Home About us Products Services Contact us Bookmark
:: wikimiki.org ::
Barva

Barva

Bárva je občutek, ki (pri ljudeh) izhaja iz zmožnosti očesa za ločevanje treh različnih filtriranih slik. Na zaznavanje barve vplivajo dolgotrajni pojavi (vzgoja) opazovalca in tudi kratkotrajni kot so bližnje barve. Izraz barva označuje tudi lastnost svetlobnih virov, ki jih lahko oko zaznava. Barva igralnih kart je lahko karo, srce, pik ali križ.

Fizika barve

Elektromagnetno valovanje je mešanica valovanj različnih valovnih dolžin in jakosti. Kadar je to valovanje znotraj obsega človeške vidljivosti (približno med 380 nm in 740 nm), se imenuje svetloba. Svetlobni spekter beleži jakost vsake valovne dolžine. Celotni spekter prihajajočega valovanja od telesa določa njegov videz, vključno z zaznano barvo. Kot bomo videli, obstaja več spektrov kot je barvnih vtisov. Pravzaprav lahko določimo barvo kot razred spektrov, ki povzroča isti barvni vtis. Takšna določitev je različna med različnimi vrstami ali celo med posamezniki. Površino, ki razpršeno odbija vse valovne dolžine enako, vidimo belo. Temna črna površina absorbira vse valovne dolžine in ne odbija. Pri zrcalu je drugače. Zrcalo tudi odbija vse valovne dolžine enako, vendar ga ne vidimo belo. Svetla črna telesa tudi odbijajo. Besedo spekter je leta 1666 uvedel Isaac Newton iz latinske besede za sliko. Znani mavrični spekter vsebuje vse tiste barve, ki se ujemajo z vidno svetlobo ene valovne dolžine. Te barve so enobarvne (monokromatske). Frekvence so približne in so dane v terahertzih (THz). Valovne dolžine, ki veljajo za vakuum, so dane v nanometrih (nm). Na razpolago je seznam podobnih velikosti drugih teles in razdalj.
Barve vidnega svetlobnega spektra.

Delitev barv


- primarne barve - rdeča, rumena, modra
- sekundarne barve - barve, ki so sestavljene iz dveh primarnih (npr: oranžna)
- tople barve - rdeče, oranžne, rumene, rjave
- mrzle barve - modre, zelene, škrlatne
- nevtralne barve - bele, rjave, bež
- močne barve - intezivne barve, ki niso razrečene s črno, belo ali komplementarno barvo
- blede barve - manj intezivne barve zaradi mešanja z belo, črno ali komplementarno barvo

Glej tudi


- Sončev spekter
- seznam barv
- barvna slepota
- odbojnost (albedo)
- barvni krog
- komplementarne barve
- kontrastne barve
- senca
- odtenek Kategorija:Optika Kategorija:Fiziologija Kategorija:Vid
- ja:色 ko:색 simple:Color

Človek

Človek (znanstveno latinsko ime Homo sapiens - misleči človek) je vrsta velikih opic iz rodu Homo. Nastanek in razvoj človeka še vedno ni raziskan do konca. Homo sapiens ali sodobni misleči človek, se je pojavil leta 95.000 pr. n. št. in je imel prostornino možgan okoli 1400-1800 cm3.

Nastanek človeka

Najbolj preizkušena razlaga nastanka in razvoja človeka je teorija evolucije. Zgodnji človečnjaki, npr. avstralopitek je bil prvi človek, ki je živel na področju Afrike, je nabiral semena in plodove, s kamnom razbijal preostanke kosti živali, ki so jih pustili večji mesojedci (karnivore).

Človeško telo

Sestavni deli

Pogoji delovanja

Spola

Ljudje smo najbolj enakomerno razdeljeni po spolu. Približno 51 odstotkov je moških, 49 odstotkov pa žensk. To skladnost pojasnjuje dejstvo, da je za nastanek človeškega življenja potrebna spolna združitev moškega in ženske. Evolucija je ustvarila razlike med dvema tipoma teles, zaradi katerih se moški razlikujejo od žensk, ter v procesu življenja opravljajo različne naloge. Razlika v biološki osnovi človeka, genskem zapisu, je v enem izmed 23 kromosomskih parov: Če bo ta par X-X bo zarodek ženski, če pa bo par X-Y, se bo razvil moški. Spol je določen s semensko tekočino, saj le-ta nosi odločilni drugi kromosom. Nekatere fiziološke razlike, ki se pojavijo (najverjetneje zaradi tega kromosoma) med odraslim moškim in žensko so:
- Povečane prsi pri ženskah (zaradi potrebe po hranjenju dojenčka z materinim mlekom)
- Različni razmnoževalni organi (moška penis in moda ter ženski nožnica in maternica)
- Različna poraščenost telesa z dlakami (najbolj vidna zaradi neporaščenih prsi žensk)
- Širši boki pri ženskah (zaradi lažjega rojevanja)
- Mesečni ciklus izločanja jajčeca pri ženskah (menstruacija) Med moškim in žensko je še veliko drugih razlik. Dober pokazatelj neenakopravnosti med spoloma so naslednja dejstva:
- Žensk v parlamentih je bilo leta 1996 11,7 odstotka.
- Prva država, ki je ženskam (leta 1893) podelila volilno pravico je bila Nova Zelandija.
- Na vodilne državne položaje je bilo v zadnjih sto letih izvoljenih 28 žensk.
- Dve tretjini nepismenega prebivalstva sestavljajo ženske.
- Dve tretjini otrok, ki niso vključeni v izobraževalne procese so deklice.
- Na leto zaradi splava v nevarnih pogojih umre okoli 70.000 žensk.
- Na dan umre okoli 1.600 žensk zaradi razlogov nosečnosti in rojevanja.
- več kot 20% poročenih žensk je žrtev nasilja v domačem krogu.

Rase

Človekov razum

Človeški razum je pretežno neraziskan. Čeprav dobro poznamo sestavo človeških možganov, živčnega sistema in sestavo telesa nasploh, nam je prisotnost človekovega razuma še vedno uganka. Dejstvo je, da imajo živali in rastline možnost odzivanja na dogodke tako, da imajo največjo korist, in nedvomno tako deluje tudi človeški razum, a vseeno je naše obnašanje zelo drugačno, najverjetneje zaradi zelo velikega spomina. Razum (racio) je po definiciji obnašanje, ki prineše največjo korist, a človek kljub temu, da ima največje razumske sposobnosti večkrat deluje povsem neracionalno.

Zavest

Zaznavanje dogodkov ter njihovo ovrednotenje.

Samozavest

Poznavanje svojih lastnosti, lastnosti zunanjega sveta, ter poznavanje možnosti medsebojnega delovanja.

Motivacija

Razlog za izvedbo akcije. Motivacija je lahko zunanja (npr. s strani učitelja, naj se učenec bolj potrudi, saj bo tako dosegel boljši uspeh v življenju) ali notranja (primer razmišljanja: »Če grem nekaj pojest bom kasneje bolje pisal«). Tudi placebo deluje s pomočjo motivacije (primer razmišljanja: »Če bom pojedel tableto bom ozdravel«).

Podzavest

Navade

Rekleksi

Nagoni

Medčloveški odnosi

Prijateljstvo

Tovarištvo

Zakonska zveza

Suženjstvo

Mezdni odnos

Skupnosti

Vasi

Mesta

Države

Komune

Spletne skupnosti

Z uveljavitvijo povezovanja računalnikov v omrežja so se oblikovala elektronska stičišča ljudi z določenimi nazori. Prek prvih elektronskih oglasnih desk, so svoja mnenja in ideje sprva izmenjavali računalniški strokovnjaki, po medmrežnem povezovanju v Internet, pa so se število, raznovrstnost in dosegljivost teh komunikacijskih servisov izredno povečali. Poleg javnih klepetalnic (npr. IRC) obstaja tudi sistem tematsko razvrščenih novičarskih skupin Newsgroups, ter veliko število spletnih mest (WWW), kjer ljudje predstavljajo svoje nazore in se o njih pogovarjajo (npr. Wikipedija).

Verske skupnosti

Ena izmed oblik človekovega medsebojnega delovanja so tudi verske skupnosti. V njih se pripadniki neke vere družijo na osnovi dogm, verovanj ali drugih nesplošno priznanih pogledov na življenje, Vesolje in sploh vse. V nekaterih državah imajo verske skupnosti poseben, privilegiran položaj, kar nakazuje pomen oziroma vpliv vere:
- ni jim potrebno plačevati davkov,
- gradijo lahko objekte, ki ne sledijo državnim urbanističnim predstavam o okolju,
- dopuščeno jim je kratenje osebnih pravic(s privolitvijo vernika),
- dovoljeno je mučenje živali v ritualne(tradicionalne) namene...

Dosežki človeštva

Človek je v svojem razvoju naredil več skokov, ki so mu izredno povečali sposobnost preživetja in ga ločili od živali. Za te dosežke je človek uporabil razum: Izkušnje iz preteklosti, posploševanje in poskušanje so mu pokazali pot do bolj lagodnega življenja zanj, za človeštvo (ne vedno) in za Zemljo (le redko).
- življenje v skupnosti
- obleka
- netenje ognja
- pasti in orožje za lov na živali
- gradnja bivališč
- lončarstvo in konzerviranje
- vrvi in vozli
- glasba in druga umetnost
- kolo
- matematika
- menjava dobrin
- poljedeljstvo, ribištvo in živinoreja
- zemljevidi in astronomija
- pisava
- kompas in magnetizem
- obdelovanje kovin
- denar
- mlin
- parni stroj
- mikroskop
- medicina
- država, univerza in laboratorij
- elektrika
- demokracija
- stroj z notranjim izgorevanjem
- telegraf in radijske komunikacije
- združeni narodi
- robot
- elektronka, tranzistor in računalnik
- jedrska znanost
- svetlobna vlakna
- vesoljski poleti
- superprevodnost
- ja:人間 ko:사람 simple:Human

