:: wikimiki.org ::

Barij

Barij

Bárij je strupen kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Ba in atomsko število 56. Je mehak srebrnkast kovinski element in alkalijska zemeljska kovina, ter se tali pri zelo visoki temperaturi. Barijev oksid največ najdemo v mineralu baritu, samega barija pa zaradi njegove reaktivnosti z zrakom nikoli ne najdemo v čisti obliki. Spojine te kovine se v majhnih količinah uporabljajo kot barve in pri izdelovanju stekla.

Pomembne lastnosti

Barij je kovinski element, kemijsko podoben kalciju, vendar mehak in v svoji čisti obliki srebrno bele barve, podobne svincu. Ta kovina na zraku zlahka oksidira in je zelo reaktivna z vodo ali alkoholom, ki ga raztapljata. Nekatere spojine tega elementa so zanimive zaradi njihove visoke specifične teže, denimo barijev sulfat Ba(SO₄), v naravi znan kot mineral barit, imenovan tudi težec. Kategorija:Kemijski elementi ja:バリウム ko:바륨

Kemijski element

Kemíjski (kémijski) elemènt (tudi kemíjska (kémijska) prvína) je snov, ki je ni mogoče z nobenim kemijskim postopkom razstaviti na enostavnejše sestavine. Kemijski elementi se delijo na kovine in nekovine, nekatere je mogoče dobiti le umetno. Najmanjši delci kemijskega elementa so atomi.

Glej tudi

- periodni sistem elementov
- abecedni seznam elementov
- seznam elementov po atomskem številu
- seznam elementov po kemijskem simbolu Kategorija:Kemija
- ja:元素 ko:화학 원소 ms:Unsur kimia simple:Element th:ธาตุเคมี

Periodni sistem elementov

Periodni sistem elementov je tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov. Elementi si v tabeli sledijo po elektronski konfiguraciji tako, da mnoge kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njej. Vsak element je predstavljen s svojim atomskim številom in kemijskim simbolom. Periodni sistem elementov, ki ga je leta 1869 prvi iznašel ruski kemik Mendelejev, velja za eno od največjih dosežkov sodobne kemije. Kemiki si lahko z njegovo pomočjo kvantitativno razlagajo obnašanje elementov in napovedujejo obstoj še neodkritih novih. Leta 2005 obstaja 116 kemijskih elementov, katerih odkritje so potrdili. 94 od teh se pojavlja v naravi, ostale so izdelali v laboratorijih.

