:: wikimiki.org ::

Diamant

Diamant

Mineral diamant (starogrško αδάμας (adamas) - »neukrotljiv«) je kristalinčna oblika oziroma alotropna modifikacija elementa ogljika (drugi tovrstni modifikaciji sta še grafit in fuleren). Je eden najbolj znanih in najuporabnejših izmed več kot 3.000 znanih mineralov. Diamanti slove po svojih izstopajočih fizikalnih lastnostih, posebno trdnosti (to nakazuje tudi izvor besede) ter visoki razpršilnosti svetlobe. Te in druge lastnosti postavljajo diamant med najuporabnejše minerale v draguljarstvu in v številnih panogah industrije. Večino diamantov izkopljejo iz ognjeniških žil, kamor so jih odložili ognjeniki globokega izvora. Ti so črpali material iz globin, prek 150 km oddaljenih od zemeljskega površja, kjer so bili primerni temperaturni in tlačni pogoji za nastanek diamantov. Večino diamantov danes izkopljejo v osrednji in južni Afriki, pomembna nahajališča pa so tudi v Kanadi, Rusiji, Braziliji in v Avstraliji. Letno jih izkopljejo okrog 130 milijonov karatov (26.000 kg) s skupno vrednostjo blizu 9 milijard USD. Dodatno izdelajo še skoraj štirikrat toliko umetnih diamantov. Privlačnost diamantov kot draguljev je v njihovi trdnosti in optičnih lastnostih. Diamanti, uporabljeni kot dragulji, so rezani, njihove ploskve pa nato zglajene v številne brušene oblike, ki naj bi poudarile njihove dobre lastnosti. Trdota diamantov omogoča, da odlično prenašajo glajenje in se upirajo razenju (diamant lahko razi le drug diamant). To daje izjemen lesk. Razpršitev bele svetlobe v mavrico barv, ki je poznana kot ogenj, je druga osnovna značilnost teh draguljev, ki je bila že tekom zgodovine zelo cenjena. Diamante kot dragulje ocenjujemo po teži (karati), jasnosti, barvi in rezu. Ljudje jih cenimo že približno poltretje tisočletje. Že pred toliko časa so jih v Indiji uporabljali v verskih podobah. Njihova priljubljenost je narasla v 19. stoletju, ko so se pojavili novi načini rezanja, ki so še bolj poudarjali kakovost teh dragih kamnov. Industrijska uporaba diamantov se je v svoji zgodovini, ki prav tako sega daleč v preteklost, povezala z njihovo trdnostjo. Zaradi te lastnosti je diamant najprimernejši material za rezalna in brusilna orodja. Običajno so diamanti nanešeni na rezalne ploskve žag in svedrov, kot brusilno sredstvo pa se uporablja diamantni prah. V razvoju so ali pa že obstajajo tudi druge možnosti uporabe diamantov. Tako se so nekateri modri diamanti - za razliko od večine ostalih, ki so odlični izolatorji - naravni polprevodniki. V industriji uporabljajo diamante, ki so neprimerni za uporabo v draguljarstvu, ali pa so umetno izdelani, kar zniža njihovo ceno in njihovo uporabo naredi gospodarnejšo. Izdelovanje in razpečevanje diamantov je v glavnem v rokah nekaj večjih podjetij. Ti posli potekajo v tradicionalnih središčih za trgovino z njimi (najpomembnejši je Antwerpen v Belgiji). Skupina De Beers, ki ima sedež v južnoafriškem Johannesburgu in v Londonu, je v poslu z diamanti glavna že prek 100 let. Podjetje ima skupaj s podružnicami v lasti rudnike, ki dajo okrog 40% letne proizvodnje diamantov, obenem pa obvladujejo prodajne poti, po katerih letno potuje skoraj dve tretjini vseh diamantov, uporabljenih v draguljarstvu. Ker je skupina De Beers skozi zgodovino razvila postopke z monopolističnimi značilnostmi, denimo strog nadzor nad zalaganjem in domnevno manipuliranje s cenami diamantov, poleg tega pa so jih nekateri afriški revolucionarji prodajali, da bi dobili sredstva za svoje nasilno ravnanje, imajo diamanti delno sporen sloves.

Glej tudi

- dragi kamni
- Mohsova trdotna lestvica
- mineral Kategorija:Minerali Kategorija:Dragi in poldragi kamni ja:ダイヤモンド ms:Berlian simple:Diamond

Mineral

Mineráli so naravne snovi nastale s pomočjo geoloških procesov. Pojem mineral ne zajema samo kemijske sestave, ampak tudi zgradbo minerala. Poznamo minerale sestavljene iz čistega kemijskega elementa (npr. diamant), pa tudi zelo zapletene, ki imajo več tisoč različnih oblik (npr. razni silikati). Študij mineralov se imenuje mineralogija. mineralogija Minerali so pomembni tudi v prehrani ljudi (glejte seznam mineralov v prehrani).

Trdota mineralov

Ugotavlja se z razenjem mineralov po Mohsovi lestvici trdote, kjer je najmehkejši mineral lojevec in najtrši mineral diamant. Označi se s stopnjami od 1 do 10.

Glej tudi

- Seznam mineralov Kategorija:Geologija Kategorija:Mineralogija
- ja:鉱物 simple:Mineral th:แร่

Kristal

Kristál je trdna snov, ki ima urejeno notranjo zgradbo. To pomeni, da lahko s poznavanjem leg le nekaj gradnikov kristala, napovemo lege vseh ostalih gradnikov, čeprav so ti od izhodišča močno oddaljeni. Gradniki kristali so lahko atomi, ioni, molekule ali cele polimerne verige.

Zgradba

Danes kristale delimo na periodične in neperiodične. Pri periodičnih kristalih se nek vzorec periodično ponavlja v vseh smereh prostora. Nastane periodična kristalna mreža. Najmanjši del kristala, ki ima še vedno vse njegove značilnosti, imenujemo osnovna celica. V splošnem je osnovna celica paralelepiped (telo, ki je obdano s šestimi ploskvami, nasprotne ploskve pa so med seboj vzporedne). Za vsako osnovno celico so značilne dolžine robov in koti med njimi. Glede na njih ločimo 6 kristalnih sistemov:
- triklinski,
- monoklinski,
- ortorombični,
- tetragonalni,
- heksagonalni in
- kubični. Podsistem heksagonalnega sistema je romboedrični, ki ga nekateri obravnavajo kot samostojen kristalni sistem. Glede na razporeditev gradnikov v osnovni celici lahko dobimo 14 različnih kristalnih mrež (Bravais, 1848). Npr. v kubičnem sistemu (vse tri stranice so enako dolge, pravi kot med vsemi stranicami) so možne tri kristalne mreže:
- primitivna (gradniki so le v ogliščih celice)
- telesno ali prostorsko centrirana (gradniki so v vseh ogliščih, eden pa je v središču)
- ploskovno centrirana (atomi so v vseh ogliščih in središčih vseh ploskev). : Robovi osnovne celice so navadno najkrajši translacijski vektorji kristalne mreže. Translacijski vektor je vektor, katerega okolica na koncu vektorja je enaka kot na začetku vektorja. Obstoj translacijskega vektorja oziroma translacijske simetrije je nujen v vseh periodičnih kristalih. Poleg tega ima kristal lahko še tri simetrijske elemente:
- zrcalne ravnine,
- rotacijske ali sučne osi in
- simetrijsko središče. V periodičnih kristalih so možne le 1-, 2-, 3-, 4- in 6-števne osi; to pomeni, da vzorec zavzame kristalografsko identične položaje enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat ali šestkrat pri zasuku za 360°. Npr. sučna os, ki je v središču kvadrata, je 4-števna. Med neperiodične kristale prištevamo modulirane kristale in kvazikristale.

