:: wikimiki.org ::

Energija

Energija

Energíja je ena osnovnih fizikalnih količin, ki meri sposobnost sistema, da opravlja delo. Po zakonu o ohranitvi energije se skupna energija sistema spremeni natanko za prejeto ali oddano delo ali toploto. Energije torej ne moremo ustvariti ali uničiti - če se je denimo na račun oddanega dela zmanjšala skupna energija opazovanega sistema, se je za natanko toliko na račun prejetega dela povečala energija njegove okolice. Mednarodni sistem enot predpisuje za energijo enoto joule. Druge enote za energijo so še kalorija, erg in BTU.

Kinetična energija

Kinetična energija je energija, ki jo ima telo zaradi svojega gibanja. Gibanje je lahko translacijsko, s čimer je povezana translacijska kinetična energija :

W_k = \frac m v^2

Pri tem je m masa telesa, v pa njegova hitrost. Telesa, ki niso točkasta, se lahko tudi vrtijo okoli svoje osi. S tem je povezana vrtilna ali rotacijska kinetična energija :

W_k = \frac J \omega^2

Pri tem je J vztrajnostni moment telesa, ω pa njegova kotna hitrost. V splošnem lahko vsako gibanje togega telesa razstavimo na translacijsko gibanje ter vrtenje okoli lastne osi, zato lahko njegovo kinetično energijo izračunamo kot vsoto translacijske kinetične energije težišča ter rotacijske kinetične energije pri vrtenju okoli osi, ki prebada težišče.

Potencialna energija

Potencialna energija je energija, ki jo ima telo v polju sil. Telo z dano maso ima tako v gravitacijskem polju določeno težnostno potencialno energijo, telo z danim nabojem pa ima v električnem polju električno potencialno energijo. Potencialno energijo lahko vpeljemo v kateremkoli polju sil, če so sile konservativne. Pogosto imenujemo vsoto kinetične in potencialne energije tudi mehansko energijo.

Notranja energija

Notranja energija je energija, ki jo ima telo zaradi svojega stanja. Stanje sistema navadno opredelimo s termodinamskimi spremenljivkami, kot so temperatura, tlak ali prostornina. Posebej enostaven zgled za odvisnost notranje energije od stanja sistema je idealni plin. Za razliko od kinetične in potencialne energije, ki se nanašata na »zunanje« stanje sistema - ali se telo kot celota giblje, kakšna je lega njegovega masnega središča - k notranji energiji prištevamo prispevke, ki se nanašajo na »notranje« stanje snovi. Taka je po eni strani denimo kinetična energija gradnikov snovi, po drugi pa tudi vrsta prispevkov, ki imajo naravo potencialne energije: energija kemijskih vezi, energija jedrskih vezi ipd.

Prožnostna energija

Prožnostna energija je energija, ki jo ima prožno deformirano telo. Prožnostna energija napete vijačne vzmeti, za katero velja Hookov zakon, je tako enaka :

W_ = \frac kx^2

Pri tem je x raztezek, k pa konstanta vzmeti.

Kemijska energija

Kemijska energija je energija, povezana z nastankom in razgradnjo kemijskih vezi v molekulah. Pri vezavi atomov v molekule se lahko nekaj energije sprosti, če gre za eksotermno reakcijo. Nasprotno je treba za razgradnjo kemijske vezi, s katero so povezani atomi v molekuli, pri endotermnih reakcijah vložiti nekaj energije. Kemijska energija predstavlja največji delež tehnično izrabljene energije: kemijsko energijo premoga, mazuta ali zemeljskega plina pretvarjamo v toploto za ogrevanje, kemijsko energijo premoga, mazuta ali zemeljskega plina pretvarjamo v termoelektrarnah v električno energijo, kemijsko energijo različnih naftnih derivatov pretvarjamo v avtomobilskih, letalskih ali ladijskih motorjih v kinetično energijo ipd.

Jedrska energija

Podobno kot so vezani atomi v molekuli, so vezani tudi nukleoni v atomskem jedru, le da te povezuje močna jedrska sila. Pri procesih, pri katerih se jedra preoblikujejo, se lahko del te energije sprosti kot jedrska energija.

Lastna energija

Posebna teorija relativnosti ponuja zvezo med lastno oziroma invariantno oziroma mirovno energijo telesa in njegovo maso: :

E = mc^2

Pri tem je m mirovna masa telesa, c pa hitrost svetlobe v praznem prostoru.

Glej tudi

- sončna energija
- Kategorija:Fizika Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika Kategorija:Termodinamika ja:エネルギー ko:에너지 ms:Tenaga simple:Energy th:พลังงาน

Fizika

Fízika (grško φυσικός: fysikós - naraven, iz φύσις: fysis - narava) je znanstvena veda o naravi v najširšem pomenu. Fizika preučuje obnašanje snovi v prostoru in času in njeno vzajemno delovanje. Fizikalne teorije se navadno izražajo z matematičnimi zvezami. Uveljavljenim fizikalnim teorijam pravimo tudi fizikalni zakoni. Fizika pojasnjuje fizikalne pojave in pri tem uporablja fizikalne količine. Fizika je povezana z drugimi naravoslovnimi vedami, še posebej s kemijo, biofiziko in fiziologijo. fiziologijo Skupščina Organizacije združenih narodov je proglasila leto 2005 za Svetovno leto fizike.