Periodni sistem

Zgodovina

Potreba po urejevanju kemijskih elementov v sistemu se je pokazala, ko so znanstveniki ugotovili, da obstajajo določene povezave med lastnostmi različnih elementov. Prvi poskus periodnega sistema je začrtal Antoine Lavoisier (1743-1794) leta 1789. Potem ko je prevzel in dodelal skoraj sto let staro definicijo kemijskega elementa, ki jo je Robert Boyle (1627-1691) opisal kot snov, ki je s kemijsko reakcijo ne moremo razgraditi na bolj enostavne snovi, je Lavoisier skušal 33 do takrat znanih elementov postaviti v določeno pregledno obliko. Izbral si je štiri kategorije; plini, nekovine, kovine in »zemlje«. V tistem času je bilo znanih premalo elementov, da bi jih res lahko komu uspelo urediti v pregledno obliko. Lavoisier bi svoje delo najverjetneje dokončal, če ga ne bi zaradi političnih razlogov obglavili. Problem poznavanja lastnosti elementov je bil predvsem v tem, da večina elementov v skupini plinov sploh niso bili elementi, ampak spojine, ki jih še niso uspeli razgraditi na elemente. Prelom v razumevanju urejenosti elementov je bilo delo Stanislaa Cannizzara (1826-1910) iz leta 1858. Dve leti po smrti njegovega rojaka Amadea Avogadra (1776-1856), ki je prvi določil osnovo množini snovi in povezavo z atomsko maso, je postavil osnovo, skupno vsem elementom – relativno atomsko maso. Prvi, ki je opozoril na ponavljajoče se lastnosti elementov, je bil nemški znanstvenik Johann Wolfgang Döbereiner (1780-1849). Leta 1829 je ugotovil, da ima atom broma atomsko maso, ki je polovična vrednost vsote mas atomov klora in joda. To pomeni, da vsoto atomskih mas klora (35,5) in joda (126,9) delimo z 2 in dobimo vrednost 81,2, ki je zelo dober približek relativni atomski masi broma (79,9). Podoben vzorec je našel pri trojicah kalcij, stroncij, barij in žveplo, selen, telur. Te skupine je imenoval triade. Po mnenju ostalih znanstvenikov so bile te povezave zgolj naključne. Leta 1860 je na prvem mednarodnem kemijskem kongresu, ki je bil organiziran prav zaradi periodnega sistema elementov, Cannizzaro predstavil svojo zamisel o pomembnosti atomskih mas elementov pri izgradnji periodnega sistema. Njegovo delo je temeljilo na Avogadrovi domnevi in Gay-Lussacovem zakonu o prostorninskih odnosih pri kemijskih reakcijah v plinastem stanju. Elementi so bili razvrščeni v sistem glede na znane vrednosti atomskih mas. Naslednji velik korak je napravil angleški kemik John Newlands (1837-1898) leta 1862, saj je predpostavil, da je možno elemente, glede na naraščajočo atomsko maso urediti v sedem stolpcev. Po ureditvi so postale vidne tudi Döberienerjeve triade. Ureditev je imenoval zakon oktav, vendar znanstveniki tudi njegove ideje niso dobro sprejeli. V Evropi je periodni sistem prvi postavil Julius Lothar Meyer (1830-1895), vendar je leto pred njim ruski kemik Dimitrij Ivanovič Mendelejev oblikoval zgradbo periodnega sistema, s katero je lahko napovedal manjkajoče, še ne odkrite elemente. Z odkritjem žlahtnih plinov lorda Rayleigha (1842-1919) in Williama Ramsayja (1852-1916) od leta 1894 naprej je Mendelejev predlagal, naj se doda pred prvo skupino dodatna ničta skupina, ki bi vsebovala te elemente, sistem ostalih pa bi ostal nespremenjen. Tak periodni sistem je ostal v uporabi vse do leta 1930. Kmalu po Rutherfordovem (1871-1937) odkritju protona leta 1911 in Thomsonovi (1856-1940) potrditvi obstoja izotopov (obstoj izotopov je prvi predlagal Frederick Soddy, 1877-1956) je Henry Moseley (1887-1915) izpostavljal do takrat znane elemente X-žarkom. Izpeljal je povezavo med frekvenco sevanja in vrstnim številom. Po preureditvi elementov glede na večanje vrstnega (atomskega) števila in ne atomske mase je bilo tudi nekaj izjem iz periodnega sistema, ki so povzročale težave Mendelejevu, popravljenih. Sodobni periodni sistem je od takrat zgrajen na Moseleyjevem zakonu periodičnosti, ki temelji na vrstnem številu elementov.

Glej tudi

- abecedni seznam elementov.
- alternativni periodni sistemi.

Zunanje povezave

- [http://projekti.svarog.org/periodni_sistem/ Periodni sistem elementov, Izobraževalno društvo Svarog, Maribor] Kategorija:Kemijski elementi
- als:Periodensystem ja:周期表 ko:주기율표 ms:Jadual berkala simple:Periodic table th:ตารางธาตุ

Atomsko število

Vŕstno števílo ali atómsko števílo (oznaka Z) podaja število elektronov v elektronski ovojnici atoma ali število protonov v jedru. Vrstno število je obenem zaporedna številka elementa v periodnem sistemu.

Glej tudi

- Seznam elementov po atomskem številu Kategorija:Atomska in molekulska fizika Kategorija:Jedro in osnovni delci Kategorija:Kemija als:Ordnungszahl ja:原子番号 ko:원자 번호 th:เลขอะตอม

56 (število)

56 (šéstinpétdeset) je naravno število, za katerega velja 56 = 55 + 1 = 57 - 1.

Matematika

- sestavljeno število,
- osmo podolžno število.

Dokazi

Vsota prvih šestih trikotniških števil 56 = 1 + 3 + 6 + 10 + 15 + 21 in zato šesto četversko število. 56 = 3 + 5 + 7 + 11 + 13 + 17 Pri delitvi kroga s samo desetimi daljicami je največje število likov, ki jih lahko dobimo, enako 56.

