« (dansko Østersøen, nemško Ostsee, finsko Itämeri, nizozemsko Oostzee, norveško Østersjøen, švedsko Östersjön. V estonščini se mu, nasprotno, pravi »Zahodno morje« (Läänemeri). Trem državam ob Baltskem morju Estoniji, Litvi in Latviji rečemo baltiške države. Kategorija:Geografija Evrope Kategorija:Morja
- ja:バルト海 ko:발트 해 simple:Baltic Sea th:ทะเลบอลติก

Poljska

Republika Poljska (krajše Poljska), obmorska država v Srednji Evropi, leži med Nemčijo na zahodu, Češko in Slovaško na jugu, Ukrajino in Belorusijo na vzhodu, ter Baltskim morjem, Litvo in Rusijo (v obliki kaliningrajske eksklave) na severu. Njen položaj in dostopnost ozemlja sta pomenila, da se je na njenem ozemlju bilo mnogo vojn, in skozi stoletja so se njene meje znatno spreminjale. Med letoma 1945 in 1989 je Poljska pripadala komunističnemu vzhodnemu bloku. Državno ime Poljska (Polska) je bilo prvič uporabljeno v 11. stoletju, izhaja pa iz imena plemena Polanie, ki se je na območju med Odro in Vislo naselilo po propadu Rimskega imperija v 5. stoletju.

Zgodovina

: Glavni članek: Zgodovina Poljske Zgodovina Poljske Zgodovina poljske države sega v 10. stoletje, ko so se na ozemlju današnje Poljske začele združevati etnične skupine pod upravo dinastije Piastov. V 12. stoletju je prej enotna država razpadla na več manjših teritorijev, ki so bili leta 1241 razdejani v napadu tatarsko-mongolske Zlate horde. Pod dinastijo Jagelonov je Poljska stopila v zavezništvo s sosednjo Litvo, kar je služilo za podlago dobi razcveta pod Poljsko-litvanskim združenjem v 16. stoletju (Lublinska unija). V tej dobi so prebivalci dežele uvedli velik pomen svobode in parlamentarnega političnega sistema, kljub temu da je večino pridobitev izkoriščala t.i. Žlahta (Szlachta), premožen in vpliven sloj prebivalstva. Od takrat naj bi Poljaki visoko cenili svobodo kot zelo pomembno vrednoto, zaradi česar sami sebe še danes imenujejo narod svobodnih ljudi. Nemirna doba 17. stoletja, znana kot Potop, je prinesla švedsko zasedbo. V tem času so se – vse do leta 1699 - na Poljskem bíle tudi mnoge bitke z Otomanskim imperijem, Rusijo, Kozaki, Transilvanijo in Prusijo. Naslednjih 80 let je prineslo zaton centralne uprave ter šibkost nekaterih pomembnih institucij, zaradi česar je država zašla v skorajšnjo anarhijo in vse večjo odvisnost od Rusije. Slednje je bilo zlasti posledica dejstva, da je v poljskem parlamentu sleheren član lahko dal veto na vsako odločitev, množico teh pa je v prav ta namen podkupil ruski car. Tako skozi glasovanje v parlamentu niso prišle reforme, ki bi nadalje razvijale državni sistem. V razsvetljenstvu je pomembno vlogo za razvoj dežele igralo gibanje za politično prenovo, ki je napisalo prvo evropsko ustavo leta 1791 (Majska ustava Poljske). Proces reformiranja se je zaključil z razpadom Poljsko-litvanske unije ter razdelitvijo poljskega ozemlja med Rusijo, Prusijo in Avstrijo v letih 1772, 1793 in 1795. To obdobje je zaznamovalo več vstaj Poljakov proti okupatorjem. Država je bila novo oblikovana v času Napoleona, in sicer kot Varšavska vojvodina. Slednja se je po padcu Napoleonove vladavine preobrazila v Kongresno kraljestvo, ki je temeljilo na liberalni ustavi. S časom so ruski carji oklestili poljsko samostojnost in Rusija si je kasneje priključila kraljestvo. Prva svetovna vojna je Poljski prinesla novo priložnost za samostojnost, saj so bile okupatorske države po vojni politično in tehnično oslabljene. Zmagovalci vojne so se strinjali o razdelitvi, ki jo je v eni izmed Štirinajstih točk predlagal ameriški predsednik Woodrow Wilson. Po predaji Nemčije 1918 je nastala nova država, Druga poljska republika. Novo nevarnost suverenosti pa je pomenila Sovjetska zveza, s katero se je Poljska zapletla v poljsko-sovjetsko vojno leta 1919 in po sporazumu ohranila samostojnost. Druga poljska republika je trajala do druge svetovne vojne, ko sta si jo 28. septembra 1939 sporazumno razdelili Nemčija in Sovjetska zveza. Poljska je v obdobju svetovne vojne doživela hude izgube na vseh področjih: izmed evropskih narodov je v vojni po deležih prebivalstva padlo največ Poljakov, in sicer več kot 6 milijonov, od tega polovica Judje. Po vojni se je poljska država geografsko premestila proti zahodu, in sicer do reke Odre (zahodna meja) ter Curzonove črte (vzhodna meja). Po tem premiku je Poljska izgubila 76.000 km2 (20 %) svojega predvojnega ozemlja, ti premiki meja pa so pomenili obsežne migracije Poljakov, Nemcev, Ukrajincev ter Judov. Poljska je bila zatem prvič v zgodovini etnično združena država. Povojno obdobje je na Poljsko prineslo komunistično upravo, podobno vsem ostalim upravam vzhodnega bloka; 1948. leta je oblikovanje sistema po stalinističnem režimu pomenilo novo totalitarno vladavino. Ljudska republika Poljska, kot je bilo ime novi državi, je bila razglašena leta 1952. Štiri leta kasneje je politika države postala nekoliko bolj liberalna, zaradi česar je bilo med drugim pomiloščenih mnogo zapornikov. Istega leta pa je prišlo tudi do krvavo zadušene delavske vstaje v Poznańu, ki danes velja za prvo pomembno znamenje notranjega odpora proti vzhodnemu komunističnemu sistemu in začetek dolgoletnega rušenja slednjega. Delavski nemiri leta 1980 so vodili k ustanovitvi poljskega sindikata Solidarnost, ki je s časom postal močna politična sila. Okrnil je prevlado Komunistične partije in leta 1989 slavil zmago na parlamentarnih volitvah. Leto kasneje je kandidat Solidarnosti Lech Wałęsa postal predsednik države. Trda državna politika ekonomije po demokratizaciji v začetku devetdesetih je omogočila Poljski utrditev domačega gospodarstva. Kljub posameznemu dodatnemu nazadovanju socialnih in ekonomskih standardov se je v tem obdobju izboljšal demokratični vidik sistema, v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami pa je Poljska najhitreje dvignila svoj bruto-družbeni proizvod (BDP) na raven pred letom 1989. Leta 1999 se je Poljska vključila v zvezo NATO, junija 2003 pa so Poljaki izglasovali tudi priključitev Evropski uniji; slednja se je zgodila 1. maja 2004.