Kratek pregled fizike

Osrednje fizikalne teorije
Klasična mehanika -- Mehanika tekočin -- Termodinamika -- Statistična mehanika -- Elektrika in magnetizem -- Posebna teorija relativnosti -- Splošna teorija relativnosti -- Kvantna mehanika -- Kvantna teorija polja -- Standardni model
Predlagane teorije
Teorija vsega -- Teorija velikega poenotenja -- Zančna kvantna gravitacija -- M-teorija -- Samonastalost
Mejne teorije
Dinamična teorija gravitacije -- Hladna fuzija -- Obratni sistem teorije -- Orgonska energija -- Svetlobni eter -- Teorija mirujočega stanja
Pojmi
Snov -- Antimaterija -- Osnovni delec -- Bozon -- Fermion Simetrija -- Gibanje -- Ohranitveni zakon - Masa -- Energija -- Gibalna količina -- Vrtilna količina -- Spin Čas -- Prostor -- Razsežnost -- Prostor-čas -- Dolžina -- Hitrost -- Sila -- Navor Valovanje -- Valovna funkcija -- Kvantna prepletenost -- Harmonični oscilator -- Magnetizem -- Elektrika -- Elektromagnetno sevanje -- Temperatura -- Entropija -- Fizikalna informacija Fazni prehod -- Kritični pojavi -- Spontani zlom simetrije -- Superprevodnost -- Supertekočnost -- Kvantni fazni prehod
Osnovne sile
Gravitacijska sila -- Elektromagnetna sila -- Šibka jedrska sila -- Močna jedrska sila
Osnovni delci
Atom -- Proton -- Nevtron -- Elektron -- Nevtrino -- Kvark -- Foton -- Gluon -- Bozon W -- Bozon Z -- Graviton -- Delčno sevanje
Področja fizike
Astrofizika -- Atomska in molekulska fizika -- Računska fizika -- Fizika goste snovi -- Fizika nizkih temperatur -- Dinamika tekočin -- Fizika polimerov -- Optika -- Fizika snovi -- Jedrska fizika -- Fizika plazme -- Fizika delcev
Metode
Znanstvena metoda -- Fizikalna količina -- Merjenje -- Merilne naprave -- Razsežnostna analiza -- Statistika
Tabele
Seznam fizikalnih zakonov -- Osnovne fizikalne konstante -- Osnovne enote SI -- Izpeljane enote SI -- Predpone SI -- Pretvorba med enotami
Zgodovina in svet fizikov
Zgodovina fizike -- Znani fiziki -- Slovenski fiziki -- Nobelova nagrada za fiziko -- Heinemannova nagrada za matematično fiziko -- Diracova medalja -- Diracova medalja in nagrada -- Pomerančukova nagrada -- Fizikalne ustanove -- Poučevanje fizike in izobraževanje
Vrste fizike
Teoretična fizika -- Eksperimentalna fizika -- Matematična fizika -- Statistična fizika --
Sorodna področja
Astronomija in astrofizika -- Biofizika -- Znanost o snoveh -- Elektronika -- Tehnika -- Medicinska fizika -- Fiziologija

Glej tudi

- nerešeni problemi v fiziki,
- seznam fizikalnih vsebin. ----

Zunanje povezave

Fizikalna društva

- Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA): http://www.dmfa.si/
- Kvarkadabra: http://www.kvarkadabra.net/
- Evropsko fizikalno društvo (EPS): http://www.eps.org/
- Združeno fizikalno društvo ruske federacije: http://www.uniphys.ru/
- Ameriško fizikalno društvo (APS): http://www.aps.org/

Fizikalne izobraževalne ustanove

- Fakulteta za matematiko in fiziko (FMF), Ljubljana: http://www.fmf.uni-lj.si/
- Fakulteta za naravoslovje in matematiko (FNM), Maribor: v ustanavljanju
- Politehnika, Nova Gorica: http://www.p-ng.si/
- Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Ljubljana: http://www.mps.si/
- Oddelek za fiziko, Teksaško vseučilišče, Austin: http://www.ph.utexas.edu/
- Oddelek za fiziko, Univerza Columbia, New York: http://columbia-physics.net/
- Oddelek za fiziko, Univerza v Princetonu: http://physics.princeton.edu/

Fizikalni inštituti

- Inštitut Jožef Stefan (IJS), Ljubljana: http://www.ijs.si/
- Mednarodni fizikalni inštitut (IoP), Bristol: http://www.iop.org/
- Inštitut za teoretično in eksperimentalno fiziko Alihanova (ИТЭФ/ITEP), Moskva: http://www.itep.ru/ ИТЭФ/ITEP
- Ameriški fizikalni inštitut (AIP): http://www.aip.org/
- Kavlijev inštitut za teoretično fiziko (KITP), Univerza Kalifornije, Santa Barbara: http://www.kitp.ucsb.edu/
- Inštitut za teoretično fiziko Perimeter, Waterloo: http://www.perimeterinstitute.com/
- Inštitut za strune, kozmologijo in fiziko astrodelcev (ISCAP), Univerza Columbia, New York: http://www.iscap.columbia.edu/

Fizikalna središča

- Središče za uporabno matematiko in teoretično fiziko (CAMTP), Maribor: http://www.camtp.uni-mb.si/
- Mednarodno središče za teoretično fiziko Abdusa Salama (ICTP), Trst: http://www.ictp.it/
- Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN), Ženeva: http://www.cern.ch/
- High Energy Accelerator Research Organization (KEK), Cukuba: http://www.kek.jp/ Kategorija:Naravoslovje
- als:Physik ja:物理学 ko:물리학 ms:Fizik simple:Physics th:ฟิสิกส์ zh-min-nan:Bu̍t-lí-ha̍k

Zakon o ohranitvi energije

Pŕvi zákon termodinámike ali energíjski zákon določa, da je sprememba polne energije sistema enaka vsoti dovedene ali oddane toplote in dovedenega ali oddanega dela. Polna energija je vsota kinetične, potencialne, notranje in drugih oblik energije. :

\Delta W = Q + A

Za sistem, toplotno izoliran od okolice (tako da z okolico ne izmenjuje dela ali toplote), in na katerem zunanje sile ne opravljajo dela, velja izrek o ohranitvi polne energije: :Polna energija toplotno izoliranega sistema ostaja nespremenjena. Energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, pod določenimi pogoji pa je mogoče pretvoriti eno obliko energije v drugo, npr. potencialno v kinetično, kinetično v notranjo ipd. Kdaj so pretvorbe med različnimi oblikami energije zares mogoče, pa določa drugi zakon termodinamike. Po prvem zakonu termodinamike ni mogoč perpetuum mobile prve vrste, to je stroj, ki bi oddajal delo, ne da bi mu dovajali delo ali toploto in ne da bi ob opravljanju dela prihajalo do sprememb.

Zgodovina

O ohranitvi energije so razmišljali že antični filozofi, npr. Tales iz Mileta, v sodobni obliki pa ga je formuliral nemški zdravnik Julius Robert von Mayer (1814-1878) v svoji razpravi »Razmišljanje o silah neorganske narave«, objavljeni v Annalen der Chemie und Pharmacie, 43, 233 (1842). Mayer je do svojega zaključka prišel na potovanju na nizozemsko vzhodno Indijo (današnja Indonezija), kjer je opazil, da je kri pacientov zaradi manjše vsebnosti kisika temnejše rdeče barve. To je pripisal toplejšemu podnebju, zaradi česar ljudje potrebujejo manj kisika in s tem manj energije za vzdrževanje telesne temperature. Odkril je, da sta tako toplota kot delo obliki energije. Ko je izboljšal svoje znanje fizike, je izračunal tudi kvantitativno zvezo med njima. James Prescott Joule je leta 1843 neodvisno odkril zakon s poskusom, danes znanim kot Joulov poskus, pri katerem je utež ob spuščanju prek škripca poganjala mešalo v kalorimetrski posodi. Joule je pokazal, da je težnostna potencialna energija uteži enaka toploti, ki jo je voda prejela ob trenju z mešalom. Joulov poskus je za več let zasenčil Mayerjevo delo, kar je slednjega tako potrlo, da je skušal narediti samomor. Njegovemu delu je ponovno dal vrednost John Tyndall v svoji razpravi Heat: A mode of motion (1863). Podoben zakon je leta 1847 zapisal v zasebno objavljeni razpravi Die Erhaltung der Kraft tudi Hermann Ludwig Ferdinand von Helmholtz. Kategorija:Termodinamika Kategorija:Fizikalni zakoni ja:エネルギー保存の法則 ko:에너지 보존