Druga področja

Šestinpetdeset je:
- vrstno število barija. Kategorija:Števila ja:56 ko:56

Alkalijska zemeljska kovina

Alkálijske zêmeljske kovíne tudi ~ zémeljske ~ so vrsta elementov v drugi skupini periodnega sistema: berilij, magnezij, kalcij, stroncij, barij in radij, ki ga nekateri zaradi zelo kratkega razpolovnega časa izpustijo. Alkalijske zemeljske kovine so poimenovane po svojih oksidih, alkalijskih zemljah, ki so tako poimenovane zaradi svoje narave nekje vmes med alkalijami (oksidi alkalijskih kovin) in redkimi zemljami (oksidi redkozemeljskih kovin). Klasifikacija nekaterih navidezno inertnih spojin kot zemelj je stara tisočletje. Najstarejši znani sistem, ki so ga uporabljali stari Grki so sestavljali štirje klasični elementi, vključno z »zemljo«. Ta sistem so pozneje izboljšali filozofi in alkimisti, kot Aristotel (4. stoletje pr. n. št.), Paracelzij (prva polovica 16. stoletja), John Becher (sredina 17. stoletja) in Georg Ernst Stahl (pozno 17. stoletje), poznejši misleci so »zemljo« razdelili v tri ali več vrst. Odkritje, da »zemlje« niso elementi, pač pa spojine, pripisujejo kemiku Lavoisierju (glej zgodovina periodnega sistema), ki jih je leta 1789 v svojem delu Traité Élémentaire de Chimie (Elementi kemije) poimenoval Substances simples salifiables terreuses, ali zemeljske elemente, ki tvorijo soli. Pozneje je domneval, da bi bile alkalijske zemlje lahko kovinski oksidi, vendar je priznal, da je to le ugibanje. Leta 1808 je Humphry Davy po Lavoisierjevi zamisli postal prvi, ki je pridobil vzorce kovin z elektrolizo iz njihovih staljenih zemelj. Alkalijske zemeljske kovine so srebrne barve, mehke kovine z nizko gostoto, ki rade reagirajo s halogeni in pri tem tvorijo ionske soli, in z vodo, čeprav ne tako hitro kot alkalijske kovine, ter pri tem tvorijo močne alkalijske (bazične) hidrokside. Medtem ko, na primer, natrij in kalij kot alkalijski kovini reagirata z vodo pri sobni temperaturi, reagira magnezij, kot alkalijska zemeljska kovina, le s paro in kalcij z vročo vodo. Ti elementi imajo vsi po dva elektrona v svoji zunanji lupini, zato je njihovo energetsko najugodnejše stanje, da dosežejo zapolnjeno elektronsko lupino z oddajo dveh elektronov in tvorbo dvojno pozitivno nabitega iona. Kategorija:Periodni sistem elementov Kategorija:Kovine ja:第2族元素 ko:알칼리 토금속 ms:Alkali Bumi th:โลหะแอลคาไลน์เอิร์ธ

Temperatura

Temperatúra je ena osnovnih termodinamičnih spremenljivk, ki določa stanje teles. Merimo jo s termometrom.

Vpeljava pojma temperature

Termodinamika zahteva vpeljavo pojma temperature, ki meri, kako toplo ali hladno je nekaj. Temperaturo lahko vpeljemo kot količino, ki je sorazmerna prostornini plina pri stalnem tlaku, npr. v plinskem termometru. Vpeljemo jo lahko tudi kot količino, s katero je sorazmerna prenesena toplota pri Carnotovem toplotnem stroju - to je tako imenovana termodinamična definicija. Temperature pravzaprav ne bi bilo treba vpeljevati posebej - s poznavanjem mikroskopske zgradbe jo lahko izpeljemo iz mikroskopskih mehanskih lastnosti plina. Ker pa so ljudje temperaturo definirali, še preden so jih poznali, je ostala definicija, kot jo poznamo.