Uprava in politika

: Glavni članek: Politika Poljske Poljska je demokratična republika z ustavo, ki v trenutni različici obstaja od leta 1997.

Izvršilna oblast

Vladno strukturo vodi kabinet ministrov na čelu z ministrskim predsednikom. Ministre imenuje predsednik države glede na predloge premiera, navadno pa izhajajo iz vladajoče koalicije v spodnjem zakonodajnem domu. Poglavar države je predsednik, ki ga volilni upravičenci volijo vsakih pet let. Trenutni predsednik države je Aleksander Kwaśniewski.

Zakonodajna oblast

Poljski volivci volijo člane dvodomnega parlamenta (narodni zbor, poljsko Zgromadzenie Narodowe), ki sestoji iz 460 članov spodnjega doma (Sejm) in 100 članov senata. Člani spodnjega doma so izbrani po proporcionalnem volilnem sistemu, v dom pa se lahko vključijo le stranke, ki so na volitvah dosegle vsaj 5 % glasov (z izjemo predstavnikov manjšine).

Pravosodna oblast

Pravosodna oblastna veja ima manjšo vlogo pri vodenju države. Osrednji instituciji sta višje sodišče (sodnike določi predsednik republike na predlog Narodnega zbora za pravosodje, za nedoločen čas) in ustavno sodišče (sodnike določi sejm za obdobje devetih let). Ombudsmana oziroma komisarja za človekove pravice (Rzecznik Praw Obywatelskich) imenuje sejm za obdobje petih let. Ta ima dolžnost varovanja človekovih pravic in nadzora nad izvajanjem z njimi povezanih zakonov, prav tako pa bdi nad izvajanjem socialnih pravic.

Upravna razdelitev

Ombudsman Poljska je razdeljena na vojvodstva (województwo) kot administrativne enote. Vojvodstvo je na Poljskem razdelitvena enota vse od 14. stoletja. Po Aktu o reorganizaciji lokalne uprave iz leta 1998 je bilo ustanovljenih 16 vojvodstev kot nadomestilo za poprejšnjih 49, ki so obstajala od 1. julija 1975. Današnje administrativne enote so bile oblikovane zlasti na podlagi zgodovinskih pomenov in vlog pokrajin, medtem ko je razdelitev med letoma 1975 in 1998 temeljila predvsem na položaju mestnih središč. Trenutna vojvodstva se po površini raztezajo od 10.000 km² (Opoljsko vojvodstvo) do več kot 35.000 km² (Mazovijsko vojvodstvo), po številu prebivalcev pa od milijona (Lubuško vojvodstvo) do preko petih milijonov (Mazovijsko vojvodstvo). Vojvodstva:
- Kujavsko-Pomorjansko vojvodstvo (Kujawsko-Pomorskie)
- Lodzsko vojvodstvo (Łódzkie)
- Lublinsko vojvodstvo (Lubelskie)
- Lubuško vojvodstvo (Lubuskie)
- Malopoljsko vojvodstvo (Małopolskie)
- Mazovijsko vojvodstvo (Mazowieckie)
- Opoljsko vojvodstvo (Opolskie)
- Podkarpatsko vojvodstvo (Podkarpackie)
- Podlaško vojvodstvo (Podlaskie)
- Pomorjansko vojvodstvo (Pomorskie)
- Spodnješlezijsko vojvodstvo (Dolnośląskie)
- Svetokriško vojvodstvo (Świętokrzyskie)
- Šlezijsko vojvodstvo (Śląskie)
- Varminsko-Mazursko vojvodstvo (Warmińsko-Mazurskie)
- Velikopoljsko vojvodstvo (Wielkopolskie)
- Zahodnopomorjansko vojvodstvo (Zachodniopomorskie)

Mednarodne povezave

Poljska je članica ali pridružena članica EU, NATO, WEU, OVSE, OECD in Koalicije voljnih iz leta 2003.

Geografija

: Glavni članek Geografija Poljske

Pokrajina

Poljska skoraj v celoti leži na delu severnoevropskega Nemško-poljskega nižavja, povprečna višina države je 173 metrov. Južna meja poteka po gorovjih Sudeti in Karpati (tudi gorovje Tatra, kjer je najti najvišji vrh države, Rysy z 2.499 metri). Poljsko prečka nekaj večjih evropskih rek: Visla (Wisła), Odra, Varta (Warta) in Bug. Pomembna lastnost je tudi nekaj več kot 9.300 jezer, ki so posledica ledeniške dejavnosti in se v večji meri nahajajo na severu države, še zlasti v Mazurskem vojvodstvu, ki slovi po svojih jezerih. Velik del površja dežele je pokrit z gozdovi.

Podnebje

Poljska ima zmerno toplo kontinentalno podnebje s hladnimi, oblačnimi in intenzivnimi zimami. Poletja so mila, deževje pa je razmeroma pogosto tudi v tem letnem času.

Naravna bogastva

Poljska razpolaga z velikimi količinami premoga in zato predstavlja eno vodilnih evropskih izvoznic slednjega. Druga naravna bogastva sestavljajo zaloge sulfatov, bakra, zemeljskega plina, železa, cinka, svinca in soli. Velik pomen ima kmetijstvo. 47 % vse površine države je primerne za obdelovanje, stalni posevki zavzemajo 1 %, stalne pašne površine 13 %, gozdne površine pa 29 %. Namakanih površin je okoli 1.000 km² (podatek 1993).