Delo

Délo (oznaka A, v angleški literaturi tudi W) je v fiziki količina, ki meri prehajanje energije med telesi. Delo izračunamo kot skalarni produkt med silo in premikom prijemališča sile: :

A = \int_^ \mathbf\cdot d\mathbf

Pri tem je F sila, ds vektor infinitezimalnega premika prijemališča sile, s₁ in s₂ pa začetna in končna točka na tiru. Če je sila konstantna, se zgornja enačba poenostavi v: :

A = F\, s\, \cos\theta

Z F smo označili velikost vektorja sile, z s pot, z θ pa kot med smerjo gibanja in smerjo delovanja sile.

Delo pri vrtenju

Izračun za delo pri vrtenju je analogen izračunu za delo pri premem gibanju. Delo izračunamo kot skalarni produkt navora M okrog nepremične osi in zasuka φ: :

A = \int_^ \mathbf\cdot d\mathbf

φ₁ je začetni, φ₂ pa končni zasuk. Če je navor konstanten, se enačba poenostavi v :

A = M\varphi

Delo tlaka

Delo tlaka izračunamo kot produkt tlaka in spremembe prostornine, :

A = -\int_^ p\, dV

Če je tlak konstanten, se enačba poenostavi v :

A = -pV

Električno delo

V sklenjenem tokokrogu je delo enako produktu napetosti in naboja, ki se pretoči skozi vodnik: :

A = \int U \, de = \int_^ U\, I\, dt

Pri tem je U električna napetost, e naboj, I električni tok in t čas, v katerem se pretoči naboj. Pri premikanju naboja v električnem polju je delo enako produktu naboja in razlike električnega potenciala, to je električni napetosti: :

A = \int e\, d\phi = -e\int \mathbf\cdot d\mathbf

Pri tem je e naboj, dφ infinitezimalna sprememba električnega potenciala, E jakost električnega polja in ds vektor infinitezimalnega premika naboja v električnem polju. Mednarodni sistem enot določa za delo enoto joule. Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika ja:仕事

Toplota

Toplôta (oznaka Q) je v fiziki količina, ki meri energijo, katera zaradi razlike v temperaturi prehaja iz enega telesa na drugo. Skladno s prvim zakonom termodinamike je sprememba notranje energije toplotno izoliranega telesa enaka vsoti prejetega ali oddanega dela in toplote. Mednarodni sistem enot določa za merjenje toplote izpeljano enoto joule, starejše enote so kalorija in kilokalorija. Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Termodinamika ja:熱

Mednarodni sistem enot

Mednárodni sistém enôt (po izvirnem francoskem izrazu Système International d'Unités pogosto imenovan tudi SI) je najpogosteje uporabljan sistem merskih enot. Enote v mednarodnem sistemu enot določijo na konferencah, ki jih organizira mednarodni urad za uteži in mere (fr. Bureau International des Poids et Mesures) s sedežem v Sévresu blizu Pariza. Sistem je izšel iz Metrske konvencije, ki jo je leta 1875 podpisalo 17 držav in osnovalo mednarodni urad za uteži in mere. Svoje sedanje ime je Mednarodni sistem enot dobil leta 1960 na 11. generalni konferenci za uteži in mere. Na priporočilo generalne konference je večina držav podpisnic mednarodni sistem (z manjšimi spremembami) sprejela v svoje zakonodaje. Mednarodni sistem enot definira osnovne enote SI, izpeljane enote SI ter predpone SI. Poleg tega določa tudi enote, ki so še sprejemljive za uporabo s sistemom enot SI in enote, katerih uporaba s sistemom enot SI ni sprejemljiva (prepovedana). V Jugoslaviji je mednarodni sistem enot stopil v veljavo s 1. januarjem 1981, ko je stopil v veljavo Zakon o merskih enotah in merilih (Ur. list SFRJ št. 13, 2. 4. 1976).

Seznam ne SI enot sprejemljivih za uporabo s sistemom SI

Seznam ne-SI enot, ki so sprejemljive za uporabo z sistemom SI. V to skupino so vključene enote, ki so v vsakodnevni rabi (čas) ali pa imajo poseben pomen v nekaterih tehničnih vedah.

Seznam ne SI enot sprejemljivih za uporabo s sistemom SI v strokovne namene

Seznam ne-SI enot, ki so sprejemljive za uporabo s sistemom SI in so njihove vrednosti dobljene eksperimentalno in zato niso točno (eksaktno, enolično) določene. Podane vrednosti so usklajene s standardno nezanesljivostjo, zato sta zadnji dve cifri prikazani v oklepaju. Te enote se lahko javno uporabljajo kvečjemu v strokovne namene.
- Kategorija:Meroslovje Kategorija:Fizikalne enote Kategorija:Standardi

Zunanje povezave

- [http://www.bipm.org/en/si/ The International System of Units (SI)] ja:国際単位系 ko:SI 단위계 nb:SI-systemet simple:SI th:หน่วยเอสไอ

Joule

Joule [džúl] je v fiziki enota za delo in energijo. Enota joule je del mednarodnega sistema enot, zanjo se uporablja oznaka J. Delo 1 J opravi sila 1 N, ko premakne prijemališče sile za razdaljo 1 m v smeri sile. Enota je imanovana na čast angleškemu fiziku Jamesu Prescottu Joulu. Druge enote za energijo so še: elektronvolt, erg, kalorija, kilovatna ura. Enote joule ne uporabljamo za merjenje navora, čeprav je dimenzijsko ustrezna. Z izrecno uporabo enote N m za merjenje navora kažemo, da se ta količina po svoji naravi razlikuje od dela in energije in je ni moč neposredno pretvarjati v nobeno od njih. Kategorija:Izpeljane enote SI ja:ジュール ms:Joule