Elektromagnetno valovanje

Eléktromagnétno valovánje je valovanje električnega in magnetnega polja. Električno in magnetno polje valujeta v smeri pravokotno eno na drugo in vzdržujeta druga drugo. V prostoru se elektromagnetno valovanje širi s hitrostjo svetlobe v smeri, pravokotni na smer električnega in magnetnega polja. Elektromagnetno valovanje prenaša gibalno količino in energijo, pri čemer je polovica te shranjena v električnem polju, druga polovica pa v magnetnem polju. Elektromagnetno valovanje z valovnimi dolžinami med 400 in 700 nm zaznavamo kot svetlobo. Elektromagnetno valovanje obravnavamo v okviru elektrodinamike. Elektromagnetno valovanje je mogoče kvantizirati; kvant elektromagntnega valovanja je foton. Obstoj elektromagnetnega valovanja so napovedale Maxwellove enačbe, kasneje pa ga je odkril Heinrich Rudolf Hertz. Vsak električni naboj, ki se giblje pospešeno, seva elektromagnetno valovanje, ki se od izvora oddaljuje s hitrostjo svetlobe. Natančna matematična obravnava zato zaradi kavzalnosti zahteva vpeljavo retardiranega časa, ki povezuje spremembe elektromagnetnega polja v danem trenutku v dani točki prostora s spremembami sevalca v nekem trenutku pred tem, s čimer upoštevamo, da je elektromagnetno polje potrebovalo končen čas za pot od sevalca do izbrane točke. Kadar po žici ali kateremkoli drugem električnem vodniku teče izmenični električni tok, deluje ta kot antena in seva elektromagnetno valovanje, ki ima enako frekvenco, kot je frekvenca toka skozi vodnik. Elektromagnetno valovanje se obenem obnaša kot valovanje in kot curek fotonov, čemur pravimo valovno-delčni dualizem. Kadar opisujemo elektromagnetno valovanje kot valovanje, ga opišemo s hitrostjo razširjanja (ki je enaka hitrosti svetlobe) ter valovno dolžino ali frekvenco. Ko pa ga opisujemo kot curek delcev, pa podamo njihovo energijo E; to pa Planckova zveza povezuje s frekvenco ν: E = hν. Pri tem je h Planckova konstanta h = 6.626 × 10-34 J s. V praznem prostoru potuje elektromagnetno valovanje vedno z enako relativno hitrostjo glede na opazovalca, to je hitrostjo svetlobe, in to ne glede na to, s kakšno hitrostjo se giblje opazovalec sam. To opažanje je navedlo Alberta Einsteina, da je razvil posebno teorijo relativnosti. Glede na valovno dolžino delimo elektromagnetno valovanje na radijske valove, mikrovalove, infrardeče valovanje, svetlobo, ultravijolično valovanje, rentgenske žarke in žarke gama. Podrobnosti te razvrstitve najdemo v članku o elektromagnetnem spektru. Valovanje z daljšo valovno dožino ima nižjo frekvenco in obratno. Skladno s Planckovo zvezo nosijo največ energije kvanti valovanja z najvišjo frekvenco (in najkrajšo valovno dolžino); med naštetimi so to žarki gama in trdi rentgenski žarki. Če elektromagnetno valovanje v vidnem delu spektra osvetljuje nek predmet, naše oko zazna mešanico valovanj z različnimi valovnimi dolžinami, kar vidni center v naših možganih interpretira kot različne barvne odtenke različnih svetlosti, ter nazadnje po še ne povsem pojasnjeni poti privede do našega »videnja« tega predmeta. Medtem ko zazna naše oko le vidni del elektromagnetnega valovanja z valovnimi dolžinami od 400 do 700 nm, pa lahko s postopki spektroskopije raziščemo dosti širši pas elektromagnetnega valovanja, s čimer dobimo vpogled v podatke o fizikalnih lastnostih atomov snovi, ki seva. Tako lahko v astrofiziki iz spektra elektromagnetnega valovanja, ki ga izsevajo oddaljene zvezde, sklepamo o njihovi sestavi. Značilno je, denimo, da vodikovi atomi v sevajo radijske valove z valovno dolžino 21.12 cm. Informacij, ki jih nosi elektromagnetno valovanje izven vidnega dela spektra, človeška čutila ne zaznavajo neposredno. Ker pa v naravi obstajajo elektromagnetna valovanja v vseh območjih spektra, si lahko pri obdelavi teh pomagamo s pripomočki tehnologije. Tako lahko optično vlakno prenaša svetlobo, ki, četudi je ne vidimo, prenaša podatke. Te podatke lahko pretvorimo v zvok ali sliko. Kodiranje podatkov uporabljamo tudi pri radiu. Radijski valovi prenašajo podatke tako, da spreminjajo (modulirajo) bodisi frekvenco, bodisi amplitudo nosilnega elektromagnetnega valovanja. Ko elektromagnetno valovanje vpada na električni prevodnik, se sklopi s prevodnikom, potuje po njem, ter v njem inducira električni tok, kar uporabljamo pri antenah. V neprevodnih snoveh lahko snov absorbira energijo elektromagnetnega valovanja in se na ta račun segreje; pojav izkoriščamo pri mikrovalovnih pečicah. Izraza »elektromagnetno valovanje« in »elektromagnetno sevanje« se pogosto uporabljata kot sopomenki, čeprav, strogo gledano, ne moremo govoriti o sevanju, kadar se valovanje ne razširja po praznem prostoru (npr. v optičnem vlaknu ali koaksialnem kablu).

Matematični opis

Zaradi enostavnosti se omejimo na prazen prostor, v katerem ni nabojev (ρ = 0) ali tokov (j = 0) in kjer veljata sorazmernosti jakostjo in gostoto električnega polja D = ε0E ter med jakostjo in gostoto magnetnega polja B = μ0H. Izhajamo iz indukcijskega zakona: :\nabla\times\mathbf = - \frac Najprej izračunamo rotor leve in desne strani enačbe: :\nabla\times\nabla\times\mathbf = - \nabla\times\frac = - \mu_0 \frac\left(\nabla\times\mathbf\right) Izraz v oklepaju na desni strani je po Amperovem zakonu o magnetni napetosti enak ∂D/∂t, tako da dobimo zvezo: :\nabla\times\nabla\times\mathbf = - \mu_0 \epsilon_0 \frac Rotor rotorja na levi strani izraza lahko zapišemo skladno s pravili vektorske analize kot: :\nabla\times\nabla\times\mathbf = \mathrm\,\mathrm\,\mathbf - \nabla^2\mathbf Pri tem predstavlja drugi člen na desni strani Laplaceov operator, prvi pa je skladno z Gaussovim zakonom o električnem pretoku enak gradientu gostote naboja ρ, ta pa je po začetni predpostavki enaka nič. Odtod dobimo enačbo: :\nabla^2\mathbf = \epsilon_0 \mu_0 \frac Vpeljemo hitrost svetlobe v praznem prostoru: :c = \frac Tako smo prišli do valovne enačbe za jakost električnega polja: :\frac = c^2 \nabla^2\mathbf

Glej tudi


- elektromagnetni spekter
- svetloba Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Nihanje in valovanje ja:電磁波 ko:전자기파

Valovna dolžina

Valóvna dolžína (oznaka λ, grška črka lambda) je v fiziki najmanjša razdalja med točkama v potujočem valovanju, pri katerih je nihanje v valovanju sočasno. valovanju
Recipročna vrednost valovne dolžine je valovno število, ki meri število valov na enoto dolžine v smeri razširjanja valovanja. Z valovno dolžino je povezana tudi velikost valovnega vektorja k: :k = \frac Fazno hitrost valovanja c, valovno dolžino λ in frekvenco ν povezuje zveza: :c = \lambda \nu če govorimo o elektromagnetnem valovanju v vakuumu je fazna hitrost hitrost svetlobe c. Kadar imamo zvočno valovanje v zraku je ta hitrost hitrost zvoka v zraku. Če svetloba (ali drugo elektromagnetno valovanje) vstopi v sredstvo, se valovna dolžina zmanjša za faktor, ki je enak lomnemu količniku sredstva n, frekvenca valovanja pa ostane enaka. Valovna dolžina valovanja v sredstvu λ' je dana z: : \lambda^\prime = \frac \; , kjer je λ0 valovna dolžina valovanja v vakuumu.

Glej tudi


- amplituda, perioda. Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Nihanje in valovanje ja:波長 ko:파장 th:ความยาวคลื่น

Nanometer

Nanometer (označba nm) je enota za merjenje dolžine, enaka eni 1 milijardinki metra, tj. 10-9 m (predpona »nano-« v mednarodnem sistemu enot označuje 1/1.000.000.000). Valovne dolžine vidne svetlobe, ultravijoličnega sevanja in žarkov gama so navadno izražene v nanometrih. Svetloba prepotuje pot z razdaljo 1 nm v času 3,3 · 10-18 s, oziroma 3,3 atosekunde.

Glej tudi


- 1 E-9 m za seznam stvari in razdalj, velikih nekaj nanometrov. Kategorija:Izpeljane enote SI ja:ナノメートル

Površina

Površína označuje enega od naslednjih pojmov:
- zunanji ali vrhnji del telesa
- merilo za razsežnost v dveh razšežnostih, npr. dolžini in širini
- v matematiki je površina vsota ploščin vseh mejnih ploskev telesa Mednarodni sistem enot predpisuje za merjenje površine izpeljano enoto kvadratni meter. Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Geometrija ja:面積 simple:Area zh-cn:面积 zh-tw:面積

Odboj

Odboj je v fiziki nenadna sprememba smeri valovne fronte na meji dveh različnih sredstev, pri čemer valovna fronta spremeni smer tako, da se vrne v sredstvo iz katerega je vpadla na mejo. Zgledi so odboj svetlobe, zvoka in valovanja na vodni gladini. Glede na lastnosti meje sredstev je odboj svetlobe lahko zrcalni (npr. pri zrcalu) ali difuzni, pri katerem se ne ohranja podoba, ampak le energija. Faza odbitega valovanja je lahko enaka ali obrnjena kot faza vpadlega valovanja, odvisno od tega, ali valovanje vpada iz dielektrika v prevodnik ali iz dielektrika v drug dielektrik.

Zrcalni odboj

prevodnik prevodnik Zrcalo predstavlja najpogostejši primer zrcalnega odboja svetlobe, sestavljeno pa je iz steklene plošče, postavljene pred kovinsko prevleko, kjer dejansko pride do odboja. Možno je tudi, da se svetloba odbije od prosojnega sredstva, kot sta na primer voda in steklo. Svetloba se lahko odbije tudi takrat, ko potuje med dvemi sredstvi z različnima lomnima količnikoma. Navadno se del svetlobe odbije od mejne ploskve, ostanek pa se lomi. S pomočjo Fresnelovih enačb je mogoče izračunati, koliko svetlobe se odbije in lomi v dani situaciji. Do popolnega odboja svetlobe od gostejšega sredstva pride, če je vpadni kot večji od mejnega kota. Ko se svetloba odbije od gostejšega materiala (z višjim lomnim količnikom), kot je zunanji medij, pride do 180° obrata faze. Obratno pa se svetloba, od redkejšega materiala (z manjšim lomnim količnikom), odbije v fazi.

Druge vrste odboja

Difuzni odboj

(osrednji članek difuzni odboj) Svetloba se odbije v vseh smereh zaradi mikroskopskih nepravilnosti na mejni ploskvi; ta pojav je povsod prisoten na vseh nesvetlečih objektih, ki niso črni.

Retroodboj

Svetloba se zaradi posebne strukture površine odbije nazaj v smer, iz katere je prišla.

Nevtronski odboj

Materiali, ki odbijajo nevtrone, na primer berilij, se uporabljajo v jedrskih reaktorjih in jedrskem orožju.