Okoljski problemi in sporazumi

Poljska je v času vladavine komunizma prešla močan razvoj težke industrije. Posledice te danes predstavljajo največji okoljski problem, kljub zatonu težke industrije po letu 1989 in kasnejši večji skrbi za ekološko problematiko. Problem ostaja onesnaževanje zraka z žveplovim dioksidom, ki ga ustvarjajo termo-elektrarne, ter posledičen kisli dež, ki povzroča škodo na gozdovih. Onesnaževanje tal povzročajo odplake iz mest in industrijskih središč. Ekološka osveščenost ter ekološki standardi so na nizki ravni. Poljska je podpisnica sporazumov o onesnaževanju zraka, o Antarktiki, o biotski raznovrstnosti, podnebnih spremembah, ogroženih vrstah, spreminjanju okolja, nevarnih odpadkih, pomorskem pravu, odlaganju odpadkov v morje, poskusih z jedrskim orožjem, varovanju ozonske plasti in mokriščih. Podpisala, ne pa tudi ratificirala, je še sporazume o onesnaževanju zraka z dušikovimi oksidi, z obstojnimi organskimi snovmi, s sulfati ter Kjotski protokol.

Narodni parki

sol Poljska ima 23 narodnih parkov s skupno površino 314.527 ha (3145,27 km²). Narodni parki:

Gospodarstvo

: Glavni članek Gospodarstvo Poljske Gospodarstvo Poljske Poljska je po demokratizaciji sistema izvedla hitro in intenzivno liberalizacijo gospodarstva, zaradi česar je danes primer agresivnega ekonomskega modela po ameriškem zgledu. Privatizacija malih in srednjih podjetij v državni lasti in liberalna zakonodaja glede ustanavljanja novih družb sta omogočili hiter razvoj agresivnega privatnega sektorja, katerega podlaga so bile poprej ustanovljene organizacije za varstvo potrošnikov. V teku je tudi privatizacija občutljivih sektorjev, kot je rudarstvo, kovinarstvo, železniško omrežje in energetika). Najbolj odmevni potezi sta bili odkup narodnega telefonskega operaterja (2000; kupec je bil francoski Telekom) in prodaja 30-odstotnega deleža največje poljske banke PKO BP na narodni borzi (2004). Država ima velik kmetijski sektor, ki bi po nekaterih napovedih lahko predstavljal enega pomembnejših proizvajalcev hrane za Evropsko unijo. Gospodarske težave povzročajo strukturne reforme v zdravstvu, izobraževalnem sistemu, pokojninskem sistemu in državni upravi, saj prihaja do finančnih pritiskov, ki so večji od pričakovanih. Rast bruto družbenega proizvoda (BDP) je bila precejšnja med letoma 1993 in 2000 ter nekoliko manjša v letih 2001 in 2002. Od leta 2002 dalje se je ekonomska rast povečevala do 5,4 % leta 2004, pričakovana rast za leto 2005 pa je okoli 3,7 %. Državna denarna valuta je zlatnik (złoty). Po vstopu v EU se Poljska pripravlja še na vstop v območje ene denarne valute, evra. Slednji se po predvidevanjih ima zgoditi med letoma 2009 in 2013. Po vstopu v Evropsko unijo mnogo mladih zapušča državo zaradi iskanja boljšega življenjskega standarda, ki ga iščejo predvsem na Irskem.

Demografija

Poljska je bila skozi zgodovino prebivališče mnogih jezikov, kultur in ver. Po 2. svetovni vojni je sprememba meja, pa tudi migracije, Poljsko spremenila v etnično zelo homogeno državo. 96,74 % prebivalcev se izreka za Poljake, le 1,23 % prebivalcev se pripisuje drugim narodnostim, za preostanek pa narodnost ni znana (podatek 2002). Uradne manjšine v državi so Nemci, Ukrajinci, Litvanci, Judje in Belorusi. Uradni jezik države je poljščina, ki sodi na zahodno vejo slovanskih jezikov. Poljska je država z visoko uveljavljeno religijo: velika večina Poljakov je rimsko-katoliške veroizpovedi, 75 % prebivalstva pa so aktivni katoličani. Preostali verniki pripadajo judovski, pravoslavni in protestantski manjšini.

Promet in telekomunikacije

Glede na zahodnoevropske standarde ima Poljska slabo razvito omrežje cest, vodnih in železniških poti. Skupna dolžina poljskih cest znaša 364.657 km, skupna dolžina železnic pa 23.420 km. V državi je registriranih okoli 9.283.000 osebnih avtomobilov ter okoli 1.762.000 tovornih vozil in avtobusov (2000). Poljska ima 8 večjih letališč, skupno pa 122 letališč. Skupna dolžina prevoznih rek in drugih vodnih poti je 3.812 km. Trgovsko ladjevje države sestoji iz 144 ladij ter dodatnih 100 ladij, ki so registrirane v drugih državah. Glavna pristanišča so Gdansk, Gdynia, Kołobrzeg, Szczecin, Świnoujście, Ustka, Varšava in Wrocław. Leta 2000 je bil Telekomov delež v BDP 4,4 % (2,5 % leta 1996). Kljub visokemu porastu uporabe telefonskih linij (282 na tisoč prebivalcev leta 2000, 78 na tisoč prebivalcev leta 1989) je telefonska infrastruktura razmeroma slabo razvita.

Galerija

Češka

Češka republika (ČR, Češka) (češko Česká republika, ČR, Česko) je celinska država v Srednji Evropi. Republika meji na Poljsko na severu, Nemčijo na severozahodu in zahodu, Avstrijo na jugu in Slovaško na vzhodu. Njeno glavno in največje mesto je zgodovinska Praga, glavna turistična atrakcija. Češko sestavljata dve starejši pokrajini, Bohemija (češko Čechy) in Moravska (češko Morava), in del tretje, Šlezije (češko Slezsko).

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Češke Češka se prvič pojavi konec 9. stoletja, ko je bila združena pod Přemyslom. Češko kraljestvo je bila pomembna regionalna sila, ki pa so jo uničile Husitske vojne v 15. stoletju in Tridesetletna vojna v 17. stoletju. Pozneje je prešla pod vladavino Habsburžanov in postala del Avstro-Ogrske. Z razpadom avstro-ogrske monarhije po koncu prve svetovne vojne so se Čehi združili s sosednjimi Slovaki in leta 1918 ustanovili skupno državo Češkoslovaško. V njej je predvsem na območju Sudetov na zahodu države živela številčno močna nemška manjšina. Priključitev tega območja Tretjemu rajhu, potrjena z Münchenskim sporazumom leta 1938, je vodila v razpad države. Ko se je odcepila še Slovaška, je nacistična Nemčija leta 1939 zasedla še preostanek države (Protektorat Bohemija in Moravska). Po drugi svetovni vojni je Češkoslovaška padla v sovjetsko interesno območje. Leta 1968 je posredovanje sil Varšavskega pakta preprečilo liberalizacijo partijske vladavine in ustvarjanje »socializma s človeškim obrazom«, kar je bil eden od ciljev Praške pomladi. Leta 1989 je Češkoslovaška spremenila politični sistem z mirno »Žametno revolucijo«. 1. januarja 1993 se je skupna država Čehov in Slovakov miroljubno razdelila na ločeno Češko in Slovaško. Češka se je pridružila zvezi NATO leta 1999, Evropski Uniji pa leta 2004.

Upravna delitev

Češka je razdeljena na 13 okrajev (češ. »kraj«), poseben status pa ima glavno mesto Praga.
- Južnočeški okraj (Jihočeský kraj)
- Južnomoravski okraj (Jihomoravský kraj)
- Karlovarski okraj (Karlovarský kraj)
- Kralovehraški okraj (Královéhradecký kraj)
- Libereški okraj (Liberecký kraj)
- Moravsko-šlezijski okraj (Moravskoslezský kraj)
- Olomouški okraj (Olomoucký kraj)
- Osrednječeški okraj (Středočeský kraj)
- Pardubiški okraj (Pardubický kraj)
- Plzenski okraj (Plzeňský kraj)
- Praga (Praha)
- Usteški okraj (Ústecký kraj)
- Visočinski okraj (Vysočina)
- Zlinski okraj (Zlínský kraj)

Glej tudi

- Armada Češke republike Kategorija:Države
- Kategorija:NATO Kategorija:Koalicija voljnih ja:チェコ ko:체코 simple:Czech Republic zh-min-nan:Česko

Švica

Švicarska konfederacija je mala celinska zvezna država v Srednji Evropi. Njene sosede so Nemčija, Francija, Italija, Avstrija in Lihtenštajn. Država ima močno tradicijo politične in vojaške nevtralnosti, vendar tudi tradicijo mednarodnega sodelovanja, saj je v njej sedež številnih mednarodnih organizacij. Uradno ime Švice je Confoederatio Helvetica (CH; latinsko Švicarska konfederacija), kar je prevedeno v vse štiri švicarske uradne jezike.

Confoederatio Helvetica
Confédération Suisse
Schweizerische Eidgenossenschaft
Confederazione Svizzera
Confederaziun Svizra

nemščina, francoščina,
italijanščina, retoromanščina

Glavno mesto

Bern

Največje mesto

Zürich

Predsednik konfederacije

2004:
Joseph Deiss

Zvezni svet

Moritz Leuenberger
Pascal Couchepin
Joseph Deiss
Samuel Schmid
Micheline Calmy-Rey
Christoph Blocher
Hans-Rudolf Merz

Površina
- Skupno
- % vode

132. na svetu
41.285 km²
3,7%

Prebivalstvo
- Skupno (v 2001)
- Gostota

92. na svetu
7.261.200
176/km²

Neodvisnost
- Razglašena
- Priznana
Zvezna država

Večna aliansa
1. avgust 1291
24. oktober 1648
1848

Valuta

švicarski frank (CHF)

Časovni pas

UTC+1

Državna himna

Švicarski psalm

Vrhnja internetna domena

.CH

Nacionalna klicna koda

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Švice Leta 1291 so predstavniki treh kantonov, Urija, Schwyza in Unterwaldna podpisali pogodbo o večnem zavezništvu, s katerim so se povezali v boju proti tuji nadvladi Habsburžanov, ki so tedaj zastopali Sveto rimsko cesarstvo. V bitki pri Morgartnu so Švicarji leta 1315 porazili habsburško vojsko in si s tem zagotovili relativno neodvisnost kot Švicarska konfederacija. Švicarska državljanska vojna, ki se je začela leta 1531, je bila posledica delnega uspeha reformacije v različnih kantonih. Razrešili so jo s politično rešitvijo, ki je dajala kantonom relativno neodvisnost v notranjih zadevah in preprečevala vmešavanje v zadeve drugih kantonov. Z Vestfalsko pogodbo so leta 1648 evropske države priznale neodvisnost Švice od Svetega rimskega cesarstva in njeno nevtralnost. Leta 1798 je Švico zasedla francoska revolucionarna vojska. Dunajski kongres je leta 1815 ponovno vzpostavil neodvisnost Švice, evropske sile pa so se zavezale k permanentnemu spoštovanju švicarske nevtralnosti. Švica je sprejela zvezno ustavo leta 1848, jo obširno dopolnila leta 1874 in zvezni upravi podredila skrb za obrambo, trgovino in javno pravo. Od tedaj je zgodovino Švice zaznamoval kontinuiran politični, gospodarski in socialni napredek. Švica je znana po svoji zgodovinski nevtralnosti in ni sodelovala ne v prvi, ne v drugi svetovni vojni. Leta 2002 so se prebivalci Švice na referendumu odločili za vstop v OZN.

Upravna razdelitev

Glavni članek: Švicarski kantoni Švica je konfederacija 26 kantonov:

- Aargau
- Appenzell Ausserrhoden
-
- Appenzell Innerrhoden
-
- Basel-Landschaft
-
- Basel-Stadt
-
- Bern
- Fribourg
- Ženeva
- Glarus
- Graubünden
- Jura
- Luzern
- Neuchâtel

- Nidwalden
-
- Obwalden
-
- Sankt Gallen
- Schaffhausen
- Schwyz
- Solothurn
- Thurgau
- Ticino
- Uri
- Valais
- Vaud
- Zug
- Zürich

Zunanje povezave

Kategorija:Države
- Kategorija:OVSE als:Schweiz ja:スイス ko:스위스 ms:Switzerland simple:Switzerland th:ประเทศสวิตเซอร์แลนด์ zh-min-nan:Sūi-se

Francija

Francoska republika ali Francija je obmorska država v Zahodni Evropi, ki na zahodu in severu meji na Atlantski ocean, na severovzhodu na Belgijo in Luksemburg, na vzhodu na Nemčijo, Švico, Italijo in Monako, ter na jugu na Sredozemsko morje, Španijo in Andoro. Francija je ustanovna članica Evropske unije.