Kalorija

Kaloríja (oznaka cal) je fizikalna enota za energijo, določena kot toplota, potrebna, da se en gram vode pri tlaku 1 atmosfere segreje za 1 °C. Ker je specifična toplota vode odvisna od temperature, ni vseeno, pri kakšni temperaturi segrevamo vodo za eno stopinjo. V praksi se je uveljavilo pet različnih definicij, ki pa so vse uporabljale naziv »kalorija«:
- kalorija, definirana pri 15 °C
- kalorija, definirana pri 4 °C
- povprečna kalorija v območju 1 °C – 100 °C
- »mednarodna kalorija«, določena z Mednarodno parno tabelo
- »termokemijska kalorija« Kalorija, definirana pri 15 °C, je določena kot toplota, potrebna, da en gram vode segrejemo pri atmosferskem tlaku od temperature 14,5 °C do 15,5 °C, in je približno enaka 4,1855 J. Mednarodna kalorija je približno enaka 4,1868 J, termokemijska kalorija pa 4,184 J. Mednarodni sistem enot uvršča tudi zaradi omenjene zmede kalorijo med nedovoljene enote in namesto nje predlaga rabo enote joule. Kategorija:Druge enote ja:カロリー ko:칼로리

Erg

:Erg pomeni tudi peščeno puščavo. Èrg (oznaka erg) je fizikalna enota za energijo v sistemu cgs, enaka 10^-7 J. Delo 1 erg opravi sila 1 dine na razdalji 1 cm. Mednarodni sistem enot enoto erg uvršča med nedovoljene in priporoča nadomestitev z enoto joule. Kategorija:Druge enote ja:エルグ

Kinetična energija

Kinétična energíja je energija, ki jo ima telo zaradi svojega gibanja. Izračunamo jo lahko kot delo, potrebno, da telo spravimo v gibanje.

Kinetična energija v klasični mehaniki

Točkasto telo se lahko giblje le translacijsko, s čimer je povezana translacijska kinetična energija :

W_k = \frac m v^2

Pri tem je m masa telesa, v pa njegova hitrost. Telesa, ki niso točkasta, se lahko tudi vrtijo okoli svoje osi. S tem je povezana vrtilna ali rotacijska kinetična energija :

W_k = \frac J \omega^2

Kinetična energija v relativistični mehaniki

V posebni teoriji relativnosti navadno označujemo kinetično energijo s črko T. Kinetična energija delca z maso m, ki se giblje s hitrostjo v, je definirana kot razlika polne in lastne energije: :

T = W - W_0 = m c_0^2 \left[ \frac -1 \right]

Pri tem je W polna energija, W₀ lastna energija in c₀ hitrost svetlobe v praznem prostoru. Kinetična energija je sestavljena iz dveh členov, od katerih je prvi - polna energija - komponenta vektorja četverca gibalne količine, drugi - lastna energija - pa skalar.

Kinetična energija v kvantni mehaniki

V kvantni mehaniki ustreza kinetični energiji operator kinetične energije, ki deluje v prostoru valovnih funkcij. Definiramo ga posredno prek operatorja gibalne količine: :

\hat=\frac

Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika Kategorija:Relativnost Kategorija:Kvantna mehanika ja:運動エネルギー ko:운동 에너지 ms:Tenaga kinetik simple:Kinetic energy

Gibanje

Gíbanje v fiziki opisuje pojav, da se s časom spreminja lega telesa glede na druga telesa ali pa lega dela telesa glede na druge dele telesa. Gibanje opisujemo v izbranem opazovalnem sistemu, to je koordinatnem sistemu, opremljenem z urami za merjenje časa. Gibanje lahko opredelimo s funkcijo, ki opiše lego telesa v odvisnosti od časa. Prvi odvod te funkcije po času je hitrost, drugi odvod te funkcije po času pa pospešek. Gibanje je enakomerno, če se hitrost s časom ne spreminja ne po velikosti, ne po smeri (npr. premo enakomerno gibanje), ali pospešeno, če se s časom spreminja velikost ali smer hitrosti (npr. prosti pad, enakomerno ali neenakomerno kroženje ipd.) Pri hitrostih, veliko manjših od hitrosti svetlobe, ostajajo masa in dolžine nespremenjene. Gibanje teles (na primer gibanje elektrona) s hitrostmi blizu hitrosti svetlobe opisuje posebna teorija relativnosti. V tem primeru se masa in dolžine spreminjajo v skladu z Lorentzovimi transformacijami. Pojavilo se je več teženj, da bi nekoliko popravili posebno teorijo relativnosti, katero nekateri avtorji smatrajo za nepopolno. Poleg nespremenljivosti hitrosti svetlobe nastopa še nespremenljivost Planckove energije (glej dvojna posebna relativnost) ali pa spremenljivost hitrosti svetlobe.

Glej tudi

- Brownovo gibanje, nutacija, Poinsotovo gibanje, precesija, prosta precesija, translacija, trepidacija, vrtenje, vzvratno gibanje (retrogradno gibanje),
- kinematika,
- enačba gibanja, Keplerjevi zakoni, Newtonovi zakoni gibanja,
- pot, prostostna stopnja, tir,
- Galilejeva transformacija. Kategorija:Mehanika

Translacija

Translacija
Translacija

Translácija ali vzporédni premík je v fiziki gibanje togega telesa pri katerem se njegovi deli gibljejo po vzporednih krivuljah, tako da ostaja telo ves čas vzporedno z začetno lego. Poseben primer translacije je premo gibanje, kjer so krivulje, po katerih se gibljejo deli telesa, premice. Translacija je edini mogoč način gibanja točkastega telesa.

Glej tudi

- translacija (geometrija),
- krivo gibanje, vrtenje, kroženje, precesija, nutacija, trepidacija,
- prostostna stopnja. Kategorija:Mehanika

Hitrost

Hitróst (oznaka v) je v fiziki kontravariantna vektorska količina, ki podaja spreminjanje lege telesa ali snovi v prostoru v časovni enoti. Hitrost merimo v metrih na sekundo ali drugih izpeljanih enotah, denimo kilometrih na uro. Povprečno hitrost pri gibanju izračunamo tako, da prepotovano razdaljo s delimo s časom t, potrebnim za pot: :

\overline=\frac

Če je tir telesa podan kot funkcija časa, r = r(t), lahko trenutno hitrost izračunamo kot odvod lege po času: :

\mathbf(t) = \frac

Pri premem enakomernem gibanju je hitrost konstantna, pri pospešenem gibanju pa se s časom spreminja. Zgled za pospešeno gibanje je enakomerno kroženje, pri katerem sicer ostaja hitrost po velikosti konstantna, spreminja pa se po smeri. Posebna teorija relativnosti je predpostavila, da telesa ne morejo doseči hitrosti, večje od hitrosti svetlobe v praznem prostoru. Vsi dosedanji poskusi to predpostavko potrjujejo.

Glej tudi

- četverec hitrosti
- hitrost zvoka
- tahion Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika ja:速度 ko:속도 ms:Halaju simple:Velocity

Vrtenje

Vrtênje ali rotácija je v fiziki takšno gibanje togega telesa, pri kateri ostajajo točke na osi vrtenja pri miru. Pri vrtenju okrog nepremične osi

\zeta

ima togo telo vrtilno količino

J_ \omega

in vrtilno kinetično energijo

J_ \omega^

, pri čemer je

J_

vztrajnostni moment togega telesa okoli te osi, ω pa kotna hitrost. Za vrtenje velja izrek o vrtilni količini.

Matematični opis vrtenja

Vrtenje v dvorazsežnem prostoru

V dvorazsežnem prostoru lahko zasuk točke x za kot θ v pozitivni smeri okoli koordinatnega izhodišča zapišemo z matriko: :

\mathsf = \begin \cos\theta & \sin\theta \\
-\sin\theta & \cos\theta \end

Glej tudi

- ohranitveni zakon,
- invariantnost,
- invariantnost vrtenja,
- simetrija,
- sočasno vrtenje (sinhrono vrtenje).
- translacija Kategorija:Mehanika ja:自転

Os vrtenja

Ós vrtênja ali vrtílna ós je premica, okrog katere krožijo deli telesa pri vrtenju. Točka na njej se imenuje osišče.

Glej tudi

- nagib vrtilne osi Kategorija:Mehanika

Kotna hitrost

Kótna hitróst je v fiziki količina, določena kot odvod zasuka po času. Običajno jo označujemo z grško črko ω. Kotna hitrost meri zasuk pri vrtenju v časovni enoti in je tako premo sorazmerna s frekvenco ν, ki meri število obratov v časovni enoti. Sorazmernostni faktor je kot, ki ustreza zasuku za en obrat, 2π: :

\omega = 2\pi\nu

Enota za merjenje kotne hitrosti je s^-1 ali Hz. Pri tem se privzame, da je zasuk merjen v radianih.

Glej tudi

krožna frekvenca Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika

Težnostna potencialna energija

Potenciálna energíja (oznaka

W_p

ali U) je energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege v polju sil. Potencialna energija se zmanjša, če se telo premakne v smeri sile, ki deluje nanj, in poveča, če se premakne v nasprotni smeri. Zgled za potencialno energijo je težnostna potencialna energija. Telo z dano maso ima zaradi težnostnega privlaka v Zemljinem težnostnem polju potencialno energijo, ki se sprosti, če telo spustimo, da pade.

Težnostna potencialna energija

To je energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege v Zemljinem težnostnem polju, in je tem večja, čim višje leži telo. Zgleda zanjo sta energija, ki jo ima skala na vrhu gore ali voda v jezu hidroelektrarne. V približku lahko vzamemo, da je težnostna potencialna energija premosorazmerna višini h: :

W_p = m g h

Pri tem je

m

masa telesa,

g

težni pospešek,

h

pa višina telesa glede na izbrano ničelno ravnino, v kateri smo določili, da je potencialna energija enaka nič. Potencialna energija je torej določena samo do aditivne konstante natančno. Ker se težni pospešek spreminja z oddaljenostjo od središča Zemlje, velja zapisani izraz samo v približku, ko je višina h zanemarljivo majhna v primerjavi s polmerom Zemlje. V astronomiji ali ob obravnavanju gibanja vesoljskih plovil tega približka ne moremo uporabiti, ampak moramo integrirati silo teže v splošni obliki, kot jo podaja gravitacijski zakon: :

W_p = \int_^  dr

Pri tem je

h_0

polmer Zemlje, M njena masa, κ pa gravitacijska konstanta. Višino h merimo od Zemljinega površja navzgor, potencialna energija pa je definirana tako, da je enaka nič na površju Zemlje. Če definiramo potencialno energijo tako, da je enaka nič v središču Zemlje in izberemo h tako, da meri razdaljo od središča Zemlje, ima potencialna energija zunaj Zemlje dva člena: :

W_p = \int_^h  dr + \int_0^   dr

, Integral lahko izračunamo: :

W_p = \kappa mM \left[ - \right] +   = \kappa mM \left[ - \right]

Pri obravnavi potencialne energije v težnostnem polju težkega telesa pogosto definiramo potencialno energijo tako, da je ta enaka nič v neskončni oddaljenosti od središča privlaka. Tako definirana potencialna energija je negativna, pri končnih oddaljenostih r od središča privlaka pa lahko, če slednjega aproksimiramo s točkastim telesom, zapišemo za težnostno potencialno energijo enostaven izraz: :

W_p = -

Električna potencialna energija

Električna potencialna energija je energija, ki jo ima telo z nabojem e v zunanjem električnem polju E. Na točkast naboj e deluje konservativna elektrostatska sila eE, ki pri premiku iz točke r' v točko r opravi delo: :

A = \int \mathbf\,d\mathbf = e \int_\mathbf^\mathbf \mathbf\,d\mathbf

Zapisani določeni integral predstavlja potencialno razliko, ki ji v primeru električnega potenciala pravimo električna napetost: :

U(\mathbf,\mathbf) = \int_\mathbf^\mathbf \mathbf\,d\mathbf

Pogosto si pri računu izberemo neko točko r₀ in računamo napetosti vseh točk glede na dano točko. V tem primeru krajevnega vektorja r₀ ne navajamo vsakič, saj je konstanten. Tako vpeljani električni napetosti pravimo električni potencial U(r). Pri obravnavi točkastih nabojev si pogosto za referenčno točko izberemo neskončnost (

\mathbf_0 \rightarrow \infty

). Potencial točkastega naboja e lahko tako zapišemo: :

U(r) = -\frac \frac

Delo pri premiku naboja v električnem polju lahko zapišemo kot produkt naboja in električne napetosti, oziroma kot produkt naboja in razlike električnih potencialov: :

A = e U(\mathbf,\mathbf) = e U(\mathbf) - e U(\mathbf)

Ker je električna sila konservativna, je delo odvisno samo od začetne in končne lege, ne pa od poti med njima. Zato lahko vpeljemo električno potencialno energijo W_ep kot produkt električnega naboja in električnega potenciala, v katerem se ta naboj nahaja: :

W_ = e U(\mathbf)

Prožnostna energija

Ker je sila vzmeti konservativna, lahko tudi prožnostno energijo obravnavamo kot vrsto potencialne energije. Za vijačno vzmet, za katero velja Hookov zakon, lahko zapišemo: :

W_\mathrm = \frac kx^2

Pri tem je k konstanta vzmeti, x pa raztezek.

Kemijska energija

Tudi kemijska energija, ki se spreminja ob nastanku in razgradnji kemijskih vezi, lahko uvrščamo med potencialne energije.

Mirovna energija

Potencialna energija, potencial in sila

Pojem potencialne energije je tesno povezan s pojmoma potenciala in sile. Če je delo, ki ga sila opravi na zaključeni poti, enako nič, pravimo, da je sila konservativna. V tem primeru lahko z integriranjem sile po kraju vpeljemo potencial. Polje sil lahko izračunamo kot gradient potenciala. Zgled konservativne sile je teža. Če je vrednost potencialne energije U izbranega telesa v točki A enaka

U = a

, v točki B pa

U = b

, opravimo pri premiku telesa od točke A do točke B delo

(b - a)

. Če opravimo premik v obrantni smeri, je opravljeno delo enako

(a - b)

. Skupno delo pri premiku po zaključeni poti je torej enako: :

U_ = (b - a) + (a - b) = 0

Potencialna energija je aditivna. Če redefiniramo potencialno energijo v točki A, tako da je ta enaka

a + c

, v točki B pa

b + c

(pri tem je c katerokoli realno število, ki pa mora biti enako za vse točke prostora), je delo, potrebno za premostitev razdalje med točkama A in B, enako kot prej: :

U_ = (b + c) - (a + c) = b - a

V praksi to pomeni, da imamo popolno svobodo glede tega, kje izberemo ničlo potencialne energije. Ta je lahko enaka nič na površju Zemlje ali v katerikoli drugi točki, kakor je pač za račun najbolj priročno. Značilnost konservativnih sil je, da delo, potrebno za premik iz točke A v točko B ni odvisno od poti, po kateri se premikamo iz ene točke v drugo. Če imamo opraviti z nekonservativnimi silami — zgleda zanje sta upor in trenje — je delo seveda odvisno od poti in v takšnem primeru ne moremo vpeljati potenciala in potencialne energije. Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika ja:位置エネルギー ms:Tenaga Keupayaan simple:Potential energy th:พลังงานศักย์

Naboj

Naboj je lahko:
- pojem iz elektotehnike in fizike - električni naboj
- naboj (orožje).

Električno polje

Eléktrično pólje je prostor, v katerem deluje električna sila na električni naboj. Določeno je z jakostjo električnega polja. Električno silo lahko zapišemo kot produkt naboja e in jakosti električnega polja E: :

\mathbf = e\mathbf

Skladno s Coulombovim zakonom za jakost električnega polja okoli točkastega naboja dobimo: :

\mathbf = -\frac \frac \hat

Jakost električnega polja je vektorska količina, merimo ga v enotah N/A s = V/m. Električno polje je aditivno, prispevke več nabojev vektorsko seštejemo. V točki s krajevnim vektorjem r tako drugi naboji ustvarjajo električno polje, enako: :

\mathbf = -\frac \sum_j \frac

Indeks j teče po vseh nabojih v prostoru.

Električno polje in električni potencial

Električno polje je potencialno polje, zato ga lahko zapišemo kot gradient električnega potenciala φ: :

\mathbf = - \textrm\,\phi

Kategorija:Elektrika in magnetizem ja:電場 ko:전기장 th:สนามไฟฟ้า

Električna potencialna energija

Potenciálna energíja (oznaka

W_p

Težnostna potencialna energija

W_p = m g h

Pri tem je

m

masa telesa,

g

težni pospešek,

h

W_p = \int_^  dr

Pri tem je

h_0

W_p = \int_^h  dr + \int_0^   dr

, Integral lahko izračunamo: :

W_p = \kappa mM \left[ - \right] +   = \kappa mM \left[ - \right]

W_p = -

Električna potencialna energija

A = \int \mathbf\,d\mathbf = e \int_\mathbf^\mathbf \mathbf\,d\mathbf

Zapisani določeni integral predstavlja potencialno razliko, ki ji v primeru električnega potenciala pravimo električna napetost: :

U(\mathbf,\mathbf) = \int_\mathbf^\mathbf \mathbf\,d\mathbf

\mathbf_0 \rightarrow \infty

). Potencial točkastega naboja e lahko tako zapišemo: :

U(r) = -\frac \frac

Delo pri premiku naboja v električnem polju lahko zapišemo kot produkt naboja in električne napetosti, oziroma kot produkt naboja in razlike električnih potencialov: :

A = e U(\mathbf,\mathbf) = e U(\mathbf) - e U(\mathbf)

W_ = e U(\mathbf)

Prožnostna energija

Ker je sila vzmeti konservativna, lahko tudi prožnostno energijo obravnavamo kot vrsto potencialne energije. Za vijačno vzmet, za katero velja Hookov zakon, lahko zapišemo: :

W_\mathrm = \frac kx^2

Pri tem je k konstanta vzmeti, x pa raztezek.

Kemijska energija

Tudi kemijska energija, ki se spreminja ob nastanku in razgradnji kemijskih vezi, lahko uvrščamo med potencialne energije.

Mirovna energija

Potencialna energija, potencial in sila

U = a

, v točki B pa

U = b

, opravimo pri premiku telesa od točke A do točke B delo

(b - a)

. Če opravimo premik v obrantni smeri, je opravljeno delo enako

(a - b)

. Skupno delo pri premiku po zaključeni poti je torej enako: :

U_ = (b - a) + (a - b) = 0

Potencialna energija je aditivna. Če redefiniramo potencialno energijo v točki A, tako da je ta enaka

a + c

, v točki B pa

b + c

(pri tem je c katerokoli realno število, ki pa mora biti enako za vse točke prostora), je delo, potrebno za premostitev razdalje med točkama A in B, enako kot prej: :

U_ = (b + c) - (a + c) = b - a

Konservativna sila

Konservatívna síla je sila, katere skupno opravljeno delo po poljubno izbrani zaključeni poti je enako natanko nič. Delo, ki ga konservativna sila opravi pri premiku med dvema izbranima točkama je neodvisno od izbranega tira, če ostajata začetna in končna točka isti. Pridevnik »konservativen« izhaja iz dejstva, da lahko, kadar imamo opravka s konservativno silo, vpeljemo potencial in potencialno energijo, zato je mogoče učinke sile obravnavati kot spremembe potencialne energije, kar pomeni, da se skupna mehanska energija ohranja. Vse osnovne sile so konservativne. Zgleda nekonservativnih oz. disipativnih sil sta upor in trenje. Nekonservativne sile so posledica zanemarjenih prostostnih stopenj sistema. Trenje bi tako lahko obravnavali brez vpeljave nekonzervativnih sil, če bi obravnavali toploto kot kinetično energijo, a to bi pomenilo, da bi se morali odreči makroskopskim termodinamskim parametrom, ki jih dá statistična mehanika, in namesto upoštevati gibanje vseh molekul, ki sestavljajo dano snov. Za vsa makroskopska telesa je zato približek nekonservativnih sil neprimerno bolj uporaben kot obravnava 10²⁰ prostostnih stopenj sistema. Kategorija:Mehanika

Termodinamika

Têrmodinámika (grško thermos - toplota + dynamic - sprememba) je veja fizike, ki preučuje energijo, njeno pretvarjanje med različnimi oblikami, kot je toplota, in sposobnost opravljanja dela. Termodinamika se ukvarja z makroskopskimi sistemi z zelo veliko prostostnimi stopnjami. Termodinamika sama je povsem fenomenološka znanost, ki se ne sprašuje ne po mehanizmu pojavov, niti po zgradbi snovi. Večino termodinamskih relacij pa je konec 19. stoletja statistična mehanika povezala z mehanskimi lastnostmi velikega števila delcev. Termodinamika se ukvarja predvsem z ravnovesnimi stanji, prehodi med stanji, in vzroki za prehode. Veja termodinamike, ki obravnava neravnovesne pojave, je neravnovesna termodinamika.

Termodinamski sistemi

Pri termodinamski obravnavi miselno ločimo sistem od okolice. Glede na lastnosti takega sistema jih razvrstimo na več vrst:
- Izoliran sistem je povsem izoliran od okolice in z njo ne more izmenjavati ne snovi, ne toplote. Približek za izoliran sistem je denimo Dewarjeva posoda (gre za idealizacijo, v resnici noben realni sistem ni povsem izoliran).
- Zaprt sistem omejuje od okolice nepropustna pregrada, ki preprečuje izmenjavo snovi z okolico, sistem pa z okolico lahko izmenjuje toploto. Zgled za zaprt sistem je denimo topla greda.
- Odprt sistem lahko izmenjuje z okolico tako snov kot toploto. Zgled za tak sistem je denimo živa celica.

Termodinamske spremenljivke

Ravnovesno stanje sistema v termodinamiki določimo z razmeroma majhnim številom podatkov, ki jim pravimo termodinamske spremenljivke. To so enolične funkcije stanja, torej količine, ki so enolično določene s stanjem termodinamskega sistema. Njihove spremembe so odvisne le od začetnega in končnega stanja sistema, ne pa od »poti« med stanjema, torej od vmesnih stanj. Zgledi za termodinamske spremenljivke so temperatura, prostornina in tlak, ki povsem določajo stanje sistema z eno samo fazo.

Plinski zakoni

Zgodovinsko so nekatere termodinamske zveze najprej ugotovili pri plinih. Ti so namreč od vseh agregatnih stanj najpreprostejši. Vzamemo lahko, da med molekulami plina ne delujejo nobene sile razen izjemoma, kadar molekuli plina trčita. Molekule v plinu lahko nadalje obravnavamo kot točkasta telesa, tako da lahko zanemarimo delež, ki ga v prostoru, napolnjenem s plinom, zasedajo same molekule. Tak približek je znan kot idealni plin, ki navkljub vsem poenostavitvam razmeroma dobro opisuje razredčene pline.
- Boylov zakon povezuje prostornino in tlak idealnega plina pri stalni temperaturi :

p_1 V_1 = p_2 V_2

- Gay-Lussacov zakon (tudi Charlesov zakon) povezuje prostornino in temperaturo idealnega plina pri stalnem tlaku: :

\frac = \frac

- Amontonsov zakon (tudi Grahamov zakon) povezuje tlak in temperaturo idealnega plina pri stalni prostornini: :

\frac = \frac

Sintezo vseh treh zakonov predstavlja splošna plinska enačba :

pV = \frac RT

Pri tem je m masa plina, M njegova molska masa, R pa splošna plinska konstanta. Splošna plinska enačba razmeroma dobro opisuje stanje idealnega plina. Za opis realnih plinov pa je treba uporabiti katero od drugih enačb stanja, med katerimi je najbolj znana van der Waalsova enačba stanja.

Zakoni termodinamike

Zakone termodinamike lahko navadno izrazimo na več matematično enakovrednih načinov.

Ničti zakon termodinamike

Ničti zakon termodinamike so pravzaprav dodali kot zadnjega k ostalim trem. Definira tranzitivnost toplotnega ravnovesja:

Če je telo A v toplotnem ravnovesju s telesom B in je telo B v toplotnem ravnovesju s telesom C, je tudi telo A v toplotnem ravnovesju s telesom C.

Ničti zakon termodinamike omogoča vpeljavo temperature kot količine, ki ima enako vrednost pri vseh telesih v toplotnem ravnovesju.

Prvi zakon termodinamike

Prvi zakon termodinamike je znan tudi kot energijski zakon.

Sprememba polne energije sistema je enaka vsoti dovedenega dela in dovedene toplote.

Drugi zakon termodinamike

Drugi zakon termodinamike ali entropijski zakon je bil pravzaprav odkrit prvi. Znanih je več različnih formulacij tega zakona:
- Toplotno izoliranega sistema po opravljeni ireverzibilni spremembi ne moremo več povrniti v prvotno stanje (Caratheodoryjeva formulacija)
- Ni mogoča takšna krožna sprememba, pri kateri sistem prejme toploto iz toplotnega rezervoarja in jo v celoti pretvori v delo, pri čemer se ne spremeni nič drugega v okolici (Kelvinova formulacija).
- Ni mogoča takšna krožna sprememba, pri kateri se prenese toplota iz hladnejšega telesa na toplejše, pri čemer se ne spremeni nič drugega v okolici (Clausiusova formulacija)

Tretji zakon termodinamike

Tretji zakon termodinamike je znan tudi kot Nernstov zakon ali zakon o nedosegljivosti absolutne ničle.

Sistema ni mogoče v končnem številu korakov ohladiti do absolutne ničle.

Specifična toplota

Eno od vprašanj, ki si jih lahko zastavimo, je, koliko toplote moramo dovesti, da zvišamo temperaturo neke količine dane snovi za določeno število kelvinov. Toploti, potrebni, da kilogram snovi segrejemo za en kelvin, pravimo specifična toplota snovi. V splošnem je odvisna od vrste snovi. Če dovajamo toploto pri stalni prostornini, je sprememba notranje energije kar premo sorazmerna spremembi temperature. Ker je prostornina stalna, telo ne opravlja dela pri raztezanju, zato je sprememba notranje energije kar enaka dovedeni toploti. Pri homogenih telesih je dovedena toplota tudi premo sorazmerna masi snovi, zato lahko zapišemo: :

dW_n = m\, c_V\, dT

Sorazmernostni koeficient c_V imenujemo specifična toplota pri stalni prostornini. Če dovajamo toploto pri stalnem tlaku, pa moramo upoštevati, da se snov pri segrevanju razteza in pri tem ob odrivanju okolišnje snovi opravlja delo. Dovedana toplota se zato delno porabi za povečevanje notranje energije, del pa za opravljanje dela: :

dQ = m\, c_V\, dT + p\,dV

Po analogiji s segrevanjem pri stalni prostornini definiramo še specifično toploto pri stalnem tlaku: :

dQ = m\, c_p\, dT

Entalpija

Po analogiji z notranjo energijo, katere sprememba je pri stalni prostornini enaka dovedeni toploti, uvedemo entalpijo (običajna oznaka je H) uvedemo kot termodinamično spremenljivko, katere sprememba je pri stalnem tlaku enaka dovedeni toploti. :

dH = m\,c_p\,dT

Entalpija je definirana kot vsota notranje energije in produkta tlaka in prostornine: :

H = W_n + pV

Termodinamski potenciali

Termodinamski potencial je takšna termodinamska spremenljivka, ki v stanju termodinamskega ravnovesja doseže ekstremno vrednost.

Prosta energija in prosta entalpija

Lastnost termodinamskega potenciala v zaprtem sistemu, katerega temperatura prek toplotnega stika z okolico ostaja konstantna, ima pri stalni prostornini sistema prosta energija (oznaka F), definirana kot: :

F = W_n - TS

Lastnost termodinamskega potenciala v zaprtem sistemu, katerega temperatura prek toplotnega stika z okolico ostaja konstantna, ima pri stalnem tlaku prosta entalpija (oznaka G), definirana kot: :

G = H - TS

Fazni prehodi

Fazni prehod je sprememba, pri katerem preide termodinamski sistem iz ene faze v drugo. Najbolj znani zgledi za fazni prehod so npr. izparevanje, taljenje ali sublimacija. Poled teh poznamo tudi druge fazne prehode, npr. prehod feromagnetne snovi v paramagnetno.
- ja:熱力学 ko:열역학 th:อุณหพลศาสตร์

Temperatura

Temperatúra je ena osnovnih termodinamičnih spremenljivk, ki določa stanje teles. Merimo jo s termometrom.

Vpeljava pojma temperature

Termodinamika zahteva vpeljavo pojma temperature, ki meri, kako toplo ali hladno je nekaj. Temperaturo lahko vpeljemo kot količino, ki je sorazmerna prostornini plina pri stalnem tlaku, npr. v plinskem termometru. Vpeljemo jo lahko tudi kot količino, s katero je sorazmerna prenesena toplota pri Carnotovem toplotnem stroju - to je tako imenovana termodinamična definicija. Temperature pravzaprav ne bi bilo treba vpeljevati posebej - s poznavanjem mikroskopske zgradbe jo lahko izpeljemo iz mikroskopskih mehanskih lastnosti plina. Ker pa so ljudje temperaturo definirali, še preden so jih poznali, je ostala definicija, kot jo poznamo.

Merjenje temperature

Pojem temperature iz vsakdanjega življenja dobro poznamo in zdi se nam, da imamo občutek zanjo. Do neke mere si pri določanju, kaj je topleje in kaj hladneje, res lahko pomagamo s svojimi čutili. Včasih pa nas ta zavedejo - ko stojimo na ploščicah v kopalnici, nas zebe v noge, če se prestopimo na preprogo, pa ne. V resnici so ploščice in preproga v toplotnem ravnovesju in imajo isto temperaturo, ploščice pa se nam zdijo hladnejše zato, ker hitreje odvajajo toploto iz naših nog. Za objektivno določanje temperature zato uporabljamo termometre. Ti za merjenje temperature uporabljajo temperaturno odvisnost neke lastnosti snovi (npr. prostornine, električne prevodnosti ipd.) Vrste termometrov:
- plinski termometer
- živosrebrni termometer
- kovinski termometer
- uporovni termometer

Zaznavanje temperature

Omenili smo že, da lahko vročino in mraz zaznavamo. Zaznavanje vročine in mraza je povezano s čutnicami v koži. Raziskave so pokazale, da so za občutek vročega odgovorne druge čutnice kot za občutek hladnega. Zaznavanje temperature je povezano z zaznavanjem bolečine. Pri 34 °C, kolikor je srednja kožna temperatura, ne občutimo ne mraza ne vročine. Segrevanje ali ohlajevanje privede prek občutkov naraščajoče vročine oziroma mraza v obeh skrajnih primerih – meji sta pri okrog 15 °C in 45 °C – do občutka bolečine. Občutek vročega ali hladnega je razen od temperature same odvisen tudi od tega, kako hitro spreminjamo temperaturo, ter kako velik del telesa je izpostavljen temperaturni spremembi. Slednje je povezano z gostoto čutnic po telesu. Njihova površinska gostota je največja na ustnicah (15-20 čutnic za mraz na kvadratni centimeter), precej velika na obrazu, prsih in trebuhu, zelo majhna pa denimo po dlani (1-5 čutnic za mraz na kvadratni centimeter). Nasploh imamo čutnic za mraz 5-10 krat več kot čutnic za vročino. Zaznavanje vročine in mraza prenašajo tako »počasni« živčni končiči tipa C brez mielinske ovojnice, kot tudi »hitri« živčni končiči tipa Aδ s tanko mielinsko ovojnico. Od leta 1997 dalje je zaznavanje vročine in mraza pojasnjeno tudi na molekularni ravni. Tega leta so določili zaporedje DNK za prekomembranski receptor VR1, ki prične pri temperaturah nad 43 °C prepuščati kalcijeve ione. V naslednjih letih so določili zaporedji še za podobna receptorja VRL-1, ki se odziva na temperature nad 50 °C, ter VRL-3, ki se odziva na temperature nad 33 °C. Marca 2002 pa so izolirali še protein CMP1 oziroma TRPM8, ki se obnaša kot receptor za mrzlo. