:: wikimiki.org ::

Električni Naboj

Električni naboj

Eléktrični nabôj (v fiziki navadno kar naboj, v elektrotehniki pogosto elektrina) je ena temeljnih lastnosti snovi. Naboj je mera za izdatnost izvorov električnega polja. Na telesa z nabojem deluje elektromagnetno polje, obenem pa so tudi izvor tega polja. Interakcija med nabojem in elektromagnetnim poljem je ena od štirih osnovnih sil, ki nastopajo v naravi. Naboj v fiziki navadno označujemo s črko e ali najpogosteje v elektrotehniki, pa velikokrat tudi v fiziki s q. Naboj je lahko pozitiven ali negativen. Silo med dvema točkastima nabojema podaja Coulombov zakon. Naboj lahko neposredno merimo s pripravo, imenovano elektrometer. Enota za merjenje naboja je coulomb. Naboj prostih delcev vedno nastopa v večkratnikih osnovnega naboja, medtem ko je naboj kvarkov večkratnik tretjine osnovnega naboja.

Zgodovina

Prvi zapisi o naboju izvirajo iz Antične Grčije. Pri poskusih z jantarjem so ugotovili, da ta privlači lahke predmete, kot so lasje, če ga poprej podrgnejo s krznom. Ob dovolj vztrajnem drgnjenju so lahko dosegli celo, da je preskočila iskra. Spomin na začetke elektrike je ohranjen v sami besedi: ηλεκτρον v grščini pomeni »jantar«. Preučevanje elektrike se je razmahnilo v 18. stoletju. Eden prvih sodobnih raziskovalcev elektrike, Benjamin Franklin, je opazil tudi različen predznak naboja, in brez posebnih argumentov označil naboj, ki nastane na stekleni palici, ko jo drgnemo s svilo, za pozitivni, naboj na jantarni palici, drgnjeni s krznom, pa za negativni. Tak dogovor v elektrotehniki še vedno velja. Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Fizikalne količine ja:電荷 ko:전하

Fizika

Fízika (grško φυσικός: fysikós - naraven, iz φύσις: fysis - narava) je znanstvena veda o naravi v najširšem pomenu. Fizika preučuje obnašanje snovi v prostoru in času in njeno vzajemno delovanje. Fizikalne teorije se navadno izražajo z matematičnimi zvezami. Uveljavljenim fizikalnim teorijam pravimo tudi fizikalni zakoni. Fizika pojasnjuje fizikalne pojave in pri tem uporablja fizikalne količine. Fizika je povezana z drugimi naravoslovnimi vedami, še posebej s kemijo, biofiziko in fiziologijo. fiziologijo Skupščina Organizacije združenih narodov je proglasila leto 2005 za Svetovno leto fizike.