Lastnosti

Lastnosti kristalov so navadno anizotropne. To pomeni, da se v različnih smereh razlikujejo med seboj, vendar se v odvisnosti od njihove stopnje simetrije ponavljajo v različnih smereh. Pravokotno na 4-števno os se lastnosti ponovijo vsakih 90°! Idealni kristal je neskončno velik, njegovi gradniki pa zasedajo vsa mrežna mesta. Najbližji idealnemu kristalu je monokristal. Realni kristal ima končno velikost, zato je obdan z zunanjimi površinami. Poleg tega ima tudi v svoji notranjosti napake. Glede na njihovo razsežnost jih delimo na:
- ničdimenzijske ali točkovne (praznina, lasten vrivni ali intersticijski atom, tuj vrivni ali intersticijski atom, tuj substitucijski atom...)
- enodimenzijske ali črtne (robna, vijačna, mešana dislokacija, disklinacija)
- dvodimenzijske ali ploskovne (malokotne in velikokotne meje, napake zloga, antifazne meje)
- in tridimenzijske ali prostorske (cone praznin, mikrorazpoke). Kategorija:Materiali Kategorija:Metalurgija Kategorija:Strojništvo Kategorija:Kristalografija
- ja:結晶

Ogljik

Ognjenik

Ognjeník je kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava. Drug izraz za ognjenik je vulkán.

Najbolj znani ognjeniki

- Cotopaxi (Ekvador)
- Etna (Italija)
- Hekla (Islandija)
- Kilauea (ZDA, Havaji)
- Kilimandžaro (Tanzanija)
- Krakatau (Indonezija)
- Mt. Pelée (Francija, Martinique)
- Mt. St. Helen (ZDA)
- Nyiragongo (D. R. Kongo)
- Pinatubo (Filipini)
- Popocatepetl (Mehika)
- Santorini (Grčija)
- Vezuv (Italija) Kategorija:Geografija
- ja:火山 ms:Gunung berapi simple:Volcano th:ภูเขาไฟ

Kilometer

Kilometer (okrajšava km) je enota za merjenje dolžine, enaka 1000 metrom (predpona »kilo-« v mednarodnem sistemu enot označuje 1000). 1 kilometer je enak :
- 0,13477 geografske milje :
- 0,62137 mednarodne milje, oziroma kopenske milje :
- 0,53961 (mednarodne) morske milje

Glej tudi

- predpone SI, osnovne enote SI, svetlobno leto, parsek. Kategorija:Izpeljane enote SI simple:Kilometre

Temperatura

Temperatúra je ena osnovnih termodinamičnih spremenljivk, ki določa stanje teles. Merimo jo s termometrom.

Vpeljava pojma temperature

Termodinamika zahteva vpeljavo pojma temperature, ki meri, kako toplo ali hladno je nekaj. Temperaturo lahko vpeljemo kot količino, ki je sorazmerna prostornini plina pri stalnem tlaku, npr. v plinskem termometru. Vpeljemo jo lahko tudi kot količino, s katero je sorazmerna prenesena toplota pri Carnotovem toplotnem stroju - to je tako imenovana termodinamična definicija. Temperature pravzaprav ne bi bilo treba vpeljevati posebej - s poznavanjem mikroskopske zgradbe jo lahko izpeljemo iz mikroskopskih mehanskih lastnosti plina. Ker pa so ljudje temperaturo definirali, še preden so jih poznali, je ostala definicija, kot jo poznamo.

Merjenje temperature

Pojem temperature iz vsakdanjega življenja dobro poznamo in zdi se nam, da imamo občutek zanjo. Do neke mere si pri določanju, kaj je topleje in kaj hladneje, res lahko pomagamo s svojimi čutili. Včasih pa nas ta zavedejo - ko stojimo na ploščicah v kopalnici, nas zebe v noge, če se prestopimo na preprogo, pa ne. V resnici so ploščice in preproga v toplotnem ravnovesju in imajo isto temperaturo, ploščice pa se nam zdijo hladnejše zato, ker hitreje odvajajo toploto iz naših nog. Za objektivno določanje temperature zato uporabljamo termometre. Ti za merjenje temperature uporabljajo temperaturno odvisnost neke lastnosti snovi (npr. prostornine, električne prevodnosti ipd.) Vrste termometrov:
- plinski termometer
- živosrebrni termometer
- kovinski termometer
- uporovni termometer

Zaznavanje temperature

Omenili smo že, da lahko vročino in mraz zaznavamo. Zaznavanje vročine in mraza je povezano s čutnicami v koži. Raziskave so pokazale, da so za občutek vročega odgovorne druge čutnice kot za občutek hladnega. Zaznavanje temperature je povezano z zaznavanjem bolečine. Pri 34 °C, kolikor je srednja kožna temperatura, ne občutimo ne mraza ne vročine. Segrevanje ali ohlajevanje privede prek občutkov naraščajoče vročine oziroma mraza v obeh skrajnih primerih – meji sta pri okrog 15 °C in 45 °C – do občutka bolečine. Občutek vročega ali hladnega je razen od temperature same odvisen tudi od tega, kako hitro spreminjamo temperaturo, ter kako velik del telesa je izpostavljen temperaturni spremembi. Slednje je povezano z gostoto čutnic po telesu. Njihova površinska gostota je največja na ustnicah (15-20 čutnic za mraz na kvadratni centimeter), precej velika na obrazu, prsih in trebuhu, zelo majhna pa denimo po dlani (1-5 čutnic za mraz na kvadratni centimeter). Nasploh imamo čutnic za mraz 5-10 krat več kot čutnic za vročino. Zaznavanje vročine in mraza prenašajo tako »počasni« živčni končiči tipa C brez mielinske ovojnice, kot tudi »hitri« živčni končiči tipa Aδ s tanko mielinsko ovojnico. Od leta 1997 dalje je zaznavanje vročine in mraza pojasnjeno tudi na molekularni ravni. Tega leta so določili zaporedje DNK za prekomembranski receptor VR1, ki prične pri temperaturah nad 43 °C prepuščati kalcijeve ione. V naslednjih letih so določili zaporedji še za podobna receptorja VRL-1, ki se odziva na temperature nad 50 °C, ter VRL-3, ki se odziva na temperature nad 33 °C. Marca 2002 pa so izolirali še protein CMP1 oziroma TRPM8, ki se obnaša kot receptor za mrzlo. Zanimivo je, da se receptor za mraz obenem odziva tudi na mentol, receptor za vročino pa na kapsaicin, kar pojasni »hladen« oziroma »vroč« občutek, ki ga dajejo poprova meta in feferoni.