Merjenje temperature

Pojem temperature iz vsakdanjega življenja dobro poznamo in zdi se nam, da imamo občutek zanjo. Do neke mere si pri določanju, kaj je topleje in kaj hladneje, res lahko pomagamo s svojimi čutili. Včasih pa nas ta zavedejo - ko stojimo na ploščicah v kopalnici, nas zebe v noge, če se prestopimo na preprogo, pa ne. V resnici so ploščice in preproga v toplotnem ravnovesju in imajo isto temperaturo, ploščice pa se nam zdijo hladnejše zato, ker hitreje odvajajo toploto iz naših nog. Za objektivno določanje temperature zato uporabljamo termometre. Ti za merjenje temperature uporabljajo temperaturno odvisnost neke lastnosti snovi (npr. prostornine, električne prevodnosti ipd.) Vrste termometrov:
- plinski termometer
- živosrebrni termometer
- kovinski termometer
- uporovni termometer

Zaznavanje temperature

Omenili smo že, da lahko vročino in mraz zaznavamo. Zaznavanje vročine in mraza je povezano s čutnicami v koži. Raziskave so pokazale, da so za občutek vročega odgovorne druge čutnice kot za občutek hladnega. Zaznavanje temperature je povezano z zaznavanjem bolečine. Pri 34 °C, kolikor je srednja kožna temperatura, ne občutimo ne mraza ne vročine. Segrevanje ali ohlajevanje privede prek občutkov naraščajoče vročine oziroma mraza v obeh skrajnih primerih – meji sta pri okrog 15 °C in 45 °C – do občutka bolečine. Občutek vročega ali hladnega je razen od temperature same odvisen tudi od tega, kako hitro spreminjamo temperaturo, ter kako velik del telesa je izpostavljen temperaturni spremembi. Slednje je povezano z gostoto čutnic po telesu. Njihova površinska gostota je največja na ustnicah (15-20 čutnic za mraz na kvadratni centimeter), precej velika na obrazu, prsih in trebuhu, zelo majhna pa denimo po dlani (1-5 čutnic za mraz na kvadratni centimeter). Nasploh imamo čutnic za mraz 5-10 krat več kot čutnic za vročino. Zaznavanje vročine in mraza prenašajo tako »počasni« živčni končiči tipa C brez mielinske ovojnice, kot tudi »hitri« živčni končiči tipa Aδ s tanko mielinsko ovojnico. Od leta 1997 dalje je zaznavanje vročine in mraza pojasnjeno tudi na molekularni ravni. Tega leta so določili zaporedje DNK za prekomembranski receptor VR1, ki prične pri temperaturah nad 43 °C prepuščati kalcijeve ione. V naslednjih letih so določili zaporedji še za podobna receptorja VRL-1, ki se odziva na temperature nad 50 °C, ter VRL-3, ki se odziva na temperature nad 33 °C. Marca 2002 pa so izolirali še protein CMP1 oziroma TRPM8, ki se obnaša kot receptor za mrzlo. Zanimivo je, da se receptor za mraz obenem odziva tudi na mentol, receptor za vročino pa na kapsaicin, kar pojasni »hladen« oziroma »vroč« občutek, ki ga dajejo poprova meta in feferoni.

Temperaturne lestvice

- Fahrenheitova temperaturna lestvica
- Rankinova temperaturna lestvica
- Réaumurjeva temperaturna lestvica
- Celzijeva temperaturna lestvica
- absolutna ali Kelvinova temperaturna lestvica Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Termodinamika ja:温度 ko:온도 th:อุณหภูมิ

Mineral

Mineráli so naravne snovi nastale s pomočjo geoloških procesov. Pojem mineral ne zajema samo kemijske sestave, ampak tudi zgradbo minerala. Poznamo minerale sestavljene iz čistega kemijskega elementa (npr. diamant), pa tudi zelo zapletene, ki imajo več tisoč različnih oblik (npr. razni silikati). Študij mineralov se imenuje mineralogija. mineralogija Minerali so pomembni tudi v prehrani ljudi (glejte seznam mineralov v prehrani).

Trdota mineralov

Ugotavlja se z razenjem mineralov po Mohsovi lestvici trdote, kjer je najmehkejši mineral lojevec in najtrši mineral diamant. Označi se s stopnjami od 1 do 10.

Glej tudi

- Seznam mineralov Kategorija:Geologija Kategorija:Mineralogija
- ja:鉱物 simple:Mineral th:แร่

Zrak

Zrak je zmes plinov, ki sestavlja ozračje Zemlje. Suh zrak vsebuje približno 79% dušika, 20% kisika in 1% argona. Zrak lahko vsebuje 0 do 7% vodne pare in manj kot 1% ogljikovega dioksida. Sestava zraka se z višino spreminja. Kisik v zraku potrebujejo živa bitja za dihanje. Pri izdihovanju se zrak razlikuje od vdihanega zraka, saj kisik porabi organizem. Zračni tlak se z naraščanjem višine približno eksponentno zmanjšuje, njegovo odvisnost približno opisuje barometrska enačba. Zato imajo zrakoplovi kabine pod umetnim tlakom. Zračni pritisk znotraj zrakoplovnih prostorov je večji od zunanjega zaradi udobja potnikov in posadke, čeprav je nekoliko nižji kot na površju. Z upadanjem celotnega zračnega pritiska vseh sestavnih plinov kot tudi kisika se zmanjša delni tlak. Gorski plezalci morajo pri plezanju v visokih gorah nositi zaloge kisika, da ohranjajo stalen delni tlak v krvi. Stisnjen zrak velikokrat uporabljajo pri vodnem potapljanju kot dihalni plin in pri napihovanju plovnih priprav. ---- Zrak je eden od štirih grških klasičnih elementov. V kitajski taoistični misli in sistemu petih elementov zraku nekako odgovarja ogenj (火). Zrak je povezan z veliko predstavami kot je na primer barva meča v tarotu. Kategorija:Plini ja:空気 ko:대기 ms:Udara simple:Air

Steklo

Steklo je anorganski proizvod taljenja, ki postane pri ohlajanju na sobno temperaturo trd in krhek. S spreminjanjem kemične sestave in načina izdelave dobimo, stekla katerih lastnosti ustrezajo najrazličnejšim namenom uporabe. Natrijevo steklo je navadno in ga najpogosteje uporabljamo za kozarce, steklenice in šipe. Svinčevo steklo uporabljamo predvsem za optične predmete. Borovo steklo se uporablja v laboratorijih in gospodinjstvu, ker je odporno proti spremembam temperature. Brezbarvno izdelujejo iz zelo čistih surovin. Da bo pa steklo obarvano z neko nianso barve je potrebno stekleni masi dodati določeno snov. Tako na primer z majhno primesjo železa obarvamo steklo z zeleno rumenim tonom. Barvna stekla dobimo z dodatkom raznih kovinskih oksidov. Kromov oksid obarva steklo zeleno, bakrov modro, manganov oksid pa vijoličasto. Rdeče steklo dobimo, če mu dodamo zlato.

Kalcij

Kálcij je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu oznako Ca in atomsko število 20. Kalcij je svetlo siva alkalijska zemeljska kovina, ki se uporablja kot redukcijski agent pri pridobivanju torija, cirkonija in urana. Ta element je tudi peti najpogostejši v zemeljski skorji. Nujno je potreben za življenje organizmov, posebej v fiziologiji celice. Kategorija:Kemijski elementi ja:カルシウム ko:칼슘 simple:Calcium th:แคลเซียม

Svinec

Svínec je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Pb in atomsko število 82. Ta mehka, težka, strupena in kovna šibka kovina je modrikasto bele barve, ko je sveže narezana, vendar na zraku potemni v temno sivo barvo v kateri je najbolj znana. Svinec se uporablja v gradbeništvu, za akumulatorje vrste svinec-kislina, v kroglah in šibrah, ter je del spajk, kositrne posode in taljivih zlitin. Uporablja se tudi za izdelavo vitraža. Svinec ima od vseh stabilnih elementov največje atomsko število.

Pomembne lastnosti

Svinec ima svetel sijaj in je raztezna, zelo mehka, izjemno prilagodljiva, modrikasto-bela kovina s slabo električno prevodnostjo. Ta prava kovina je izjemno odporna na korozijo, zaradi česar jo uporabljajo kot vsebnik za korozivne tekočine (npr. za žvepleno kislino). Svinec je moč ojačati z dodatkom male količine antimona ali drugih kovin.