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Francije Meje današnje Francije so postavljene podobno, kot meje ozemlja Galcev, ki so bili Kelti. Rimljani so v 1. stoletju pr. n. št. zavzeli Galijo in prebivalci so kmalu sprejeli rimsko kulturo in jezik. Krščanstvo je prišlo v Galijo že v 2. in 3. stoletju n. št. V 4. stoletju so Germani, predvsem Franki, vdrli in naselili vzhodna območja Galije ob Renu. Iz tega tudi izhaja staro ime 'Francie'. Ime Francija pa izhaja iz fevdalnega posestva Kapetingov, francoskih kraljev, okoli Pariza, ki se imenuje Île-de-France. Čeprav mnogi datirajo začetek francoske monarhije v 5. stoletje, se je samostojen obstoj države začel z delitvijo Frankovskega imperija Karla Velikega na zahodni in vzhodni del. Iz vzhodnega dela je nastala Nemčija, iz zahodnega pa Francija. Nasledniki Karla Velikega so vladali Franciji do leta 987, ko je bil Hugo Capet, vojvoda Francije in grof Pariza, okronan za kralja Francije. Njegovi nasledniki, začenši s kapetinško dinastijo, so vladali Franciji do leta 1792, ko je francoska revolucija uveljavila republiko z radikalnimi spremembami, ki so se začele leta 1789. Napoléon Bonaparte je leta 1799 prišel na oblast v republiki in se proglasil za cesarja. Njegova vojska se je udeležila mnogih vojn v Evropi, zavzela dosti držav in ustanavljala nova kraljestva z Napoléonovimi sorodniki na oblasti. Po Napoléonovem porazu, so v Francijo ponovno uvedli monarhijo, a so jo ukinili z začetkom Druge republike. Druga republika se je končala, ko je bil za predsednika izvoljen Louis-Napoléon, Napoléonov nečak, ki je proglasil Drugo cesarstvo. Louis-Napoléona (Napoléon III.), ki ni bil tako ambiciozen kot stric, so kmalu odstavili in Francija je ponovno postala republika (Tretja republika). Čeprav je bila Francija zmagovalka v obeh svetovnih vojnah, so jo prizadele izgube bogastva, velikega dela imperija, delovne sile in statusa prevladujoče narodne države. Leta 1958 so v Franciji sprejeli novo ustavo, po kateri ima predsednik velika pooblastila (Peta republika), ki ni klonila nestabilnosti, kot prejšnji parlamentarni režimi. V zadnjih desetletjih sta se sprava in sodelovanje med Francijo in Nemčijo izkazali ključnega pomena za ekonomsko združitev Evrope tudi za uvedbo evra januarja 1999. Danes je Francija v ospredju držav, ki želijo zagon uvedbe skupne evropske valute izkoristiti za nadgradnjo Evropske unije v bolj združen in sposoben evropski politični, obrambni in varnostni aparat. Francija je ena izmed petih stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov.

Politična ureditev

Glavni članek: Politična ureditev Francije Ustava Pete republike je bila sprejeta na referendumu 28. septembra 1958. Ta ustava je izredno povečala avtoriteto izvršilne oblasti v primerjavi z zakonodajno oblastjo (parlamentom). Po ustavi je francoski predsednik izvoljen neposredno za 5-letni mandat (sprva 7 let). Posredovanje predsednika zagotavlja delovanje države. Predsednik imenuje premierja, predseduje vladi, je vrhovni poveljnik oboroženih sil in sklepa meddržavne pogodbe. Narodna skupščina (Assemblée Nationale) je najvišje zakonodajno telo. Poslance volijo vsakih 5 let za 5-letni mandat. Skupščina lahko izglasuje razpustitev vlade. Senatorje volijo posredno, volijo lokalni funkcionarji (teh je 100-200 tisoč), za dobo 6 let. Polovica Senata je obnovljena vsaka 3 leta. Senat ima zelo omejeno moč; v primeru nesporazuma med Narodno skupščino in Senatom ima zadnjo besedo skupščina. Vlada ima močan vpliv na dnevni red parlamenta.

Sorodne teme

- seznam francoskih premierov
- seznam francoskih zunanjih ministrov
- Francoska ustava
- Francoski predsednik

Upravna delitev

Glavni članek: seznam francoskih departmajev, seznam francoskih regij Francija se deli na 26 regij (fr.: région), ki se delijo na skupno 100 departmajev (fr.: département). Departmaji so oštevilčeni in te številke se uporabljajo na registerskih tablicah, poštnih številkah, ipd. 22 regij se nahaja v evropskem delu Francije, 4 regije in hkrati departmaji pa so prekomorska ozemlja.

Zemljepisne značilnosti

Glavni članek: Zemljepisne značilnosti Francije V Franciji najdemo zelo različno pokrajino, od obalnih ravnin na S in Z, kjer Francija meji na Severno morje in Atlantik, do gorovij na J (Pireneji) in JV (Alpe), kjer je tudi najvišja gora v Evropi, Mont Blanc (4810 m). Vmes se nahajajo še drugi reliefi, kot na primer Centralni masiv (Massif Central), hribovje Vosges ali velike doline velikih rek kot Loire, Rhone, Garonne in Sena. Kategorija:Države
- Kategorija:NATO Kategorija:OVSE als:Frankreich fiu-vro:Prantsusmaa ja:フランス ko:프랑스 ms:Perancis simple:France th:ประเทศฝรั่งเศส zh-min-nan:Hoat-kok

Belgija

Belgija (België po nizozemsko, Belgique po francosko, in Belgien po nemško) je majhna država v Zahodni Evropi, ki na severu meji na Severno morje in Nizozemsko, na vzhodu na Nemčijo, na jugu pa na Luksemburg in Francijo.

Zgodovina

: Glavni članek Zgodovina Belgije

Rimski imperij

V času rimskega imperija je današnje ozemlje Belgije predstavljalo rimsko provinco Gallio Belgico, ki je zajemala tudi del Francije, Švice in Nizozemsko. Imenovala se je po galskem plemenu Belgov, ki jih je Cezar v knjigi O galskih vojnah označil kot "najpogumnejše med Galci".

Frankovska država

Po propadu Rima, so na tem ozemlju zavladali Franki. Belgija je spadala pod vzhodni del države, imenovan Francia Orientalis. Del te enote je leta 1384 pripadel Burgundiji, ki je tako vladala Belgiji in Nizozemski. Lega Burgundije med Francijo in Nemčijo je močno vplivala na poznejšo belgijsko zgodovino. Burgundska nadvlada se je končala leta 1477, ko je umrl zadnji vojvoda, Karel Drzni.

Pod oblastjo Habsburžanov

Večina Burgundije je s poroko pripadla cesarju Maksimiljanu. Njegov vnuk Karel V. je podedoval Nizozemsko (katere del je bila Belgija). Leta 1516 pa je postal tudi španski kralj, s čimer je Nizozemska pripadla Španiji. Njegov naslednik Filip II. se je moral soočati s hudim nasprotovanjem protestantov na severu pokrajine. 1581 se je 7 provinc dokončno odcepilo in ustanovilo Združene države Nizozemske. Katoliška Belgija (Španska Nizozemska) je še naprej ostala v rokah Španije. Ker je bila ozemeljsko ločena od matice in blizu Franciji, si jo je ta še toliko bolj želela podrediti. To razmerje se je odrazilo tudi v tridesetletni vojni, ko sta Nizozemska in Francija s skupnimi močmi poskušali zavzeti Belgijo, kar pa jima ni povsem uspelo. Do 1789 si je Francija v različnih konfliktih (španska, avstrijska nasledstvena vojna) pridobivala manjše dele ozemlja in v Belgiji izsiljevala svoje interese.

Od francoske revolucije do osamosvojitve

1787 je Jožef II. Habsburški, v želji po centralizaciji svoje oblasti, odpravil lokalno avtonomijo v Belgiji. Sledili so upori, ki so sovpadali z revolucijo v Franciji. 11. januarja 1790 je bila sicer razglašena Belgijska republika, ki pa jo je Jožefov naslednik spet uspel pokoriti. Po letu 1792 se je Avstrija zapletla v boje z novo francosko revolucionarno vlado. Končni rezultat spora je bil mirovni sporazum v Campo Formiu (1797), po katerem je bila Avstrija prisiljena prepustiti Belgijo Franciji. Francoske nadvlade Belgijci resda niso marali, jim je pa gospodarsko koristila, pridobili pa so tudi nekaj ozemlja (bogato mesto Liege). Vendar pa se je francosko obdobje končalo že leta 1815, ko je bila Belgija, natančneje Waterloo, prizorišče zadnjega velikega spopada Evrope z Napoleonom. Dunajski kongres je prinesel združitev Belgije in Nizozemske pod protestantskim vladarjem Viljemom I., kar pa je bil povod za Belgisko revolucijo avgusta 1830. 4. oktobra istega leta je bila proglašena neodvisna Belgija, ki so jo takoj priznale vse evropske velesile. Nizozemska je zgledu sledila šele leta 1839.

Obdobje nevtralnosti

Druga polovica 19. stoletja pomeni za Belgijo obdobje industrijskega razcveta. Bila je ena prvih industrializiranih držav v Evropi, vsa večja mesta so bila z železnico povezana že v 40. letih. Vendar pa so se v tem obdobju začele kazati tudi napetosti med narodnimi skupnostmi. Problem je bil predvsem zaradi jezika, saj so bili Flamci v večini, Valonci pa so predstavljali višji in bogatejši razred. Osrednja pokrajina Brabant z Brusljem je bila jezikovno mešana. Vlada je zato postopoma priznala enakopravnost obeh jezikov. V tem obdobju je pomembna tudi belgijska kolonialna dejavnost. Kralj Leopold II. je, ker je finančno pomagal pri odpravah v Afriko, leta 1885 dobil v kolonialno posest Svobodno deželo Kongo (danes DR Kongo; prej Zair). Zaradi nečloveškega izživljanja nad domorodci (ocene med 8 - 10 milijoni mrtvih), so kolonijo 1908. iz rok kralja predali državi in jo preimenovali v Belgijski Kongo.

Obdobje svetovnih vojn

4. avgusta 1914 je nemška vojska prestopila meje nevtralne Belgije. Belgijci so se pogumno zoperstavili okupatorju. Štiri leta so zadrževali Nemce in obstali kljub veliko močnejšemu sovražniku. 18. septembra 1918 je major Allied z ofenzivo osvobodil celotno obalo in prisilil Nemce k premirju. Ob koncu vojne je imela Belgija več kot 80 000 mrtvih, tako vojakov kot civilistov. Ogromna je bila tudi materialna škoda, vendar pa si je Belgija s tujo pomočjo neverjetno hitro opomogla. Na mirovni pogodbi v Versaillesu, se je njena površina na račun Nemčije povečala za 989,3 km². Leta 1920 je Belgija zaradi slabih izkušenj preklicala nevtralnost in podpisala vojaško zvezo s Francijo. 10. maja 1940 je bila država znova nenapovedano napadena. Tudi pomoč s strani Velike Britanije in Francije ni pomagala v boju proti Nemčiji. 28. maja je kralj Leopold III. podpisal brezpogojno predajo, ki pa je begunska vlada v Parizu ni priznala. Poleg tega je 30. maja razrešila kralja vseh pooblastil. Po zasedbi Francije je vlada pobegnila iz Pariza v London, a se že 8. septembra 1944 vrnila v Bruselj.

Mednarodne povezave

Po 2. svetovni vojni je Belgija potrebovala nekaj časa, da si je opomogla, čeprav jo je 1. svetovna vojna bistveno bolj prizadela. 26. junija 1945 je kot ustanovna članica pristopila v skupnost Združenih narodov, aprila 1949 pa še v NATO. Čeprav je na referendumu 57,6 % volivcev glasovalo za vrnitev kralja Leopolda iz izgnanstva, so sledili nemiri, ki so hudo ogrozili stabilnost države. Leopold je moral svoje pravice prenesti na sina Baudoina, ta pa je postal kralj 17. julija 1951. Združevanje pa je sledilo tudi med zahodnoevropskimi narodi. 1952 je bilo ustanovljeno Evropsko združenje za premog in jeklo, katerega ustanovna članica je bla tudi Belgija. Ko so hotele države ustanoviti še skupno obrambno združenje, se Francija ni želela pridružiti. Zato je belgijski zunanji minister Henri Spaak predlagal drugačno povezavo. Na njegovo pobudo je bila leta 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. Njen sedež so postavili v Bruselj. Leta 1960 je Belgija dokončno izgubila svojo kolonijo Belgijski Kongo. Poleg tega sta se 1962 osamosvojila Burundi in Ruanda, ki sta bila od 1. svetovne vojne pod belgijsko upravo.

Flamsko - valonsko vpašanje

V 60. letih so se nasprotovanja med obema narodoma zmeraj bolj ostro kazala. Vlada je stvari poskušala rešiti s popravki zakonodaje glede uradnih jezikov, vendar to problema ni odpravilo. Leta 1968 je zaradi spora med Flamci in Valonci prišlo do padca vlade. Občasna nestabilnost se je pojavljala skozi vsa 70. leta. Zmeraj bolj jasno je bilo, da je edina možna pot sprememba ustave in cepitev na zvezne države. To se je v resnici zgodilo 1989., ko je vlada nekatera pooblastila predala posameznim federalnim enotam. Proces federalizacije pa se je dokončno zaključil leta 1993. Belgija je tega leta uradno postala federacija s tremi zveznimi enotami.