Temperaturne lestvice

- Fahrenheitova temperaturna lestvica
- Rankinova temperaturna lestvica
- Réaumurjeva temperaturna lestvica
- Celzijeva temperaturna lestvica
- absolutna ali Kelvinova temperaturna lestvica Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Termodinamika ja:温度 ko:온도 th:อุณหภูมิ

Južna Afrika

Južna Afrika je republika na skrajni južni konici Afrike. Na severu meji na Namibijo, Bocvano in Zimbabve, ter na severovzhodu na Mozambik in Svazi, medtem ko je kraljevina Lesoto v celoti vsebovana znotraj meja Južne Afrike. Južno Afriko na zahodu obliva Atlantski ocean, na vzhodu pa Indijski ocean.

Druga imena

Južna Afrika ima 11 uradnih jezikov, kar jo uvršča takoj za Indijo. Posledično obstaja več uradnih nazivov države: IRiphabliki yeSewula Afrika (ndebelščina), Rephaboliki ya Afrika-Borwa (pedi), Rephaboliki ya Afrika Borwa (sotho),IRiphabhulikhi yeNingizimu Afrika (svati), Riphabliki ra Afrika Dzonga (tsonga), Rephaboliki ya Aforika Borwa (tsvana), Riphabuḽiki ya Afurika Tshipembe (venda), and IRiphabliki yaseMzantsi Afrika (koščina), South Africa (angleščina) in Suid-Afrika (afrikanščina).
Zgodovina
Glavni članek: Zgodovina Južne Afrike Južna Afrika je ena najstarejših nacij v Afriki. Območje Južne Afrike je bilo naseljeno s plemeni Khoi, San, Xhosa, Zulu in drugimi, ko so tja leta 1652 prispeli nizozemski kolonisti. Pritisk Velike Britanije, ki je želela utrditi svoj vpliv na tem območju, je botroval angleško-nizozemski vojni in burskima vojnama. Leta 1910 se štiri glavne republike v regiji združijo v Južnoafriško unijo. Leta 1931 postane Južna Afrika suveren dominion pod britansko krono, leta 1961 pa se osamosvoji kot republika. Potomci belih kolonistov so ostali manjšina med izvornimi Afričani. Kljub temu so belci dolgo ohranjali svojo nadvlado z vrsto surovih apartheidskih zakonov, ki so deželo delili na rasni osnovi. Sistem apartheida je v drugi polovici 20. stoletja naletel na vse večje nasprotovanje tujine, kar je vodilo v širše sankcije, naraščajoči nemir in zatiranje s strani vlade, ki jo je vodila Nacionalna stranka. Vlada je leta 1990 začela pogajanja o mirnem prenosu oblasti na črnsko večino, ko je dovolila delovanje Afriškega narodnega kongresa (ANC) in drugih levičarskih organizacij ter po 27 letih izpustila Rolihlahlo »Nelsona« Mandelo iz zapora. Apartheidsko zakonodajo so postopno umaknili iz ustavnih listin, in leta 1994 so bile razpisane prve večrasne volitve. Te je prepričljivo dobil ANC, ki je od takrat dalje na oblasti. Nadzor države je zdaj pretežno v rokah črnske večine, bela manjšina pa ostaja vplivna v poslovnem sektorju.
Upravna delitev
Južna Afrika je upravno razdeljena na devet provinc (imenu province v seznamu sledi še njeno upravnos središče): #Zahodna Kaplandija - Cape Town #Severna Kaplandija - Kimberley #Vzhodna Kaplandija - Bisho #KwaZulu-Natal - Ulundi #Provinca Svobodna država - Bloemfontein #Severozahodna provinca - Mafikeng #Gauteng - Johannesburg #Mpumalanga - Nelspruit #Limpopo - Polokwane Kategorija:Države
- ja:南アフリカ共和国 ko:남아프리카 공화국 minnan:Lâm-hui ms:Afrika Selatan simple:South Africa

Afrika

Áfrika je druga največja celina, tako po površini kot po prebivalstvu za Azijo. S 30.244.050 km² skupaj z otoki pokriva 20,3% celotne kopenske površine na Zemlji in z okoli 800 milijoni prebivalci predstavlja eno sedmino človeškega prebivalstva. človeškega

Države in odvisna ozemlja

Vzhodna Afrika
- Burundi
- Komori
- Džibuti
- Eritreja
- Etiopija
- Kenija
- Ruanda
- Sejšeli
- Somalija — Somaliland — Puntland — Jugozahodna Somalija
- Tanzanija
- Uganda Srednja Afrika
- Kamerun
- Srednjeafriška republika
- Kongo
- Demokratična republika Kongo
- Ekvatorialna Gvineja
- Gabon
- São Tomé in Príncipe Severna Afrika (Nekatere države so po drugih virih vključene med Srednji vzhod
- Alžirija
- Ceuta (pod Španijo)
- Egipt
- Libija
- Melilla (pod Španijo)
- Maroko
- Sudan
- Tunizija
- Zahodna Sahara (pod maroško okupacijo) Afriški jug
- Angola
- Bocvana
- Lesoto
- Malavi
- Madagaskar
- Mauritius
- Mozambik
- Namibija
- Réunion (pod Francijo)
- Južnoafriška republika
- Svazi
- Zambija
- Zimbabve Zahodna Afrika
- Benin
- Burkina Faso
- Zelenortski otoki
- Čad
- Slonokoščena obala
- Gambija
- Gana
- Gvineja
- Gvineja-Bissau
- Liberija
- Mali
- Mavretanija
- Niger
- Nigerija
- Sveta Helena (pod Veliko Britanijo)
- Senegal
- Sierra Leone
- Togo
- Kategorija:Geografija ja:アフリカ ko:아프리카 ms:Afrika simple:Africa th:ทวีปแอฟริกา zh-min-nan:Hui-chiu

Kanada

Kanada je najsevernejša obmorska država v Severni Ameriki in meji na ZDA tako na severozahodu (na ameriško zvezno državo Aljaska) kot tudi na jugu (kar je največja nebranjena meja na svetu). Država se razteguje od Atlantskega oceana na vzhodu do Tihega oceana na zahodu. Kanada se na severu dotika tudi Arktičnega oceana, kjer se njene ozemeljske zahteve razširjajo do Severnega tečaja. Kanadske ozemeljske vode na severovzhodu mejijo na ozemeljske vode Grenlandije, ki pripada Danski, tik pred obalo Nove Fundlandije se nahajta še otoka Saint-Pierre in Miquelon, ki sta sestavni del Francije. Kanada je za Rusijo na svetu druga največja država po površini, vendar ima zelo majhno gostoto poseljenosti z le 32 milijoni prebivalcev (večina jih živi na jugu države vzdolž meje z ZDA), kar je malo za državo te velikosti. Kanada je sodobna, tehnološko napredna in energetsko samozadostna država. Njeno gospodarstvo močno temelji na izkoriščanju naravnih virov. Ime je dobila po besedi Kanata, ki v jeziku Huronov in Irokezov pomeni »vas«, »naselbina«.

Province in ozemlja

Glavni članek: Kanadske province in ozemlja Kanada je upravno razdeljena na 10 provinc in 3 ozemlja. Province imajo precej veliko samostojnost od zvezne vlade, medtem ko je imajo ozemlja malo manj. Province in ozemlja imajo svoja lastna enodomna zakonodajna telesa. Province so:
- Alberta
- Britanska Kolumbija (British Columbia)
- Manitoba
- Novi Brunswick (New Brunswick (angl.) - Nouveau Brunswick (franc.)
- Nova Fundlandija in Labrador (Newfoundland and Labrador)
- Nova Škotska (Nova Scotia)
- Ontario
- Otok princa Edvarda (Prince Edward Island)
- Québec
- Saskatchewan Ozemlja pa so:
- Severozahodno ozemlje (Northwest Territories)
- Nunavut, 1. aprila 1999 izločeno iz Severozahodnega ozemlja
- Jukon (Yukon) Na zvezni ravni sta uradna jezika angleščina in francoščina. Francoščina je uradni jezik province Québec, medtem ko sta provinca New Brunswick in prestolnica Ottawa dvojezični. V ozemljih na severu države se uporabljajo tudi jeziki prvotnih ljudstev.

Slovenci in Kanada

Uradno živi v Kanadi okoli 30.000 Slovencev, neuradno še več.

Zgodovina

Kanada kakršno poznamo danes, obstaja šele od leta 1949, ko so se prebivalci Nove Fundlandije s plebiscitom odločili za priključitev h kanadski federaciji. To pa je bila zadnja stopnja v procesu, ki je potekal več kot štiri stoletja. Okoli leta 1000 so pripluli do obale Severne Amerike Vikingi in na severu nove Fundlandije ustanovili majhno oporišče. Ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko pa so takratne kolonialne sile - Španija, Anglija in Francija začele tekmovati za prevlado na odkriti celini. V 15. stoletju je John Cabot prispel do vzhodne obale Nove Fundlandije in jo razglasil za last angleškega kralja Henrika VII. Konec 15. stoletja je francoski pomorščak Jacques Cartier raziskoval ustje Reke sv. Lovrenca in ustanovil prve francoske naselbine. Prva oporišča pa so nastala šele po letu 1600. Francozi so se tako ustalili ob Reki sv. Lovrenca. Angleži pa so se naselili najprej na vzhodni obali celine (Nova Anglija), hkrati pa so iskali severozahodni prehod skozi arktične vode. Henry Hudson je pri tem odkril zaliv, ki je pomenil pristop do neizmerno bogatih virov krzna na celini. Leta 1670 so ustanovili Družbo Hudsoonevega zaliva. Proti koncu 17. stoletja je postalo tekmovanje med Anglijo in Francijo še bolj izrazito. Leta 1682 so se začeli spopadi med obema silama. Leta 1759 so britanske čete z zvijačo premagale Francoze in leta 1763 je bila v Parizu podpisana mirovna pogodba, s katero se je končalo obdobje francoske oblasti v Kanadi. S quebeškim aktom so Britanci zagotovili francoskemu prebivalstvo Nove Francije pravico do rimsko - katoliške vere, francoskih zakonov in drugih privilegijev. Tako so omogočili da se je francoska kultura obdržala na celini. Med Ameriško revolucijo so Kanado preplavili britanski rojalisti, ki so morali zapustiti Novo Anglijo. Njim so v 19. stoletju sledili škotski in irski priseljenci. Ustavno je Kanada začela obstajati leta 1791 ko se je angleška kolonija razdelila na Zgornjo Kanado, ki je bila britanska in Spodnjo Kanado, ki je bila francoska. Leta 1837 je prišlo v Zgornji in Spodnji Kanadi do vstaj zaradi družbene napetosti in naraščajočega razočaranja zaradi omejitev, ki jih je vsiljeval britanski sistem uprave. Britanska vlada je privolila v reforme in tako sta bili obe Kanadi združeni z aktom o združitvi v Kanadsko provinco, katere glavno mesto je bilo sprva Montreal nato pa Ottawa. Leta 1867 je Kanada z zakonom o britanski Severni Ameriki postala zvezna država, ki jo je sestavljalo 5 provinc. Prvi zvezni ministrski predsednik in tudi njen ustanovitelj je bil John A. Macdonald. Leta 1858 je Nova Kaledonija postala britanska kolonija Britanska Kolumbija. Ko so ji obljubili, da bodo zgradili železnico se je pridružila federaciji. Gradnja kanadske pacifiške železnice je odprla zahod in priseljenci iz Evrope so ustvarili družbeni mozaik, ki je značilen za zdajšnje prerijske province. Starejša zgodovina:Prvi prebivalci Kanade so prišli pred več kot 20.000 iz Azije po kopnem čez ožino, ki jo danes poznamo kot Beringov preliv. Našli so nenaseljeno celino z naravnimi bogastvi, ki so lahko preživljala človeka in živali. Nomadske skupine so prišle do gozdov na vzhodnem delu dežele približno 1.000 let p.n.š. Francoski raziskovalci in misijonarji so v 16. st. Naleteli najprej na Hurune, Algokine in Irokeze. Že sredi 17. st. Je prišlo do tekmovanj med Francijo in Anglijo za nova ozemlja. Nasprotja med Francijo VB so med leti 1689 in 1763 pripeljala do štirih vojn med priseljenci v novem svetu, v katerih je Francija postopoma izgubila večino ozemelj. VB je morala prepustiti Novo Fundlandijo, Novo Škotsko in ozemlje okrog Hudsonovega zaliva. Čeprav je Kanada postala del Britanskega imperija, je bil francoski vpliv vedno močan in mnogi Kanadčani še danes govorijo francosko. Ustavno je Kanada začela obstojati leta 1791, ko se je angleška kolonija razdelila na Zgornjo in Spodnjo Kanado. Zgornja Kanada je bila v glavnem britanska, Spodnja pa francoska. Leta 1867 je Kanada z zakonom o britanski Severni Ameriki postala zvezna država, ki so jo sestavljale province Ontario, Quebec, Novi Brunswick in Nova Scotia. Imela je parlament po britanskem vzoru, državni poglavar pa je ostal britanski monarh, ki ga je zastopal generalni guverner. Od leta 1905 so se širile in nastajale nove province. Kanada se je od združitve uspešno politično uveljavljala navzven - med drugim je bila med ustanoviteljicami OZN in NATO - nikoli pa ji ni uspelo da bi odpravila notranja nasprotja med angleško in francosko govorečima deloma prebivalstva v provinci Quebec.

Lega

Kanada je najsevernejša obmorska država v Severni Ameriki in meji na ZDA tako na severozahodu (na ameriško zvezno državo Aljaska) kot tudi na jugu (kar je največja nebranjena meja na svetu). Država se razteguje od Atlantskega oceana na vzhodu do Tihega oceana na zahodu. Kanada se razteza od bogatih lovišč v vodah okrog Nove Fundlandije do visokih gora in prostranih gozdov Skalnega gorovja. Najjužnejšo mesto Windsor leži na 42. vzporedniku, na severu pa sega Kanada vse do 84. vzporednika. Kanada se na severu dotika tudi Arktičnega oceana, kjer se njene ozemeljske zahteve razširjajo do Severnega tečaja. Kanadske ozemeljske vode na severovzhodu mejijo na ozemeljske vode Grenlandije, ki pripada Danski, tik pred obalo Nove Fundlandije se nahajata še otoka Saint-Pierre in Miquelon, ki sta sestavni del Francije V sredini Kanade ležijo prerije, ravna prostranstva, ki jih uporabljajo predvsem za živinorejo in pridelovanje pšenice. Severna Kanada je pokrite z velikimi predeli gozdov in tundre, na zahodu države pa prevladuje skalno gorovje.

Industrija

Kanada je ena izmed sedmih svetovnih industrijskih velesil z visoko razvito in na svetovnem trgu konkurenčno industrijo, ki v veliki meri temelji na naravnem bogastvu in poceni domači energiji. Je tesno navezana na ZDA, z visokim deležem ameriškega kapitala, zlasti v avtomobilski, kemični, elektrotehnični in elektronski industriji. Energetsko bogastvo, predvsem premog, nafta, zemeljski plin in vodna sila, je temelj kanadskega gospodarstva. Večina industrijske proizvodnje je zgoščena okrog Velikih jezer in Reke svetega Lovrenca. Med najpomembnejšimi panogami so letalska industrija, industrija prometnih sredstev ter visokotehnološka industrija. Po vsej Kanadi se je razvila raznovrstna industrija, ki temelji na domačih kovinskih in nekovinskih rudah in izdeluje proizvode visoke kakovosti. Kanada je ena največjih porabnic energije na prebivalca. To si lahko privošči zaradi velikih hidroenergetskih zmogljivosti, ki pokrivajo več kot dve tretjini potreb po električni energiji. Daleč najpomembnejši industrijski območji sta v Ontariu in Quebecu, saj dajeta kar tri četrtine vrednosti industrijske proizvodnje. Avtomobilska industrija prispeva več kot četrtino vsega izvoza. Pomembni sta tudi kemična industrija, predvsem petrokemična v zahodnem delu, in farmacevtska industrija. Petrokemično industrijo zahodne Kanade večinoma obvladuje ameriški kapital, usmerjena pa je v proizvodno izdelkov bazične organske kemije za ameriški trg in umetnih gnojil, izdelke za široko porabo pa izdelujejo v Ontariu in Quebecu iz surovin, uvoženih iz ZDA. Živilska industrija je izrazito zgoščena v Ontariu in Quebecu vzdolž najpomembnejših prometnih poti od juga Ontaria prek Montreala do Quebec Cityja. Tam pridelujejo tudi izdelke iz drugih delov države, večja zgostitev te industrije je še v južnih delih prerijskih provinc. Z velikimi državnimi naložbami v raziskovanje in razvoj je Kanada postala svetovna velesila tudi v letalski industriji. Najuspešnejše so družbe Bombardier, Bell Helicopter s polovičnim deležem v proizvodnji turbinskih helikopterjev ter Pratt & Whitney.

Promet

Cestno omrežje: je v vzhodnem delu države zelo gosto, v redko poseljenih severnih delih so maloštevilne, večinoma makadamske ceste. Železniški promet: Kanada ima dve čez celinski progi. Potekata po južnih delih države od Atlantske obale prek Montreala, Winnipega, Regine, Calgaryja oz. Edmontona do pristanišča Vancouver ob Tihem oceanu. Ladijski promet: Morska pot Sv. Lovrenca je ena najpomembnejših notranjih plovnih poti na svetu. Po njej lahko pljujejo čezoceanske ladje, vendar je zaradi ledu odprta le od aprila do decembra. Po njej prevažajo predvsem razsuti tovor, nafto, avtomobile in jeklo. Letalski promet: Največja letalska prevoznika sta Air Canada in prav tako zasebni prevoznik Canadian Airlines International

Gospodarstvo

KMETIJSTVO:Težko je verjeti, da so bile rodovitne prerije pred 100 leti v glavnem še nenaseljene. Leta 1941 so v Kanadi našteli okoli 750 000 kmetij, danes pa jih je več kot polovico manj. Na območjih, kjer vremenske in druge razmere niso omogočale velikega pridelka, so naselja spet opustili, v podnebno ugodnem in rodovitnem svetu pa so ostale velike kmetije, ki so opremljene s sodobno tehnologijo in mehanizacijo in ki obdelujejo čedalje večje površine zemlje. RIBIŠTVO:Ribištvo je postalo pomembna gospodarska panoga šele, ko se je vključila v zvezno državo Nova Fundlandija, čeprav so se seveda njeni prebivalci ukvarjali z njim že od 15. stoletja. Za Novo Fundlandijo in druge obmorske province so ribe in ribji izdelki glavno izvozno blago in so življenjskega pomena za njihovo sicer dokaj šibko in nerazvito gospodarstvo. GOZDARSTVO:Gozdarska industrija temelji na dozdevno neizčrpnih zalogah lesa. Gozdovi pokrivajo več kot 3,2 milijona kvadratnih kilometrov dežele, predvsem na Kanadskem ščitu in v Britanski Kolumbiji. Les so stoletja uporabljali za gradnjo in kot gorivo, proti koncu 19. stoletja pa sta se začeli naglo razvijati tudi papirna industrija in proizvodnja celuloze.

Glej tudi

- kanadske oborožene sile Kategorija:Države
- Kategorija:NATO Kategorija:OVSE als:Kanada ja:カナダ ko:캐나다 ms:Kanada simple:Canada th:ประเทศแคนาดา zh-min-nan:Canada

Rusija

Ruska federacija ali krajše Rusija (rusko Россия - Rossija) je največja država sveta, saj pokriva preko 17 milijonov kvadratnih kilometrov v Evropi in Aziji; vsaka od naslednjih največjih petih držav je približno za polovico manjša od nje. Rusi sami ločijo med pojmoma Ruska federacija in Rusija, poleg tega pa dodajajo še tretjega. Rusija meji na Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko (zadnji dve prek enklave na obali Baltskega morja), Belorusijo, Ukrajino, Gruzijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Kitajsko, Mongolijo, in Severno Korejo. Njena obsežna obala se na odprtem morju razteza od Arktičnega oceana do severnega Pacifiškega oceana; prek bolj zaprtih vodnih površin, Črnega morja, Baltskega morja in Kaspijskega jezera, je obrnjena tudi proti več drugim državam. Večina površine, prebivalstva in industrijske proizvodnje nekdanje Sovjetske zveze, takrat ene od dveh svetovnih supersil, je v današnji Rusiji. Posledično od razpada Sovjetske zveze naprej Rusija spet skuša dobiti vplivno vlogo v svetu. Njen vpliv je opazen, a še vedno daleč od tistega iz časov bivše Sovjetske zveze. Voditelj države je predsednik Ruske federacije, ki je hkrati tudi glavni poveljnik Oboroženih sil. Volijo ga vsake štiri leta na podlagi splošne volilne pravice s tajnim glasovanjem.

Upravne delitve

Rusko federacijo sestavlja veliko število različnih političnih podrazdelitev, ki jih je skupaj 89. Znotraj federacije obstaja 21 republik z visoko stopnjo neodvisnosti. Nekaj republik odgovarja ozemljem nekaterih etničnih manjšin. Ostalo ozemlje sestavlja 49 oblasti (oziroma pokrajin) (область) in 6 regij (upravnih območij) (край), kjer je 10 avtonomnih okrožij (округ) in 1 avtonomna pokrajina. Poleg tega obstajata 2 zvezni mesti, Moskva in Sankt-Peterburg. Nekdaj je bila ena od višjih upravnih enot v carski Rusiji gubernija (губерния), njen sestavni del pa okraj (уезд). (Seznam administrativnih enot Ruske federacije)

Zvezna okrožja

Glavni članek: Zvezna okrožja Rusije Rusija je od nedavnega razdeljena na 7 zveznih okrožij (rusko федеральный округ) (štiri v Evropi, tri v Aziji): Zvezna okrožja Rusije #Osrednje zvezno okrožje (Центральный) #Severno-kavkaško zvezno okrožje (Северо-Кавказский), imenovano tudi Južno zvezno okrožje (Южный федеральный округ) #Severozahodno zvezno okrožje (Северо-западный) #Daljnjevzhodno zvezno okrožje (Дальневосточный) #Sibirsko okrožje (Сибирский) #Uralsko zvezno okrožje (Уральский) #Privolžsko zvezno okrožje (Приволжский) Kategorija:Države
- Kategorija:OVSE als:Russland ja:ロシア ko:러시아 ms:Russia roa-rup:Rusii simple:Russia th:สหพันธรัฐรัสเซีย zh-min-nan:Lō·-se-a

Brazilija

Federativna republika Brazilija je največja in najbolj naseljena država v Južni Ameriki. Širi se prek ogromnega področja med Andi na zahodu in Atlantikom na zahodu, meji pa na Urugvaj, Argentino, Paragvaj in Bolivijo na jugu, Peru in Kolumbijo na zahodu, Venezuelo, ter Gvajano, Surinam in Francosko Gvajano na severu. Brazilija je dobila ime po bražiljki (Caesalpinia brasiliensis), krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, v njej pa najdemo tako ekstenzivno kmetijska področja kot deževne pragozdove.

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Brazilije Sporazum iz Tordesillasa, potrjen s bulo papeža Aleksandra VI. iz leta 1494, je razdelil novo odkrite dežele na vplivna območja Španije in Portugalske po poldnevniku, ležečem približno 1770 km zahodno od Zelenortskih otokov. Obala današnje Brazilije, ki so jo Evropejci prvič ugledali leta 1500, je s tem pripadla Portugalski. V 16. stoletju so jo razvili kot kolonijo, katere gospodarstvo je v znatni meri temeljilo na suženjskem delu. Leta 1808 se je v Brazilijo pred Napoleonovo vojsko začasno zatekla portugalska kraljeva družina in vlada. Kljub njihovi vrnitvi trinajst let pozneje je to obdobje med Brazilci vodilo k naraščajoči želji po neodvisnosti, tako da je leta 1822 takratni knez namestnik Dom Pedro I. ustanovil neodvisni Brazilsko cesarstvo, ki je trajalo do leta 1889, ko je bil njegov naslednik Dom Pedro II. odstranjen in namesto tega vzpostavljena federativna republika. Koncem 19. stoletja ter v začetku 20. stoletja se je v Brazilijo priselilo prek 5 milijonov ljudi. To je bilo obenem obdobje industrializacije in nadaljnje širitve v notranjost dežele. Leta 1937 je oblast prevzel diktator Getulio Vargas do leta 1945, ko so bile znova razpisane splošne volitve. Leta 1964 je oblast z državnim udarom prevzela vojaška hunta, ki je ostala na oblasti do leta 1985, ko se je Brazilija vrnila k demokratični izbiri voditelja.

Denar

Do uvedbe sedanje valute se je uporabljala valuta cruzeiro (1Cr $ = 100 centavov)

Upravna delitev

Brazilija je razdeljena na 26 zveznih držav (portugalsko estado, množina estados) in en zvezni okraj (portugalsko distrito federal), ki so združeni v pet večjih pokrajin:
- Srednje-vzhodna pokrajina (Região Centro-Oeste) :
- Distrito Federal (DF) :
- Goiás (GO) :
- Mato Grosso (MT) :
- Mato Grosso do Sul (MS)
- Severovzhodna pokrajina (Região Nordeste) :
- Alagoas (AL) :
- Bahia (BA) :
- Ceará (CE) :
- Maranhão (MA) :
- Paraíba (PB) :
- Pernambuco (PE) :
- Piauí (PI) :
- Rio Grande do Norte (RN) :
- Sergipe (SE)
- Severna pokrajina (Região Norte) :
- Acre (AC) :
- Amapá (AP) :
- Amazonas (AM) :
- Pará (PA) :
- Rondônia (RO) :
- Roraima (RR) :
- Tocantins (TO)
- Jugovzhodna pokrajina (Região Sudeste) :
- Espírito Santo (ES) :
- Minas Gerais (MG) :
- Rio de Janeiro (RJ) :
- São Paulo (SP)
- Južna pokrajina (Região Sul) :
- Paraná (PR) :
- Rio Grande do Sul (RS) :
- Santa Catarina (SC)

Glej tudi

- Geografija Brazilije

Zunanje povezave

- [http://www.curitiba-brazil.com Curitiba Brazil]; v angleščini
- [http://www.geographicguide.com/brazil.htm Brazil]
- [http://www.geographicguide.com/south-america.htm South America]. Kategorija:Države
- ja:ブラジル ko:브라질 ms:Brazil simple:Brazil th:ประเทศบราซิล zh-min-nan:Pa-se

Milijon

Milijón (in ne miljon) je tisoč tisočic. Zapis v obliki števila je 1000000 ali zaradi preglednosti 1 000 000 ali tudi 1.000.000, matematično pa 10⁶. Milijon (nekih) enot zapišemo kot znanstveno predpono tudi mega (npr: megavat, megawatt, MW). Beseda milijon pomeni tudi nedoločeno, zelo veliko količino: na nebu je na milijone zvezd, beseda milijonar pa se uporabja tudi v pomenu zelo bogatega človeka. Brezrasežna števila med 10⁶ in 10⁸ si lahko lažje predstavljamo z naslednjim seznamom:
- Zemljepisni kraji: GEOnet Names Server NIMA vsebuje okoli 3,88 milijone imen zemljepisnih krajev zunaj ZDA s 5,34 milijoni imen. Geografski informacijski sistem imen (GNIS - Geographic Names Information System) Geodetskega urada ZDA ima skoraj 2 milijona fizičnih in kulturnih zemljepisnih krajev znotraj ZDA.
- Vrste: Svetovni inštitut sredstev (WRI - World Resources Institute) trdi, da so poimenovali okoli 1,4 milijona vrst od neznanega števila vseh vrst (ocene so med 2 do 100 milijonov vrst).
- Šah: Obstaja 2 279 184 rešitev problema n dam za n = 15.
- Igralne karte: Obstaja 2 598 960 različnih delitev petih kart pri pokru od standardnega kupa 52.
- Jeziki: okrog 28 milijonov govorcev govori južnoslovanske jezike
- Spletne strani: do julija 2003 spletni nadzornik Netcraft ocenjuje, da obstaja 42 milijonov različnih spletnih strani.
- Knjige: Britanska knjižnica trdi, da hrani prek 150 milijonov knjig. Kongresna knjižnica (Library of Congress) trdi, da hrani okoli 119 milijonov knjig. Glej Gutenbergova galaksija.
- CD: Odvisno od tipa in drugih činiteljev lahko CD vsebuje okoli 600 do 750 milijonov bajtov podatkov. Sodoben računalniški pogon CD-jev lahko bere ali zapisuje to količino podatkov v nekaj minutah.

Glej tudi

- 1 E3, 1 E4, 1 E5, 1 E6, 1 E7, 1 E8, 1 E9
- milijarda
- bilijon
- seznam števil
- red velikosti (števila) Kategorija:Števila Kategorija:Red velikosti (števila) ja:1000000 ko:1000000

Kilogram

Kilográm (oznaka kg) je osnovna enota SI mase, enaka masi prakilograma, izdelanega iz zlitine platine in iridija, shranjenega v Uradu za uteži in mere v Sevresu pri Parizu. Zgodovinsko so kilogram želeli določiti kot maso kubičnega decimetra vode. Leta 1889 je 1. mednarodna generalna konferenca za uteži in mere v Parizu uzakonila prototipni prakilogram in določila, da je kilogram enota mase, enaka masi prakilograma. Masa prakilograma ustreza masi kubičnega decimetra (litra) vode pri 4°C. Kategorija:Osnovne enote SI ja:キログラム ko:킬로그램 simple:Kilogram th:กิโลกรัม zh-min-nan:Kong-kin

USD

Amêriški dólar je uradna valuta Združenih držav Amerike. Zunaj meja ZDA pogosto služi kot valuta državnih rezerv. Izdajanje valute nadzira ameriška centralna banka (Federal Reserve). Ameriški dolar najpogosteje označujemo z znakom za dolar ($). Koda ISO 4217 za ameriški dolar je USD, Mednarodni denarni sklad uporablja tudi oznako US$. Leta 1995 je bilo v prometu 380 milijard ameriških dolarjev, od tega približno eno tretjino v ZDA, preostalo pa drugod po svetu. Do aprila 2004 je celotna vsota izdanega denarja narasla na okoli 700 milijard ameriških dolarjev, razmerje med domačo in tujo posestjo pa se ni spremenilo. ZDA so ena od številnih držav, ki imenujejo svojo valuto dolar. Več držav uporablja tudi ameriške dolarje kot zakonito plačilno sredstvo, spet druge države pa dopuščajo njegovo rabo kot de facto plačilno sredstvo. Američani uporabljajo za dolar pogovorni izraz »buck« [bák], kar izvira iz trgovine s krznom v kolonialnem obdobju. Ustaljen termin je tudi »grand«, ki pomeni tisoč enot valute, vključno z dolarji. Kategorija:Valute ja:アメリカ合衆国ドル simple:United States dollar th:ดอลลาร์สหรัฐ

Dragulj

Dragulj je mineral, kamen (kot lapis lazuli) ali okamnela snov, ki jo lahko razrežemo ali odlomimo in obrusimo, nakar jo lahko uporabimo za zbiranje ali za izdelavo nakita. nakit Najdemo jih med naravnimi rudninami, najdražji so mineralni:
- ahat
- akvamarin,
- ametist,
- diamant,
- granat,
- opal,
- peridotit,
- rodohrozit,
- rubin,
- safir,
- smaragd,
- topaz,
- turkiz. Nekatere dragulje najdemo v magmatskih kameninah, druge pa v raznih zemljinah ali preperelninah. Najdeni v naravi pa ti. kamni še ne predstavljajo dragulja; potrebno je še veliko strokovnega dela, klanje, žaganje, brušenje, glajenje, in poliranje, da bo dragulj zares zasijal v vsej svoji lepoti in barvi. Dragulj lahko nastane tudi iz nekaterih organskih snovi, kot npr.:
- janter je fosilna smola,
- korala je ostanek morske živali,
- biser je iz notranje lupine-biserovine morske školjke,
- gagat je trd, svetleč fosilni les, draguljarji ga uporabljajo od leta 1901. Dragulj-poldragi kamni Poldragi kamni se vse bolj uporabljajo v draguljarstvu, najpogosteje se uporabijo;
- kremen,
- beril,
- nefrit,
- turmalin,
- cirkon, Med minerali se v draguljarstvu najšteviljčnejše uveljavljajo izomorfni minerali, to so minerali, ki imajo enake kristalne strukture, vendar različno kemično sestavo, to so sledeči poldragi kamni;
- almadin,
- andradit,
- grosular,
- hidroglosular,
- pirop,
- rodolit,
- spessarin,
- uvarovit, (poišči fotke!-pomoč!)

Poldragi kamni v Sloveniji

Slovenija ima kar precej meneralnega bogastva, vendar nahajališč dragih kamnov še niso našli, so pa našli nekaj poldragih kamnov in sicer;
- dravit, to je rjav turmalin- najdišče v bližini Dravograda,
- pohorski žad, to je zelen mineral- omfacit, najden na Pohorju,
- beli ahat, najden na Smrekovcu.

Znameniti dragulji

Diamanti

Zunanje povezave

- v angleščini:
- [http://www.galleries.com/minerals/gemstone/class.htm]
- [http://www.finegemcutting.com/stones.html Fine Gem Cutting]
- [http://www.russianbrilliants.net/introduction.html Russian Brilliants]
- [http://www.cutstudy.com/cut/index.htm Ruski diamanti: moderno rezanje] Kategorija:Minerali Kategorija:Dragi in poldragi kamni ja:宝石 simple:Gemstone

Bela

Béla je barva (natančneje vsebuje vse barve barvnega spektra; včasih jo opišejo kot akromatično barvo – črna je po drugi strani odsotnost vsake barve) z visoko svetlostjo in ničelnim odtenkom. Vtis bele svetlobe lahko ustvarimo z mešanjem primernih intenzitet primarnih barv optičnega spektra (rdeče, zelene in modre) po postopku, imenovanem »aditivno mešanje«, omeniti pa je treba, da se takšna osvetlitev znatno razlikuje od bele svetlobe, ki jo seva razžarjeno črno telo.

Slikarstvo

V slikarstvu belo barvo ustvarimo z odbojem ambientalne svetlobe od belega pigmenta. Zmešana s črno dá bela sivo. Študentom slikarstva predstavlja uporaba bele pogosto težave, in obstoja vsaj en tečaj, posvečen izključno rabi bele barve v slikarstvu.

Bela svetloba

Preden je bilo Newtonovo delo o optiki splošno sprejeto, je večina znanstvenikov menila, da je bela osnovna barva svetlobe, ostale barve pa nastanejo, ko beli nekaj dodamo. Newton je pokazal, da belo dobimo s sestavljanjem drugih barv. V razsvetljevalski stroki obstoja cel kontinuum barv svetlobe, ki se vse imenujejo »bela«. Ena skupina barv med njimi so barve, ki nastanjejo pri sevanju črnega telesa, segretem na različne razmeroma visoke temperature. Tako denimo barva črnega telesa, segretega na temperaturo 2848 kelvinov ustreza svetlobi običajne žarnice na žarilno nitko. Pravimo, da je »barvna temperatura« takšne žarnice 2848 K. Bela svetloba, ki se uporablja pri osvetlitvi gledališč, ima temperaturo 3200 K. Dnevna svetloba ima nominalno barvno temperaturo 5400 K, vendar lahko dejansko variira od hladnih rdečkastih odtenkov do modrikastih 25.000 K. Vsakega sevanja črnega telesa seveda ne moremo imeti za belo svetlobo: ekstremen zgled je denimo sevanje ozadja vesolja, ki ima temperaturo okoli 3 K in je nevidno.

Glej tudi

- Seznam barv Kategorija:Barve ja:白 simple:White

Mavrica

Mávrica je svetlobni optični ali meteorološki pojav, ki nastane zaradi loma sončne svetlobe (refrakcija) na vodnih kapljicah, kadar dežuje. Svetloba se »lomi« ali bolje rečeno spremeni smer pri prehodu iz ene snovi v drugo. Do tega pride zaradi tega, ker je svetloba sestavljena iz različnih barvnih spektrov, ki imajo različne frekvence in, ki v različnih snoveh potujejo z različno hitrostjo. V trenutku, ko bela sončna svetloba (v beli svetlobi so združene vse barve spektra) preide iz zraka v vodno kapljico pod majhnim kotom, začnejo različni barvni spektri spreminjati hitrost, ki je odvisna od njihove frekvence. Nekaj tega spektra se v kapljici odbije nazaj, nekaj pa ga na drugi strani kapljice zapusti in nadaljuje pot po zraku. Vijolični spekter potuje najpočasneje (ima najnižjo frekvenco) in se v kapljici najbolj lomi, zato je vijolična barva vedno na dnu mavrice, rdeči pa se lomi najmanj (ima najvišjo frekvenco) in je zaradi tega vedno na vrhu. Mavrica nastane tudi ob vodometih, napravah za zalivanje travnikov, torej povsod, kjer je v zraku mnogo drobnih kapljic vode. Mavrico vidimo zmeraj tako, da nam Sonce sije v hrbet. Mavrica je večbarvni lok z rdečo barvo na zunanji strani, potem pa si barve sledijo: rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo in vijolična. Pri sekundarnem loku, ki je slabše viden od primarnega, so barve ravno v nasprotnem vrstnem redu. Kategorija:Barve Kategorija:Optika Kategorija:Meteorologija ja:虹 ko:무지개 simple:Rainbow

Torneo de Wimbledon 2005

Lista de los campeones del Campeonato de Wimbledon de 2005: Categoría:Wimbledon

zujer depresja Zapraszamy oszust statystyki

:: RELATED NEWS ::

Gereformeerde Kerken in Nederland (vrijgemaakt)
De Gereformeerde Kerken in Nederland (vrijgemaakt) is een kerkgenootschap dat ontstond uit de zogeheten Vrijmaking in 1944 en volgende jaren. Bij deze vrijmaking speelde Prof. Dr. Klaas Schilder een grote rol. Zijn gedachten en zijn werk zijn binnen dit kerkgenootschap nog steeds van grote betekenis.

Naam van de kerk

Vanuit het belang dat werd toegekend aan de voortzetting van het gedachtegoed van de

Aandrijfriem
aan, terwijl de beide nokkenassen door getande riemen worden aangedreven.]]getande riem]] Een aandrijfriem is een type vermogensoverbrenging. Een of meer riemschijven kunnen aangedreven worden door een of meerdere aandrijfschijven. Riemen produceren weinig trillingen, stoten, en aldus weinig lawaai; z

Nederlands Gereformeerden
De Nederlands Gereformeerde Kerken (NGK) is een gereformeerd kerkgenootschap, in 1969 ontstaan uit de Gereformeerde Kerken (vrijgemaakt). Er zijn nauwe banden met de Christelijke Gereformeerde Kerken (CGK) en ook is er al geruime tijd weer meer to

Gereformeerde Kerken vrijgemaakt (buiten verband)
De Nederlands Gereformeerde Kerken (NGK) is een gereformeerd kerkgenootschap, in 1969 ontstaan uit de Gereformeerde Kerken (vrijgemaakt). Er zijn nauwe banden met de Christelijke Gereformeerde Kerken (CGK) en ook is er al geruime tijd weer meer to

Belt drive
-scooter en de Goggomobil) is mogelijk de uitvinder van de tandriemaandrijving.]] Een Belt Drive (Nederlands tandriemaandrijving) is een aandrijfsysteem dat zowel in een motor als in de eindaandrijving wordt gebruikt. Het bestaat uit twee poelie's met een buitenvertanding, waarover een riem met binnenvertanding ligt. De vertanding voorkomt het slippen van de riem.

in de motor: de distributieriem

In een motor wordt de belt drive gebruikt voor een "synchrone" aa

Coendersborg
Coendersborg is een wijk in Groningen gelegen tussen Helpman en de spoorlijn Groningen-Assen. Het oudere deel van de wijk wordt gekenmerkt door sociale woningbouw uit de zestiger en zeventiger jaren van de twintigste eeuw. Het nieuwere deel bestaat voornamelijk uit duurdere koopwoningen uit het eind van de twintigste eeuw. De wijk dankt zijn naam aan de gelijknamige boerderij, die nu voornamlijk gebruikt wordt voor feesten en partijen. In de wijk ligt ook het

Belt Drive
-scooter en de Goggomobil) is mogelijk de uitvinder van de tandriemaandrijving.]] Een Belt Drive (Nederlands tandriemaandrijving) is een aandrijfsysteem dat zowel in een motor als in de eindaandrijving wordt gebruikt. Het bestaat uit twee poelie's met een buitenvertanding, waarover een riem met binnenvertanding ligt. De vertanding voorkomt het slippen van de riem.

in de motor: de distributieriem

In een motor wordt de belt drive gebruikt voor een "synchrone" aa