Uporaba

Sprva so svinec uporabljali tudi kot gradbeni material, za barvila za loščenje keramike in za cevi vodovodne napeljave. V evropskih gradovih in katedralah so bile znatne količine svinca v okrasnem inventarju, strehah, ceveh in oknih. Svinec je peta najširše uporabljana kovina (v svojem elementarnem stanju), takoj za železom, aluminijem, bakrom in cinkom. Pogosto ga uporabljajo za akumulatorje svinec-kislina, v elektronskih komponentah, povezavi kablov, kot strelivo, v steklu katodnih zaslonov, keramiki, svinčenem steklu (glej izdelava stekla), svinčenem vodovodu (danes se zaradi zdravstvenih težav ne uporablja več in ga izpodriva napeljava iz plastike), v barvilih (danes ne več, a teža starejših obarvanih površin lahko vsebuje polovico svinca), zlitinah v livarstvu, kositrni posodi, spajkah in zobnih plombah. Uporablja se tudi za prekrivanje ostrešja, da se spoji zaščitijo od dežja. V bencinu se tetra-etilni in tetra-metilni svinec uporabljata kot dodatek za preprečevanje proti potrkavanju (znanem tudi kot predvžig ali prdenje motorja) od 20. let prejšnjega stoletja. V Evropski uniji je bil osvinčeni bencin prepovedan leta 1999 in ga ni moč več kupiti na črpalkah, vozila brez katalizatorjev pa morajo uporabljati posebne dodatke bencinu. Svinec je superprevoden s kritično temperaturo T_c=7,20 K (-265.95 °C).

Cena in trgovanje

S svincem se največ trguje na LME, kjer je cena svinca zrasla iz 260 Funtov (dne 25.1.86), na 905 funtov (dne 3.9.2005). Kategorija:Kemijski elementi Kategorija:Kovine Kategorija:Strupi ja:鉛 th:ตะกั่ว

Voda

Vôda je kemijska spojina in polarna molekula pri standardnih pogojih tekočina s kemijsko empirično formulo H₂O. Formula pove, da je ena molekula vode sestavljena iz dveh vodikovih in iz enega kisikovega atoma. Vodo najdemo skoraj povsod na Zemlji in je potrebna za vse znane oblike življenja. Okoli 70% Zemljine površine je prekrito z vodo.

Splošno

Trdno stanje vode je znano kot (vodni) led, plinsko stanje je vodna para. Enoti za temperaturo (nekdaj stopinja Celzija in sedaj Kelvin) sta določeni s trojno točko vode 273,16 K (0.01 °C) in 611,2 Pa, pri temperaturi in parnem tlaku, ko so trdna, kapljevinasta in plinasta voda v termodinamskem ravnovesju. Pri temperaturah večjih od 647 K in tlakih večjih kot 22,064 MPa vodne molekule zavzamejo superkritično stanje, kjer kapljevinske skupine plavajo znotraj parne faze. Velika množina vode lahko pomeni ocean, jezero, reka, potok, kanal, ribnik. Za podatke o oskrbi z vodo glej vodno bogastvo. Glej tudi obala, trajekt, pomol. Kemiki včasih vodo v šali pojmujejo kot bivodikov monoksid ali BVMO (glej [http://www.dhmo.org/ http://www.dhmo.org/]), s sistematičnim kovalentnim imenom te molekule, še posebej v parodijah o kemijskem raziskovanju, ki kliče po izobčenju te "smrtonosne kemikalije". Sistematično kislinsko ime za vodo je hidroksidna kislina ali hidroksilna kislina, čeprav pojma skoraj nikoli ne uporabljajo.