Sodobna Belgija

Marca 1992 je, po zamenjavi v vrhu stranke, vlado sestavil predsednik krščanskih socialistov Jean-Luc Dehaene. V naslednjih letih je Belgija podpisala Maastrichtski sporazum in zaključila federalizacijo. 31. julija 1993 je umrl kralj Baudoin, nasledil pa ga je njegov brat, Albert II. Maja 1995 je levo-sredinska koalicija spet dobila večino v parlamentu. Avgusta 1996 je v Belgiji izbruhnil škandal, povezan z organizirano pedofilijo, ki je v javnosti sprožil hude pomisleke glede sodnega sistema. Ko je bilo dokazano, da so s škandalom povezani tudi ljudje v vladi, so sledile množične protivladne demonstracije (250 000 ljudi v Bruslju oktobra 1996). Aprila 1997 je komisija, ki je preiskovala pedofilski škandal, predstavila svoje poročilo. Razkrila je nesposobnost sodstva in policije, ki nista uspela pravočasno ukrepati. Aprila 1998 sta odstopila ministra za pravosodje in notranje zadeve. Vladna kriza se je začasno končala z zaupnico premierju Dehaeneu. Junija 1999 je bila koalicija na parlamentarnih volitvah poražena, kar je bila tudi posledica škandala z zastrupljeno hrano, ki je izbruhnil mesec dni prej. Nova desno-sredinska koalicija, sestavljena iz liberalcev, socialistov in stranke zelenih, je nastopila 12. julija 1999. Kot novi premier je prisegel predsednik liberalcev Guy Verhofstadt. Sicer pa je bila to prva vlada po letu 1958, ki ni vključevala katerekoli krščanske stranke. Po volitvah leta 2003 je Verhofstadt nastopil svoj drugi mandat.

Denar

Do uvedbe Evra se je uporabljala valuta frank (1Bfr = 100 centimov)

Upravna delitev

Belgija je razdeljena na tri federalne regije, dve regiji pa sta nadalje razdeljeni še vsaka na pet provinc. # Flamska (nizozemsko Vlaanderen, francosko Flandre ali Flandres) #
- Antwerpen #
- Limburg #
- Vzhodna Flamska (Oost-Vlaanderen) #
- Zahodna Flamska (West-Vlaanderen) #
- Flamski Brabant (Vlaams-Brabant) # Valonska (francosko Wallonie, nizozemsko Wallonië) #
- Valonski Brabant (Brabant Wallon) #
- Namur #
- Liège #
- Hainaut #
- Luksemburg (Luxembourg) # Regija glavnega mesta Bruslja (nizozemsko Brussels Hoofdstedelijk Gewest, francosko Région de Bruxelles-Capitale, nemško Die Region Brüssel-Hauptstadt). Kategorija:Države
- Kategorija:NATO Kategorija:OVSE als:Belgien ja:ベルギー ko:벨기에 ms:Belgium simple:Belgium th:ประเทศเบลเยียม zh-min-nan:Belgien

Nizozemska

Kraljevina Nizozemska ali Nizozemska (Nederland po nizozemsko) je evropska ustavna monarhija s kolonijami izven Evrope. Nizozemska se nahaja v severozahodni Evropi in na severu in zahodu meji na Severno morje, na jugu na Belgijo, na vzhodu pa na Nemčijo. Nizozemska je ena najbolj naseljenih in zemljepisno nizko ležečih na svetu in je znana po svojih mostovih, mlinih na veter, coklah, tulipanih in stopnji družbene strpnosti. Njena liberalna politika se v tujini pogosto omenja. Država gosti tudi Mednarodno kazensko sodišče v Haagu, kjer je tudi administrativno središče s sedežem vlade, kraljevsko palačo in večina veleposlaništev, čeprav je glavno mesto Amsterdam. Nizozemsko pogosto napačno imenujejo Holandija, vendar je to le skupno ime za dve njeni glavni provinci (Severna in Južna Holandija).

Upravna delitev

Nizozemska je upravno razdeljena na 12 provinc (nizozemsko provincie).
- Drenthe
- Flevoland
- Frizija
- Gelderland
- Groningen
- Južna Holandija
- Limburg
- Overijssel
- Severna Holandija
- Severni Brabant
- Utrecht
- Zelandija Vse province so nadalje razdeljene na občine, ki jih je skupaj 467. Kategorija:Države
- Kategorija:NATO Kategorija:OVSE Kategorija:Koalicija voljnih [[got:

1990

Stoletja: 19. stoletje - 20. stoletje - 21. stoletje Desetletja: 1940. 1950. 1960. 1970. 1980. - 1990. - 2000. 2010. 2020. 2030. 2040. Leta: 1985 1986 1987 1988 1989 - 1990 - 1991 1992 1993 1994 1995 Meseci: januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december ----

Leto po področjih:
- 1990 v filmu
- 1990 v književnosti
- 1990 v glasbi
- 1990 v politiki
- 1990 v športu
- 1990 v televiziji
- 1990 v znanosti

Dogodki
- 21. marec - Namibija postane neodvisna država
- 2. avgust - Irak napade Kuvajt
- 23. december - plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije
- 26. december - uradno razglašeni rezultati plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije Rojstva
- 28. februar - Ana Muzičuk, slovenska šahistka ukrajinskega rodu Smrti
- 6. januar - Pavel Aleksejevič Čerenkov, ruski fizik, nobelovec 1958 (
- 1904)
- 19. februar - Otto Neugebauer, nemško ameriški matematik, astronom, zgodovinar astronomije (
- 1899)
- 24. marec - An Wang, kitajsko ameriški računalniški inženir, izumitelj (
- 1920)
- 16. maj - Jim Henson, ameriški filmski producent (
- 1936)
- 1. oktober - John Stewart Bell, irski fizik (
- 1928) Nobelove nagrade
- fizika:
- kemija:
- medicina in fiziologija:
- književnost:
- mir:
- ekonomija: Glej tudi: 0-1990 als:1990 ja:1990年 ko:1990년 simple:1990 th:พ.ศ. 2533

Zvezna republika Nemčija

Upravna delitev

Zvezna republika Nemčija je upravno razdeljena na 16 zveznih dežel:

Zgodovina

Glej tudi

Druga svetovna vojna

Druga svetovna vojna je bil najbolj obsežen in najdražji oborožen spor v zgodovini sveta, ki je vključeval večino svetovnih držav. Odvijal se je hkrati po celem svetu in je približno 50 milijonov ljudi stal življenje. Boj se je odvijal večinoma med Francijo, Združenim Kraljestvom, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Združenim državam Amerike proti Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami osi.

Uvod

Vojna se je začela 1. septembra 1939, ko so nemške čete vdrle na Poljsko, končala pa 2. septembra 1945, ko se je vdala Japonska. V Evropi se je uradno končala že 8. maja s predajo Nemčije, toda v Sloveniji in na Avstrijskem Koroškem pa so boji trajali še do 15. maja. (Za celotni pregled druge svetovne vojne glej Kronologija druge svetovne vojne)

Vojaško dogajanje

Celotna vojaško dogajanje med drugo svetovno vojno lahko razdelimo na naslednje dele:
- vojna v Evropi,
- Vojna v severni Afriki,
- Vojna za Tihi ocean in
- Bitka za Atlantik.

Politično dogajanje

Vojaška tehnologija druge svetovne vojne

Posledice

S koncem druge svetovne vojne je svet vstopil v t.i. atomsko dobo. Najpomembnejši politični posledici druge svetovne vojne sta bili:
- razdelitev Evrope na dva dela (začetek hladne vojne) in
- ustanovitev Organizacije združenih narodov 24. oktobra 1945.

Zunanje povezave

- [http://www.archives.gov/research_room/research_topics/world_war_2_photos/world_war_2_photos.html Slike 2. Svetovne vojne] (v angleščini)
- [http://s7.invisionfree.com/DrugaSvetovnaVojna/index.php?act=idx Forum o drugi svetovni vojni]

Glej tudi

- Tretji rajh, koncentracijsko taborišče, izumi in pridobitve druge svetovne vojne.
- osebnosti druge svetovne vojne Kategorija:Vojne
- als:Zweiter Weltkrieg ja:第二次世界大戦 ko:제2차 세계 대전 ms:Perang Dunia II simple:World War II th:สงครามโลกครั้งที่สอง

Združeno kraljestvo

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske obsega Veliko Britanijo (Anglijo, Škotsko in Wales) in Severno Irsko. Nahaja se takoj za severozahodno obalo celinske Evrope, obkroženo s Severnim morjem, Rokavskim prelivom in Atlantskim oceanom. Pod suverenostjo Združenega kraljestva, čeprav ne njegov del, so tudi kronske odvisnosti Kanalskih otokov in otok Man in številne angleške kolonije.

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Združenega kraljestva Škotska in Anglija sta obstajali vsaka zase kot enotni entiteti od 10. stoletja dalje. Wales je bil pod nadzorom Anglije od leta 1284 dalje (glej Statute of Rhuddlan) in je z listino o uniji 1536 postal del Kraljevine Anglije. Kralj Karel I. je leta 1649 izgubil vojno s parlamentom in bil obglavljen. Anglija je postala republika, ki jo je v letih 1653 do 1658 vodil Cromwell. Leta 1660 je kraljevino obnovil kralj Karel II., ki mu je leta 1685 sledil Jakob II. Slavna revolucija leta 1688 ga je pregnala brez prelivanja krvi. Nato so si sledili na prestolu Viljem III. leta 1689, Ana leta 1702 in Jurij I. leta 1714. Leta 1707 sta se združili Anglija in Škotska. Sprejeli so številne odloke in listine, ki so uvedli ločitev treh vej oblasti ter uveljavili pravice državljanov in omejili oblast vladarja. Z listino o uniji sta se leta 1707 Anglija in Škotska, ki sta že od leta 1603 imeli skupnega monarha, dogovorili za trajno zvezo, imenovano »Kraljevina Velika Britanija«. Do združitve je prišlo v času, ko je bila Škotska na robu gospodarskega zloma, in med širšim prebivalstvom ni uživala naklonjenosti. Listina o uniji 1800 je v skupno državo z imenom »Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske« združila Kraljevino Veliko Britanijo s Kraljevino Irsko – slednja je postopno prehajala pod angleški nadzor med leti 1169 in 1691. Tudi ta združitev ni bila priljubljena, saj je do nje prišlo neposredno po neuspeli združeni irski vstaji leta 1798. Tako kot pri združitvi leta 1707 je bil nereprezentativen parlament podkupljen in prisiljen v lastno razpustitev. Leta 1922 je bila po trpkih bojih, katerih posledice se čutijo še danes, z angleško-irskim sporazumom Irska razdeljena na dve enoti, samostojno Republiko Irsko ter Severno Irsko. Skladno z določili sporazuma je Severna Irska, ki jo sestavlja šest od devetih grofij irske province Ulster, nemudoma optirala za izstop iz neodvisne države in ostala del Združenega kraljestva. Uradno je bilo ime spremenjeno v »Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske« leta 1927, s čimer je bil priznan odhod večine Irske. Združeno kraljestvo, dominantna industrijska in pomorska sila 19. stoletja, je ob znatnem prispevku k napredku svetovne književnosti in znanosti igralo vodilno vlogo pri razvoju zahodnjaških pojmov lastnine, svobode, kapitalizma in parlamentarne demokracije. V času svojega največjega obsega se je Britanski imperij raztezal prek četrtine površine Zemlje. V prvi polovici 20. stoletja se je Združeno kraljestvo močno izčrpalo v dveh svetovnih vojnah, druga polovica tega stoletja pa je prinesla razpad imperija in prestrukturiranje v sodobno evropsko državo. Združeno kraljestvo je previdno pri tehtanju stopnje svoje integracije s celinsko Evropo. Kljub članstvu v Evropski uniji se zaradi notranjepolitičnih razlogov in vladine presoje gospodarskih pogojev ni odločilo za prevzem skupne valute evro. Druga odprta tema je ustavna reforma. Lordska zbornica je že dlje časa predmet reform, leta 1999 pa je Škotska ponovno izvolila svoj parlament. Istega leta sta bili vzpostavljeni tudi skupščini Walesa in Severne Irske. Po raziskavah javnega mnenja večina prebivalstva navkljub nedavnim kontroverznostim močno podpira monarhijo, saj ob 10% neopredeljenih podpira Britansko republikansko gibanje le 15-25% prebivalstva. Združeno kraljestvo je član Britanskega Commonwealtha, skupnosti držav, nastalih na ozemlju nekdanjega Britanskega imperija, ter zveze NATO. Je tudi stalni član varnostnega sveta OZN z možnostjo veta in ena izmed manj kot 20 jedrskih sil na svetu.

Glej tudi

- monarhi;
- Zgodovina Britanije;
-