Kratek pregled fizike

Osrednje fizikalne teorije
Klasična mehanika -- Mehanika tekočin -- Termodinamika -- Statistična mehanika -- Elektrika in magnetizem -- Posebna teorija relativnosti -- Splošna teorija relativnosti -- Kvantna mehanika -- Kvantna teorija polja -- Standardni model
Predlagane teorije
Teorija vsega -- Teorija velikega poenotenja -- Zančna kvantna gravitacija -- M-teorija -- Samonastalost
Mejne teorije
Dinamična teorija gravitacije -- Hladna fuzija -- Obratni sistem teorije -- Orgonska energija -- Svetlobni eter -- Teorija mirujočega stanja
Pojmi
Snov -- Antimaterija -- Osnovni delec -- Bozon -- Fermion Simetrija -- Gibanje -- Ohranitveni zakon - Masa -- Energija -- Gibalna količina -- Vrtilna količina -- Spin Čas -- Prostor -- Razsežnost -- Prostor-čas -- Dolžina -- Hitrost -- Sila -- Navor Valovanje -- Valovna funkcija -- Kvantna prepletenost -- Harmonični oscilator -- Magnetizem -- Elektrika -- Elektromagnetno sevanje -- Temperatura -- Entropija -- Fizikalna informacija Fazni prehod -- Kritični pojavi -- Spontani zlom simetrije -- Superprevodnost -- Supertekočnost -- Kvantni fazni prehod
Osnovne sile
Gravitacijska sila -- Elektromagnetna sila -- Šibka jedrska sila -- Močna jedrska sila
Osnovni delci
Atom -- Proton -- Nevtron -- Elektron -- Nevtrino -- Kvark -- Foton -- Gluon -- Bozon W -- Bozon Z -- Graviton -- Delčno sevanje
Področja fizike
Astrofizika -- Atomska in molekulska fizika -- Računska fizika -- Fizika goste snovi -- Fizika nizkih temperatur -- Dinamika tekočin -- Fizika polimerov -- Optika -- Fizika snovi -- Jedrska fizika -- Fizika plazme -- Fizika delcev
Metode
Znanstvena metoda -- Fizikalna količina -- Merjenje -- Merilne naprave -- Razsežnostna analiza -- Statistika
Tabele
Seznam fizikalnih zakonov -- Osnovne fizikalne konstante -- Osnovne enote SI -- Izpeljane enote SI -- Predpone SI -- Pretvorba med enotami
Zgodovina in svet fizikov
Zgodovina fizike -- Znani fiziki -- Slovenski fiziki -- Nobelova nagrada za fiziko -- Heinemannova nagrada za matematično fiziko -- Diracova medalja -- Diracova medalja in nagrada -- Pomerančukova nagrada -- Fizikalne ustanove -- Poučevanje fizike in izobraževanje
Vrste fizike
Teoretična fizika -- Eksperimentalna fizika -- Matematična fizika -- Statistična fizika --
Sorodna področja
Astronomija in astrofizika -- Biofizika -- Znanost o snoveh -- Elektronika -- Tehnika -- Medicinska fizika -- Fiziologija

Glej tudi

- nerešeni problemi v fiziki,
- seznam fizikalnih vsebin. ----

Zunanje povezave

Fizikalna društva

- Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA): http://www.dmfa.si/
- Kvarkadabra: http://www.kvarkadabra.net/
- Evropsko fizikalno društvo (EPS): http://www.eps.org/
- Združeno fizikalno društvo ruske federacije: http://www.uniphys.ru/
- Ameriško fizikalno društvo (APS): http://www.aps.org/

Fizikalne izobraževalne ustanove

- Fakulteta za matematiko in fiziko (FMF), Ljubljana: http://www.fmf.uni-lj.si/
- Fakulteta za naravoslovje in matematiko (FNM), Maribor: v ustanavljanju
- Politehnika, Nova Gorica: http://www.p-ng.si/
- Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Ljubljana: http://www.mps.si/
- Oddelek za fiziko, Teksaško vseučilišče, Austin: http://www.ph.utexas.edu/
- Oddelek za fiziko, Univerza Columbia, New York: http://columbia-physics.net/
- Oddelek za fiziko, Univerza v Princetonu: http://physics.princeton.edu/

Fizikalni inštituti

- Inštitut Jožef Stefan (IJS), Ljubljana: http://www.ijs.si/
- Mednarodni fizikalni inštitut (IoP), Bristol: http://www.iop.org/
- Inštitut za teoretično in eksperimentalno fiziko Alihanova (ИТЭФ/ITEP), Moskva: http://www.itep.ru/ ИТЭФ/ITEP
- Ameriški fizikalni inštitut (AIP): http://www.aip.org/
- Kavlijev inštitut za teoretično fiziko (KITP), Univerza Kalifornije, Santa Barbara: http://www.kitp.ucsb.edu/
- Inštitut za teoretično fiziko Perimeter, Waterloo: http://www.perimeterinstitute.com/
- Inštitut za strune, kozmologijo in fiziko astrodelcev (ISCAP), Univerza Columbia, New York: http://www.iscap.columbia.edu/