Bipolarna narava vode

Pomembna značilnost vode je njena polarna narava. V vodni molekuli so vodikovi atomi razporejeni na konceh, kisikovi pa v temenih. Ker ima kisik višjo elektronegativnost od vodika, je območje molekule z vodikovim atomom delno negativno nabito glede na vodikovo stran. Molekula s takšno razliko naboja se imenuje dipol. Razlika naboja med seboj privlači vodne molekule kakor tudi druge polarne molekule. To privlačevanje se imenuje vodikova vez. Ta sorazmerno šibka privlačna sila (glede na kovalentne vezi znotraj same vodne molekule) povzroča fizikalne lastnosti kot je visoko vrelišče, ker je za prekinitev vodikovih vezi med molekulami potrebno veliko toplotne energije. Žveplo, na primer, leži v periodnem sistemu elementov pod kisikom, njegova enakovredna spojina, vodikov sulfid (H₂S) nima vodikove vezi. Tako je njegova molekula dvakrat težja od vodne in je pri sobni temperaturi plin. Dodatne vezi med vodnimi molekulami povzročajo, da ima tekoča voda veliko specifično toplotno kapaciteto. Vodikova vez je odgovorna tudi za nenavadno obnašanje vode pri zmrzovanju. Kakor druge snovi tudi tekočina z nižanjem temperature postaja gostejša. Vendar, z razliko od drugih snovi, pri ohlajanju blizu ledišča prisotnost vodikove vezi pomeni, da molekule pri preurejanju zaradi zmanjšanja svoje energije na najmanjšo možno mero, tvorijo snov, ki je dejansko manj gosta. Zaradi tega led plava v vodi in voda se pri zmrzovanju razširja. Druge snovi se pri strjevanju krčijo. Tekoča voda je najgostejša pri temperaturi 4 °C. To vodi do zanimive posledice med zimskim časom. Ohlajena voda na površini postaja gostejša in potone, pri čemer tvori toplotni tok, ki ohlaja celotno množino vode. Ko temperatura jezera doseže 4 °C, voda na površini, ki se še naprej ohlaja, postane manj gosta, ostaja kot površinska plast, ter končno tvori led. Ker je prenos toplote v spodnjih delih zaradi spremembe gostote onemogočen, bo večji del vsake velike količine zmrznjene vode med zimo še vedno tekoč pri 4 °C pod ledeno skorjo. Na ta način ribe lahko preživijo. To dejstvo je eden od osnovnih zgledov za dobro uravnane fizikalne lastnosti, ki omogočajo življenje na Zemlji in ga uporabljajo kot podporo za antropično kozmološko načelo. Druga posledica je, da se bo led pri dovolj velikem tlaku stopil.

Voda kot topilo

Glej tudi

- težka voda
- vodikov peroksid Kategorija:Kemija
- als:Wasser ja:水 ko:물 ms:Air simple:Water th:น้ำ zh-min-nan:Chúi

Spojina

Spojína imenujemo v kemiji snov, ki jo sestavljata dva ali več kemijskih elementov v stalnem razmerju, ki določa spojino. Voda je, na primer, spojina vodika in kisika v razmerju 2:1.

Glej tudi

- kemijsko sredstvo
- Seznam kemijskih spojin Kategorija:Kemija
- ja:化合物 ko:화합물 simple:Chemical compound th:สารประกอบเคมี

Barit

Barit, kemijska formula BaSO₄, je glavni in najpogostejši barijev mineral. Lahko je različno obarvan običajno pa je brezbarven ali bel. Ne razstaplja se v vodi in kislinah. Specifična teža je 4.5 g-cm3, trdota 3- 3.5. Uporablja se v industriji keramike, gumarski industriji, in proizvodnji eksploziva. Kategorija:Minerali

Category:古希腊政治家

Category:各国政治家 Category:古希腊人 category:希臘政治家

Varsovia hotel bia�ko wynajem autokar�w tapety motorola WARSAW HOTELS

:: RELATED NEWS ::

Hippopotamidae
Hipopotamowate (Hippopotamidae) - rodzina ssaków łożyskowych z rzędu parzystokopytnych i podrzędu świniowatych obejmująca dwa gatunki należące do dwóch rodzajów: :Hipopotam nilowy (Hippopotamus amphibius) :Hipopotam karłowaty (Hexaprotodon liberiensis). Zwierzęta te charakteryzują się m

Barij

Pomembne lastnosti

Kemijski element

Glej tudi

Periodni sistem elementov

Periodni sistem

Zgodovina

Glej tudi

Zunanje povezave

Atomsko število

Glej tudi

56 (število)

Matematika

Dokazi

Druga področja

Alkalijska zemeljska kovina

Temperatura

Vpeljava pojma temperature

Merjenje temperature

Zaznavanje temperature

Temperaturne lestvice

Mineral

Trdota mineralov

Glej tudi

Zrak

Steklo

Kalcij

Svinec

Pomembne lastnosti

Uporaba

Cena in trgovanje

Voda

Splošno

Bipolarna narava vode

Voda kot topilo

Glej tudi

Spojina

Glej tudi

Barit

Category:古希腊政治家

Opis gatunku

Charakterystyka podrzędu

Budowa zewnętrzna