Kvantna razlaga

Ves medsebojni vpliv med svetlobnimi fotoni in snovjo je opisan kot vrsta absorbcij in emisij fotonov. Če bi opazovali eno samo molekulo na površini materiala, bi opazili, da molekula absorbira prihajajoči foton in ga v trenutku ponovno odda. Foton je lahko oddan v katerokoli smeri, zato tudi pride do difuznega odboja. Zrcalni odboj (po Heronovem zakonu o enakokotnem odboju) je kvantno mehanični efekt, razložen kot vsota najbolj verjetnih poti, po katerih se bodo fotoni gibali. Vpliv med snovjo in svetlobo je predmet kvantne elektrodinamike in je natančno opisal Richard Feynman v svoji knjigi QED: The Strange Theory of Light and Matter (Čudna teorija svetlobe in snovi). Ker ima lahko absorbiran foton enak energijski nivo kot molekula (kinetični, rotacijski, elektronski ali vibracijski), se lahko zgodi, da molekula fotona ne odda ponovno ali da ta izgubi nekaj svoje energije. Oddani foton ima tako rahlo različen energijski nivo. Ti pojavi so znani tudi kot Ramanov, Brillouinov in Comptonov pojav.

Glej tudi


- lom svetlobe
- odbojnost
- lomni zakon Kategorija:Optika

Črna

Čŕna je barva, ki jo je moč določiti z vidnim vtisom, ki ga občutimo ob gledanju v smer, od koder očesa ne doseže nobena vidna svetloba. Je nasprotje beli barvi, vtisu, ki nam ga daje katerakoli kombinacija barv, od katerih vsaka enakomerno vzburi vse tri vrste barvno občutljivih vidnih čutnic - čepkov. Pigmenti, ki vpijajo svetlobo, namesto da bi jo odbili nazaj v oko, »izgledajo črno«. Črn pigment lahko nastane kot kombinacija različnih pigmentov, ki skupno vpijajo vse barve. Če zmešamo tri osnovne pigmente v pravem razmerju, rezultat odbija tako malo svetlobe, da ga lahko imenujemo črn. Torej imamo dva na pogled nasprotna, a v resnici medsebojno dopolnjujoča se opisa črne. Črna je odsotnost vseh barv svetlobe ali pa široka kombinacija različnih barvnih pigmentov. V fiziki je črno telo popolen absorber svetlobe, po Einsteinovem pravilu pa je, ko je segreto, tudi najboljši oddajnik. Iz tega sledi, da je najboljše oddajajoče hlajenje, izven sončne svetlobe, z uporabo črne barve, vendar pa je pomembno, da je ta barva črna tudi v infrardečem spektru. V osnovni znanosti se daljno ultravijolično valovanje imenuje "črna svetloba", saj kljub temu, da je samo po sebi nevidno, temu povzroči fluoresciranje pri mnogih mineralih in drugih snoveh. Glejte tudi Osnovne barve in Osnovni pigmenti.

Pomen

V zahodnem svetu se pridevnik črn navadno uporablja v negativnem smislu:
- Črn dan navadno pomeni tragičen ali žalosten dan
- Črna komedija je vrsta komedije, ki se ukvarja z morbidnimi in resnimi temami
- Barva žalovanja
- Črna lista je spisek nezaželenih oseb ali stvari
- Črni trg je nezakonito, nedovoljeno trgovanje
- Črna gradnja je nezakonita gradnja
- Črna mačka pogosto simbolizira nesrečo
- Črna ovca družine je lena, neodgovorna oseba
- Črne misli
- Črna groza
- Črna magíja je magija, usmerjena v škodo ljudi
- Črnosrajčnikiso bili italijanski fašistični vojaki
- Črnogleden človek vse v življenju vidi slabše, kot je Črna barva ima lahko tudi pozitiven pomen:
- Pri nekaterih plemenih (Masaji), črno barvo povezujejo s črnimi oblaki, ki prinašajo dež, torej je simbol blaginje
- Črna je barva resnosti in avtoritete
- Črna oblačila pogosto nosijo duhovniki
- Najvišja stopnja pri borilnih veščinah je črn pas
- V financah črne številke pomenijo, da je denarno stanje pozitivno Lahko pa se uporablja v nevtralnem smislu:
- Črna luknja je v astrofiziki močna zgostitev mase
- V avtomobilističnih dirkah, črna zastava posameznemu vozniku signalizira, da mora nemudoma zapeljati v bokse
- Poznamo črno raso
- Črna pogosto simbolizira negotovost, skrivnostnost in neznano
- Črna krogla je v biljardu končni cilj igre
- Polirano črno ogledalo se uporablja pri prerokovanju
- Nogometni sodniki navadno nosijo črne uniforme Kategorija:Barve ja:黒 simple:Black

Zrcalo

Zrcálo je dovolj gladka odbojna površina, kjer se oblikuje slika. Najbolj znan zgled je ravno zrcalo. Na njem vzporeden snop žarkov spremeni smer kot celota, tako da žarki po odboju ostanejo vzporedni. Ravno zrcalo preslika predmet pred zrcalom v njegovo zrcalno sliko, ta je navidezna in enako velika kot predmet. Ob ravnih zrcalih poznamo tudi konkavna (vbočena), ki vzporedne vpadle žarke po odboju zberejo v gorišču, in konveksna zrcala (izbočena), pri katerem se vzporedni vpadli žarki po odboju razpršijo tako, kot bi izhajali iz navideznega točkastega vira za zrcalom. Večina sodobnih zrcal iz stekla je prevlečena s tanko aluminijasto prevleko na zadnji strani. Odbojna površina se vidi skozi steklo in na ta način so zrcala trpežnejša, vendar je, zaradi dodatnih odbojev od sprednje površine, slika slabše kakovosti. Takšno zrcalo odbija okoli 80% vpadle svetlobe. »Zadnja stran« zrcala je velikokrat pobarvana črno, da je kovina popolnoma zavarovana pred razjedanjem. V daljnogledih in drugih natančnih instrumentih je prevleka na sprednji strani, kar daje boljšo kakovost slike. V mnogih zrcalih je namesto aluminija srebro, ki odbije še več vpadle svetlobe, je pa občutljivejše. Če so nova, takšna zrcala odbijajo od 90% do 95% vpadle svetlobe. Ker je kovina izpostavljena kisiku in vlagi, počasi stara. Zaradi ohranjanja kakovosti morajo ta zrcala vsake toliko časa ponovno posrebriti. Zrcala v velikih astronomskih daljnogledih - zrcalnih daljnogledih (reflektorjih) - že dolgo časa uporabljajo namesto leč. Velike leče je zaradi lastne teže zelo težko obdelovati. Največja leča, ki so jo še izdelali, je nameščena v 1016 mm (40 palčnem) refraktorju Observatorija Yerkes. Najsodobnejši daljnogledi uporabljajo sestavljena zrcala in s pomočjo prilagodljive optike, interferometrov in računalnikov še izboljšajo kakovost in ločljivost slike. Primer takšne naprave je VLT Evropskega južnega observatorija (ESO), nameščen na 2635 m visoki gori Cerro Paranal v puščavi Atacama v severnem Čilu s štirimi sestrskimi daljnogledi premera 8200 mm in interferometrom (VLTI). Kategorija:Optika ja:鏡

Isaac Newton

Sir Isaac Newton [àjzek njútn], angleški fizik, matematik, astronom, filozof, ezoterik in alkimist,
- 4. januar 1643 (25. december 1642, stari angleški koledar), vas Woolsthorpe pri Grenthamu, grofija Lincolnshire, Anglija, † 31. marec (20. marec) 1727, London, Anglija.

Življenje in delo

Delo, ki ga je v fiziki začel Galilei, je nadaljeval in do prvega viška pripeljal Newton. Večkrat naletimo na podatek, da se je Newton rodil v letu, v katerem je umrl Galilei, vendar so v Angliji tedaj upoštevali še stari koledar; po novem, ki je že veljal drugod, je bilo to leto po Galilejevi smrti. Rodil se je po očetovi smrti. Menda je bil ob rojstvu zelo šibek, a si je proti pričakovanju opomogel. Newton je bil čudežni otrok. Za delo na kmetiji ni bil pripraven in po priporočilu strica, ki je učil v Cambridgeu, so ga poslali tja študirat. Brez težav, a tudi brez posebnih uspehov je leta 1665 študij končal. Menda je na nekem merjenju moči v znanju končal na 24. mestu. V tistem času so zaradi kuge cambriško univerzo za poldrugo leto zaprli. Preživel je prisilne počitnice v domači vasi. Imel je veliko časa za razmišljanje in tedaj naj bi odkril infinitezimalni račun in splošni gravitacijski zakon ter razstavil belo svetlobo na mavrico. Nek njegov življenjepisec pravi, da »v zgodovini znanosti ni primerov, ki bi jih lahko primerjali z Newtonovimi dosežki« v tem poldrugem letu. Vendar vse kaže, da ni bilo čisto tako. Po vsej verjetnosti je Newton tedaj zares razmišljal o gibanju Lune in planetov in o svetlobi, ker sta ti vprašanji zaposlovali vse tedanje fizike. Morda se je tedaj odločil, kaj bo raziskoval, a čas vsaj za obe fizikalni odkritji še ni dozorel. Živel je v zelo razgibanem času, v katerem je dozorevala angleška država. To je bilo obdobje, ko je Oliver Cromwell odstavil kralja Karla I. in postal lord protektor. Newton se je vrnil v Cambridge, ko so univerzo spet odprli, in postal mladi raziskovalec, kot bi rekli danes. Leta 1669 pa se je primerilo nekaj dokaj nenavadnega: njegov učitelj Barrow je šel predčasno v pokoj in svoje profesorsko mesto prepustil Newtonu, češ da ga ta prekaša. Profesor, ki zaseda to stolico, se imenuje Lucasov profesor. Danes to mesto na cambriški univerzi (Cambridge University) zaseda Stephen Hawking. Newton se je lotil raziskovanja svetlobe in uspehi pri tem so mu leta 1672 odprli pot v Kraljevo družbo, angleško akademijo znanosti. Zaradi svojih poskusov s svetlobo je tu prišel v spor s Hookom. Ta je bil nemiren in zajedljiv. Hooke je kritiziral dve optični razpravi, ki ju je Newton predložil družbi. To je Newtona vznejevoljilo, tako da je zagrozil z izstopom iz Kraljeve družbe. Spor so komaj zgladili. Zaradi tega je Newton odložil pisanje knjige o optiki. Izšla je šele leta 1704, leto dni po Hookovi smrti. Znani pisec poljudnih knjig in znanstvene fantastike Isaac Asimov je o Newtonu napisal tole: »Čeprav je bil Newton največji um, je bil slab primerek moža. Nikoli se ni poročil in nikoli ni pokazal znakov, da se zaveda, da ženske sploh obstajajo. Bil je smešno raztresen in vedno se je zanimal le za stvari, ki niso bile v njegovi neposredni okolici. Bil je tudi izredno občutljiv na kritiko in otročji v svojih reakcijah nanjo. Večkrat se je trdno odločil, da raje ne bo objavil nobenega znanstvenega dela, kot da bi se ponovno izpostavil kritiki. [...] Sovraštvo do kritke pa mu ni branilo, da ne bi bil prepirljiv kot Hooke, čeprav ta lastnost pri njem ni bila tako izrazita. Sam se je izmikal sporom in prepustil svojim prijateljem, da so nosili njegov najtežji delež. Iz ozadja jih je spodbujal, pri tem pa ni naredil nobenega koraka, da bi jih branil ali kaj priznal.« Vendar se je po Hookovi zaslugi proti koncu leta 1679 Newton začel podrobno zanimati za gibanje planetov. Leta 1687 je izšla njegova knjiga z naslovom (Matematična) Načela naravoslovja (filozofije narave) (Philosophiae naturalis principia mathematica). Filozofijo narave bi danes lahko nadomestili s fiziko ali še bolje z mehaniko. Po Newtonu se imenuje matematična krivulja: : y = \; , Newtonova serpentina. Newton je prvi uporabljal sodobne znake za višje korene. matematična krivulja Poleg raziskovanja na področju matematike in fizike je Newton veliko časa posvetil tudi ezoteriki in preučevanju Biblije. Samo Biblijo je preučeval v upanju, da bo našel biblijsko kodo.