Fizikalna središča

- Središče za uporabno matematiko in teoretično fiziko (CAMTP), Maribor: http://www.camtp.uni-mb.si/
- Mednarodno središče za teoretično fiziko Abdusa Salama (ICTP), Trst: http://www.ictp.it/
- Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN), Ženeva: http://www.cern.ch/
- High Energy Accelerator Research Organization (KEK), Cukuba: http://www.kek.jp/ Kategorija:Naravoslovje
- als:Physik ja:物理学 ko:물리학 ms:Fizik simple:Physics th:ฟิสิกส์ zh-min-nan:Bu̍t-lí-ha̍k

Elektrotehnika

Elektrotehnika je področje tehnike, ki obravnava pojave povezane z elektrino oziroma električnim nabojem. Najbolj znani pojavi so: električna sila, magnetna sila, segrevanje tokovodnika in fiziološki učinki. Električna energija je ekološko prijazna, prenos električne energije je hiter in poceni. Zato se obeta električni energiji še "svetla" prihodnost.

Področja elektrotehnike

- Avtomatika
- Elektronika
- Močnostna elektrotehnika, oziroma energetika
- Telekomunikacije Računalništvo je postalo samostojna veda, ki se je odcepila od elektrotehnike.

Teorije in orodja

Teorija se deli na:
- elektrostatiko (pojavi zaradi mirujoče elektrine) in
- elektrodinamiko (pojavi zaradi gibajoče se elektrine). Pri obravnavi elektrotehnike se uporabljajo mnoga matematična orodja kot na primer: teorija polj, diferncialne enačbe, vektorji, kompleksorji,...

Nekatere znane elektrotehnične naprave

- Naprave značilne za avtomatiko so: robot, regulator, krmilnik in druge.
- Elektronika obravnava naprave, kot so: tranzistor, dioda, PV, močnostni ojačevalnik, integrirano vezje, mikroračunalnik, programiranje procesorja,...
- V močnostni elektrotehniki srečamo: električni motor (1-f AM. 3-f AM, DC M z elektronsko komutacijo, SM, univerzalni motor...) električni generator (3-f SG), transformator ( mrežni 3-f, varilni, merilni, ločilni,..), daljnovod ( goli vod, kablovod, VN, SN, NN), močnostna stikala ( odklopnik, ločilnik), zbiralke, pretokovna zaščita, prenapetostna zaščita,..., elektrarne, HE, JE, TE, OVE,...
- Značilni predstavniki telekomunikacijskih naprav so: televizija, radio in telefon, stikala in vodi,ISDN, ADSL, VoIP,.... Naprave večkrat pripadajo večim področjem hkrati. Na primer roboti vsebujejo elektromotorje.

Pomembne elektrotehniške organizacije

- Institute of Electrical and Electronics Engineers (IEEE)
- Institute of Electrical Engineers (IEE) Obe organizaciji sta neprofitni. Objavljata standarde in druge listine s področja elektrotehnike ter organizirata konference in delavnice. CENELEC standardizacija e.-t. elementov CIGRE SIST slovenski standardi UCPTE združenje za proizvodnjo in prenos We UCTE HSE holding slovenskih elektraren ELES elektroenergetski sistem Slovenije EG Elektro Gorenjske, distribucija

Sorodna področja

Nekatera področja tehnike so tesno povezana z elektrotehniko. Prvi primer je optoelektronika, ki povezuje svetlobo in elektriko (prenos informacije po svetlovodu) in omogoča hiter in cenen prenos signala (telefonija, internet,...). Drugi primer je mehatronika , ki povezuje mehaniko in elekroniko (uravnavanje položaja laserskega žarka v DVD predvajalniku, kjer elektronika omogoča natančno sledenje laserja zapisu kljub tresljajem medija in nepravilnostim v zapisu. Tretji primer je galvanika (kemični proces v galvanskem členu požene električni tok).

Nekateri zgodovinski mejniki

- Že pračlovek je poznal električno strelo.
- Stari grki so se srečali z rudninami, ki jih je privlačila "neznana sila" (magnetizem).
- Benjamin Franklin leta 1752 odkrije strelovod.
- Luigi Galvani 1792 naredi znani poskus z žabjimi kraki.
- Alessandro Volta izdela okoli leta 1800 prvi galvanski člen.
- Hans Christian Ørsted 1820 z električnim tokom odkloni magnetno iglo.
- Istega leta André Marie Ampère odkrije električno silo, ki jo povzroči el. tok skozi vzporedna vodnika.
- James Clerk Maxwell v letih 1861 do 1864 napiše znamenite enačbe, ki jih imenujemo po njem še danes.
- Werner von Siemens 1866 izdela prvi električni DC generator. To je dejansko kolektorski stroj, ki lahko dela kot generator ali motor. Kolektor pa pretvarja izmenični tok v enosmernega ali obratno. Elektrike je od takrat v izobilju.
- Thomas Alva Edison leta 1879 izdela žarnico z žarilno nitko iz ogljika, ki pa hitro pregori. Naredi prvo električno omrežje z enosmernim tokom (DC): DC G, debeli vodi z velikimi padci napetosti in kot porabniki so DC M in žarnice. Je zagovornik lokalne proizvodnje We in lokalne porabe We.
- trije madžarski inženirjileta 1881 v takratni znanstveni velesili Avstro-Ogrski izumijo prvi trasnformator, ki pomaga dvigati ali spuščati izmenično napetost. V elektrarni dvignemo npr. napetost 100x, zato se sočasno spusti tok na izhodu TR za 100x, izgube v vodnikih pa kar 100x na kvadrat.
- Škofja Loka dobi 1883 prva električno razsvetljavo ulice iz Edisonovih žarnic s ogljikovimi žarilnimi nitkami, ki jih napajajo z DC generatorjem in imajo v vodnikih ogromne izgube, zato napetost na koncu vodnika pade na nekaj voltov.
- Nikola Tesla, Edisonov sodobnik in tekmec, ki zagovarja izmeničen prenos We, izumi VMP ( vrtilno magnetno polje), trifazni izmenični tok, 3-f napetost ( sinhronski generator), in 3-f asinhronski (indukcijski) motor, ki je najbolj pogost motor v industriji in obrti. Naredi prvo AC 3-f elektrarno ( HE Niagara in AC omrežje: 3-f TR, 3-f daljnovod do NYC, kasneje pa še v Nemčiji ob Frankfurtu na Maini). Z 3-f TR dvigne napetost, zniža tok in s kvadratom zniža izgube prenosa. Je zagovornik velikih elektraren, dolgih DV in napajanja mest z izmenično 3-f napetostjo. 3-f prenos moči ima številne prednosti pred 1-f prenosom iste moči: 1. konstantna moč, pri 1-f pa pulzirajoča moč 2. manj izgub We pri prenosu ( 50%) 3. manj investicij v omrežje, vode (50%)
- John Ambrose Fleming leta 1904 odkrije elektronko.
- William B. Shockley, John Bardeen in Walter Brattain leta 1947 odkrijejo tranzistor.

Glej tudi

Elektrika in magnetizem Elektronika
- Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Tehnika ja:電気工学 th:วิศวกรรมไฟฟ้า

Električno polje

Eléktrično pólje je prostor, v katerem deluje električna sila na električni naboj. Določeno je z jakostjo električnega polja. Električno silo lahko zapišemo kot produkt naboja e in jakosti električnega polja E: :

\mathbf = e\mathbf

Skladno s Coulombovim zakonom za jakost električnega polja okoli točkastega naboja dobimo: :

\mathbf = -\frac \frac \hat

Jakost električnega polja je vektorska količina, merimo ga v enotah N/A s = V/m. Električno polje je aditivno, prispevke več nabojev vektorsko seštejemo. V točki s krajevnim vektorjem r tako drugi naboji ustvarjajo električno polje, enako: :

\mathbf = -\frac \sum_j \frac

Indeks j teče po vseh nabojih v prostoru.

Električno polje in električni potencial

Električno polje je potencialno polje, zato ga lahko zapišemo kot gradient električnega potenciala φ: :

\mathbf = - \textrm\,\phi

Kategorija:Elektrika in magnetizem ja:電場 ko:전기장 th:สนามไฟฟ้า

Coulombov zakon

Coulombov zákon [kulónov ~], imenovan po francoskem fiziku Charlesu de Coulombu, podaja, kako sila med dvema točkastima nabojema pojema z razdaljo. Absolutna vrednost sile je premo sorazmerna produktu obeh nabojev in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje med njima. Sila je privlačna, če sta naboja različno predznačena (eden pozitivno in drugi negativno), in odbojna, če sta enako predznačena. Da je sila izražena v enakih enotah, kot jo poznamo iz mehanike, poskrbi sorazmernostni koeficient 1/4πε₀: :

F = \frac \frac

Z e₁ smo označili prvi naboj, z e₂ drugega, z r pa razdaljo med njima. π je Ludolfovo število, ε₀ pa influenčna konstanta. Sili F pravimo električna ali Coulombova sila. Coulombov zakon predstavlja enega od temeljev elektrostatike. Opazimo lahko, da je zakon po svoji obliki podoben Newtonovemu gravitacijskemu zakonu, le da je masa vedno pozitivna, zato je gravitacijska sila vedno privlačna.

Vektorska oblika zakona

Sila je vektorska količina. Leži na zveznici obeh nabojev. Matematično lahko zato Coulombov zakon zapišemo v obliki, ki to upošteva. Naj v izbranem inercialnem opazovalnem sistemu do nabojev e₁ in e₂ segata krajevna vektorja r₁ in r₂. Električna sila prvega naboja na drugega je enaka: :

\mathbf_ = -\frac \frac \frac

Električno silo drugega naboja na prvega dobimo, če zamenjamo indeksa 1 in 2: :

\mathbf_ = -\frac \frac \frac

Pri tem je (r₁ - r₂)² = (r₂ - r₁)² = |r₁ - r₂|² kvadrat razdalje med nabojema, (r₁ - r₂)/|r₁ - r₂| enotski vektor od drugega naboja k prvemu in (r₂ - r₁)/|r₂ - r₁| enotski vektor od prvega naboja k drugemu. Skladno z zakonom o vzajemnem učinku sta sili F₁₂ in F₂₁ nasprotno enaki.

Sistem več nabojev

Če imamo več kot dva točkasta naboja, deluje vsak od nabojev z električno silo na vse preostale naboje, nanj pa delujejo električne sile vseh ostalih nabojev. Sile se vektorsko seštevajo. Na naboj e v točki s krajevnim vektorjem r tako deluje sila: :

\mathbf = -\frac \sum_j \frac

Indeks j teče po vseh nabojih v prostoru z izjemo e.

Ploskovno in prostorsko porazdeljen naboj

Včasih ne moremo računati s točkastimi naboji, ampak imamo opravka z nabojem, ki je porazdeljen po ploskvi ali po prostoru. Izraz za sistem več nabojev lahko posplošimo tako, da vsoto nadomestimo s ploskovnim ali prostorninskim integralom: :

\mathbf = -\frac \int_ \frac

\mathbf = -\frac \int_ \frac

Pri tem je σ = de/dS ploskovna gostota naboja, ρ = de/dV pa (prostorninska) gostota naboja. Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Fizikalni zakoni ja:クーロンの法則 ko:쿨롱의 법칙

Coulomb

Coulomb [kulón] je izpeljana enota mednarodnega sistema enot za merjenje električnega naboja. Enoto označujemo s črko C. En coulomb je enak naboju, ki ga prenese električni tok 1 A v času 1 s, kar je približno 6,24 · 10¹⁸ osnovnega naboja elektrona/protona. Enota je imenovana v čast francoskega fizika Charlesa de Coulomba (1736-1806), ki je v 18. stoletju raziskoval elektriko in magnetizem.

Glej tudi

- Faradayeva konstanta. Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Izpeljane enote SI ja:クーロン ko:쿨롱

Kvark

Kvarki predstavljajo eno od družin delcev, manjših od atoma, za katere po vsem sodeč kaže, da so osnovni in nedeljivi gradniki snovi. Druga taka družina so leptoni. Delci, sestavljeni iz kvarkov, so hadroni; znana zgleda zanje sta proton in nevtron. Kvarke so doslej našli le v skupinah po dva, tri in pet kvarkov. Vsi napori, da bi odkrili samostojne kvarke, ki potekajo od leta 1977 dalje, so bili do zdaj neuspešni. Kvarki se od leptonov razlikujejo po električnem naboju, ki ni večkratnik osnovnega naboja: medtem ko imajo leptoni, kot sta npr. elektron ali mion, naboj +1, 0 ali -1 osnovnega naboja, imajo kvarki naboj +2/3 ali -1/3 osnovnega naboja (antikvarki pa -2/3 ali +1/3). Vsi kvarki imajo spin 1/2. Za zdaj poznamo šest kvarkov treh generacij (v teku je iskanje četrte generacije kvarkov). 1. Oceni mase kvarkov u in d sta do neke mere kontroverzni. V teku je več meritev njune mase. Po nekaterih rezultatih je mogoče tudi, da bi kvark u utegnil biti celo brez mase.

Zgodovina

Kvarke sta v šestdesetih letih 20. stoletja kot teorijski koncept predlagala Murray Gell-Mann in George Zweig, ki sta uvidela, da bi se lastnosti vse večjega števila odkritih delcev, manjših od atoma, dalo pojasniti s tem, da so ti delci sestavljeni iz po treh manjših osnovnih delcev, ki jih je poimenoval kvark. Ime kvark je pobrano iz fraze »three quarks for Muster Mark« iz dela Finneganovo prebujenje (Finnegans Wake) irskega pisatelja Jamesa Joycea.

Literatura

- Janez Strnad, Iz takšne so snovi kot sanje: od atomov do kvarkov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988.

Glej tudi

- Quark.

Zunanje povezave

- [http://www.kvarkadabra.net/snov/teksti/top_kvark.html Odtisi top kvarka v Fermilabu, Kvarkadabra] Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:クォーク ko:쿼크 simple:Quark

Antična Grčija

Antična Grčija je pomembno prispevala k razvoju evropske civilizacije. Obsegala je časovno obdobje od 800 pr. n. št. do integracije v rimski imperij leta 146 pr. n. št..

Pregled

V arhaičnem obdobju (od 700 do 500 pr. n. št.) se ustanovijo polisi in pride do kolonizacije Sredozemlja. Sledi klasično obdobje (500 do 336 pr. n. št.). Takrat nastane med drugim tudi izraz demokracija. Matematika in mnoge druge vede tukaj začenjajo svojo pot. Kategorija:Zgodovina Grčije Kategorija:Stara Grčija ja:古代ギリシャ

Elektrika

Eléktrika je navadno sopomenka za električni naboj, lastnost nekaterih osnovnih delcev (npr. elektron ali proton), da nanje deluje električno polje, kot tudi, da sami ustvarjajo okoli sebe električno polje, kar vodi v privlačne ali odbojne sile med njimi. Ta sila je ena od štirih osnovnih sil v naravi, električni naboj pa je fizikalna količina, ki se ohranja in ga lahko kvantiziramo. V tem pomenu je »množina elektrike« enakovreden pojem za električni naboj. V naravi obstajata dve vrsti električnega naboja, ki ju imenujemo »pozitivni« in »negativni«. S poskusi so pokazali, da se istoimenski električni naboji (npr. pozitivni-pozitivni ali negativni-negativni) medsebojno odbijajo, različnoimenski pa privlačijo. Silo med električnimi naboji podaja Coulombov zakon. S tehnično izrabo elektrike se ukvarja elektrotehnika. Pojem »elektrika« je dostikrat rabljen ohlapno; z njim označujemo poleg električnega naboja (denimo v zvezi »statična elektrika«) včasih tudi električni tok (»ubila ga je elektrika«) ali celo električno energijo (»plačati račun za elektriko«).

Zgodovina

Zapisi Talesa iz Mileta iz okoli 600 pr. n. št pričajo, da je bila elektrika znana starim Grkom, ki so odkrili, da, če jantarno palico podrgnejo s krznom, palica privlači krzno. Ugotovili so tudi, da jantarni gumbi privlačijo lahke predmete, kot je denimo las, ter da z dovolj vztrajnim drgnjenjem jantarja lahko dosežejo celo to, da preskoči iskra. Predmet, imenovan »Bagdadska baterija«, ki so ga našli med izkopavanji v Iraku in je datiran v obdobje okoli 250 pr. n. št., spominja na elektrokemijsko celico, zato so nekateri mnenja, da so ga uporabljali za galvanizacijo. O namenu predmeta ne obstajajo trdni dokazi, velja pa omeniti, da so tudi v Egiptu na stenah in v zapisih našli anahronistične opise električnih naprav. K raziskovanju elektrike se je leta 1600 vrnil angleški znanstvenik William Gilbert v svojem delu De Magnete. Gilbert je tudi skoval novolatinsko besedo electricus iz grškega izraza ηλεκτρον (elektron, jantar), ki so jo prevzeli vsi ostali jeziki. Leta 1660 je Otto von Guericke izumil zgodnjo obliko elektrostatičnega generatorja. Drugi pionirski raziskovalci elektrike iz Evrope so še Robert Boyle, ki je leta 1675 odkril, da delujeta električni privlak in odboj tudi v praznem prostoru, Stephan Gray, ki je leta 1729 razdelil snovi na prevodnike in izolatorje, ter C. F. Du Fay, ki je prvi identificiral dve vrsti elektrike, kasneje označeni kot »pozitivna« in »negativna«. Pieter van Musschenbroek z univerze v Leidnu je leta 1745 izumil leidensko steklenico, izvedbo kondenzatorja, ki je omogočila shranjevanje večjih količin elektrike. William Watson je dve leti pozneje pri poskusih z leidensko steklenico ugotovil, da je razelektritev statične elektrike enaka električnemu toku. Junija 1752 je Benjamin Franklin promoviral svoje raziskave elektrike z znamenitim in izjemno nevarnim poskusom, v katerem je med nevihto spuščal zmaja. Kasnejši romantizirani opisi poskusa najverjetneje ne ustrezajo resnici, saj bi se končali tragično. Kljub vsemu jena osnovi teh poskusov Franklin izumil strelovod ter ugotovil zvezo med strelo in elektriko. Bodisi Franklin, bodisi Ebenezer Kinnersley iz Philadelphije je tudi avtor poimenovanja »pozitivnega« in »negativnega« pola. Franklinova opažanja so pomagala kasnejšim raziskovalcem, kot so Michael Faraday, Luigi Galvani, Alessandro Volta, André-Marie Ampère in Georg Simon Ohm, katerih delo predstavlja osnovo sodobni elektrotehniki. Pomen dela Faradaya, Volte, Ampera in Ohma je družba priznala s tem, da se po njih imenujejo osnovne enote električnih količin. Volta je pri poskusih s kemikalijami ugotovil, da lahko pri kemijski reakciji ustvari pozitivno anodo in negativno katodo. Ko med ti dve elektrodi, med katerima je razlika električnih potencialov (električna napetost), priključimo električni prevodnik, požene razlika potencialov po prevodniku električni tok. V počastitev Voltovega dela so osnovno enoto za električni potencial poimenovali volt. V 19. stoletju in začetku 20. stoletja so delovali velikani elektrotehnike: Nikola Tesla, izumitelj indukcijskega motorja in osnov distribucijskega omrežja za izmenični tok; Samuel Morse, izumitelj telegrafa; Antonio Meucci, izumitelj telefona; Thomas Edison, izumitelj fonografa in električne žarnice; George Westinghouse, izumitelj električne lokomotive, ter Charles Steinmetz, teoretik izmeničnega toka. Nikola Tesla je izvajal legendarne poskuse z zelo visokimi napetostmi, ki so vključevali tudi kroglaste strele; nekateri njegovi poskusi so bili pozneje ponovljeni in razloženi, drugi pa še do danes ne. Tesla, izumitelj indukcijskega motorja in večfaznega sistema, je v elektrotehniko prispeval teorijo večfaznega izmeničnega toka, ki ga je leta 1882 uporabil za prvi indukcijski motor. Maja 1885 je Westinghouse, tedaj predsednik družbe Westinghouse Electric Company iz Pittsburgha v Pensilvaniji odkupil od Tesle patentne pravice za večfazni izmenični dinamo. V naslednjih letih se je med Westinghousovim izmeničnim tokom in Edisonovim istosmernim tokom razvilo močno tekmovanje, kateri sistem bo prevladal v praksi. Edison je v kampanji promoviral tudi električni stol kot metodo usmrtitve. Električni stol je deloval na Westinghousov izmenični tok, s čimer je Edison hotel dokazati, da je izmenični tok ubijalski, zato se mora nanj gledati kot na inherentno nevarnega. Kampanja strahu, negotovosti in dvoma je vključevala tudi usmrtitev slončka Topsyja z električnim stolom. Kljub vsemu je navsezadnje povsod po svetu prevladal sistem izmeničnega toka.

Električni tok

Usmerjeno gibanje nosilcev električnega naboja imenujemo električni tok. Ti se lahko gibljejo bodisi po praznem prostoru, bodisi po kovini ali drugem električnem prevodniku. Električni tok je definiran kot količina naboja, ki v danem časovnem intervalu preteče skozi dani presek električnega kroga. V električnih izolatorjih je po drugi strani električni naboj vezan in se ne more premikati. Napravam, ki izrabljajo lastnosti električnega toka v praznem prostoru ali v polprevodnikih, pravimo elektronske naprave. Po dogovoru pravimo, da teče električni tok od »pozitivnega« proti »negativnemu« polu (tako imenovan konvencionalni tok). Razlikujemo istosmerni tok, katerega smer se s časom ne spreminja, ter izmenični tok, katerega smer oz. polariteta se s časom periodično spreminja. Zaradi varnosti je ena stran električnega vezja vezana na »zemljo«, kar pomeni, da je priključena na elektrodo, zakopano v tleh; enako je na v tla zakopano elektrodo priključen tudi izvor te žice v elektrarni. Vzamemo lahko, da so vsi ti priključki na istem električnem potencialu, ki je po dogovoru enak nič. Fenomenološko zvezo med električnim tokom I skozi upornik z upornostjo R, na katerega je priključena dana električna napetost U, podaja Ohmov zakon: :

U = RI

Električna energija

Ustvarjanje in distribucijo električne energije je domena elektroenergetike. Za večino odjemalcev električne energije to ustvarjajo centralno v elektrarnah ter jo po daljnovodih pripeljejo do porabnikov.

Glej tudi

- električna baterija, električni generator, elektromotor Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Elektrotehnika ja:電気 ko:전기 simple:Electricity

18. stoletje

Desetletja in leta

Opomba: leta pred in po osemnajstem stoletju so pisana ležeče.
- Kategorija:Stoletja ja:18世紀 ko:18세기

Kategorija:Elektrika in magnetizem

Ta kategorija zajema članke, ki se nanašjo na elektriko in magnetizem. Kategorija:Fizika ja:Category:電磁気学 ko:분류:전자기학

Megalopolis

Megalopolis (Graece Magna Civitas = megalos magna, polis civitas) urbs in Arcadia/Graecia est (Graece Megalopolis, (-ë) , Anglice Megalopolis). Category:Urbes Graeciae

depresja witaminy NLP konsultant slubny tanie latanie, tanie loty

:: RELATED NEWS ::

Rezerwat przyrody Kozie Góry
Kozie Góry - rezerwat przyrody znajdujący się na terenie gminy Lubartów w województwie lubelskim .
- powierzchnia: (dane nadesłane z nadleśnictwa) – 41,04 ha
- rok utworzenia: - 1958
- dokument powołujący - Zarządzenie Ministra Leśnictwa i Przemysłu Drzewnego z dnia 23 lipca 1958 roku w sprawie uznania za rezerwat przyrody (MP nr 65, poz. 384).
- przed