Dela


- Metoda fluksij (Method of Fluxions) (1671),
- De Motu Corporum (1684),
- Matematična načela naravoslovja (Philosophiae naturalis principia mathematica) (1687),
- Optika ((The) Opticks) (1704),
- Poročila kot predstojnik kovnice denarja ([http://www.pierre-marteau.com/currency/ed/newton-intro.html Reports as Master of the Mint]) (1701-1725),
- Arithmetica universalis (1707),
- Analiza (Analysis) (1711), s temelji infinitezimalnega računa,
- Zgodovinsko poročilo o dveh znamenitih popačenjih iz svetega pisma (An Historical Account of Two Notable Corruptions of Scripture) (1754).

Zunanje povezave

Newton, Isaac Newton, Isaac Newton, Isaac Newton, Isaac Newton, Isaac Newton, Isaac Newton, Isaac Newton, Isaac ja:アイザック・ニュートン ko:아이작 뉴턴 ms:Isaac Newton simple:Isaac Newton th:ไอแซก นิวตัน

Mavrica

Mávrica je svetlobni optični ali meteorološki pojav, ki nastane zaradi loma sončne svetlobe (refrakcija) na vodnih kapljicah, kadar dežuje. Svetloba se »lomi« ali bolje rečeno spremeni smer pri prehodu iz ene snovi v drugo. Do tega pride zaradi tega, ker je svetloba sestavljena iz različnih barvnih spektrov, ki imajo različne frekvence in, ki v različnih snoveh potujejo z različno hitrostjo. V trenutku, ko bela sončna svetloba (v beli svetlobi so združene vse barve spektra) preide iz zraka v vodno kapljico pod majhnim kotom, začnejo različni barvni spektri spreminjati hitrost, ki je odvisna od njihove frekvence. Nekaj tega spektra se v kapljici odbije nazaj, nekaj pa ga na drugi strani kapljice zapusti in nadaljuje pot po zraku. Vijolični spekter potuje najpočasneje (ima najnižjo frekvenco) in se v kapljici najbolj lomi, zato je vijolična barva vedno na dnu mavrice, rdeči pa se lomi najmanj (ima najvišjo frekvenco) in je zaradi tega vedno na vrhu. Mavrica nastane tudi ob vodometih, napravah za zalivanje travnikov, torej povsod, kjer je v zraku mnogo drobnih kapljic vode. Mavrico vidimo zmeraj tako, da nam Sonce sije v hrbet. Mavrica je večbarvni lok z rdečo barvo na zunanji strani, potem pa si barve sledijo: rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo in vijolična. Pri sekundarnem loku, ki je slabše viden od primarnega, so barve ravno v nasprotnem vrstnem redu. Kategorija:Barve Kategorija:Optika Kategorija:Meteorologija ja:虹 ko:무지개 simple:Rainbow

Frekvenca

Frekvénca je v fiziki količina, določena kot število nihajev v časovni enoti. Običajno jo označujemo z grško črko ν. Recipročna vrednost frekvence je nihajni čas t0: :t_0 = \frac Izpeljana enota SI za merjenje frekvence je s-1 ali Hz.

Glej tudi


- krožna frekvenca, kotna hitrost. Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika Kategorija:Nihanje in valovanje ja:周波数 ko:진동수 th:ความถี่

Kategorija:Fiziologija

Ta kategorija zajema članke, ki se nanašajo na fiziologijo. Kategorija:Biologija Kategorija:Medicina ja:Category:生理学

Harald Weiss

Harald Weiss (
- 26. Mai 1949 in Salzgitter) Komponist und Regisseur Harald Weiss ist einer der vielseitigsten und produktivsten Künstler unserer Zeit. Als Regisseur arbeitet er mit großen Fernsehsendern wie der ARD, dem ZDF oder Arte zusammen und als Hörspielautor schreibt er für den WDR in Köln oder Radio Bremen. Entscheidende Anregungen für seine Arbeit als Komponist erhält Harald Weiss von Jazz- und Rockmusik sowie auf etlichen Reisen nach Afrika, Asien, Europa und Südamerika im Rahmen von Theaterworkshops oder –tourneen. In seinen Werken erprobt er alternative Darbietungsformen und Klänge, die ohne elektronische Hilfsmittel auskommen. Das Experimentieren mit den Möglichkeiten der natürlichen Klangerzeugung erlaubte ihm die Entwicklung einer ungewöhnlichen Schlagzeug- und Stimmtechnik. Nachdem zunächst vor allem experimentelle Werke wie instrumentale Theaterstücke, szenische Klangprojekte, Happenings und Performances entstanden, wandte sich Weiss ab den neunziger Jahren auch der Oper zu.

Ausbildung und Werdegang


- Vorstudent an der Niedersächsischen Musikschule Braunschweig in den Fächern Violine, Klavier, Tonsatz und Gehörbildung
- 1968-1972 Studium der Schulmusik, Dirigieren und Komposition an der Staatlichen Hochschule für Musik und Theater in Hannover
- Schlagzeugstudium an der Musikhochschule Hamburg
- Zahlreiche Engagements als Dirigent und Interpret mit verschiedenen Formationen
- 1973-1976 Hauskomponist der Städtischen Bühnen Bielefeld
- 1973-1983 Professor für Rhythmik und Arrangement an der Staatlichen Hochschule für Musik und Theater Hannover
- 1980 Niedersächsisches Künstlerstipendium (Sparte Musik)
- 1983 Stipendium des Niedersächsischen Ministeriums für Wissenschaft und Kunst
- 1984 Umzug nach Mallorca
- 1985 Arbeitsstipendium der Stadt Berlin
- 1986 Villa Massimo Stipendium und Studienaufenthalt in Rom
- 1992 Uraufführung der Oper "Amandas Traum" in der Alten Oper in Frankfurt
- 1993 Niedersächsisches Künstlerstipendium (Sparte Film)
- 1997 Uraufführung der Oper "Das Gespenst. Musiktheater für Kinder und Erwachsene"
- 2000 EXPO Projekt "Reise durch die Nacht. Eine Performance zu Wasser und zu Lande in sieben Stationen"

Preise und Ehrungen


- 1975 Preisträger beim Kompositionswettbewerb des WDR
- 1976 Preisträger beim internationalen Kompositionswettbewerb der Stadt Hamm
- 1977 Preisträger beim internationalen Kompositionswettbewerb des Staatstheaters Braunschweig
- 1982 Niedersächsischer Kulturpreis
- 1984 Kulturpreis der Stadt Bielefeld
- 1984 Bernhard-Sprengel-Preis für Musik
- 1991 Amadeus in Silber, Bundeswettbewerb "Musik kreativ"
- 1992 Goldene und silberne Pyramide für den Videoclip MarkenART, photokina, Köln
- 1993 Preis des Fernsehsenders PREMIERE, Videofest Berlin
- 1993 Prix special du jury, Mondial de la Video, Brüssel
- 1995 Stück des Jahres, Bahia Aplaude, Salvador, Brasilien

Weblinks


- [http://www.nighttrip.de Homepage von Harald Weiss] Weiss, Harald Weiss, Harald Weiss, Harald Weiss, Harald Weiss, Harald

WAKACJE warsaw bars and cafes House sem poker










































:: RELATED NEWS ::
Muhlbach-sur-Bruche
Muhlbach-sur-Bruche to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwały 583 osoby, 70 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Mapy i zdjęcia satelitarne: [http://kvaleberg.com/extensions/mapsources/index.php?params=48_31_N_7_18_E_region:fr_type:city link do Wiki mapsources]
  - Zdjęc
Mulhausen
Mulhausen to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwały 372 osoby, 93 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Kategoria:Miejscowości FrancjiKateg
Munchhausen
Munchhausen to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwało 651 osób, 110 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Mapy i zdjęcia satelitarne: [http://kvaleberg.com/extensions/mapsources/index.php?params=48_56_N_8_9_E_region:fr_type:city link do Wiki mapsources]
  - Zdjęcie satel
Mundolsheim
Mundolsheim to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwało 4 698 osób, 1,149 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Mapy i zdjęcia satelitarne: [http://kvaleberg.com/extensions/mapsources/index.php?params=48_39_N_7_42_E_region:fr_type:city link do Wiki mapsources]
  - Zdj
Mussig
Mussig to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwały 1 014 osoby, 86 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Mapy i zdjęcia satelitarne: [http://kvaleberg.com/extensions/mapsources/index.php?params=48_14_N_7_31_E_region:fr_type:city link do Wiki mapsources]
  - Zdjęcie sat
Muttersholtz
Muttersholtz to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwało 1 651 osób, 130 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Mapy i zdjęcia satelitarne: [http://kvaleberg.com/extensions/mapsources/index.php?params=48_16_N_7_32_E_region:fr_type:city link do Wiki mapsources]
  - Zdję

Mutzenhouse
Mutzenhouse to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwało 348 osób, 157 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Mapy i zdjęcia satelitarne: [http://kvaleberg.com/extensions/mapsources/index.php?params=48_44_N_7_35_E_region:fr_type:city link do Wiki mapsources]
  - Zdjęcie sate
Mutzig
Mutzig to miejscowość i gmina we Francji, w regionie Alzacja, w departamencie Bas-Rhin. Według danych na rok 1990 gminę zamieszkiwały 4 552 osoby, 568 os./km².

Linki zewnętrzne


- Źródło danych: [http://www.insee.fr Insee]
- Mapy i zdjęcia satelitarne: [http://kvaleberg.com/extensions/mapsources/index.php?params=48_32_N_7_28_E_region:fr_type:city link do Wiki mapsources]
  - Zdjęcie sa
All Rights Reserved 2005 wikimiki.org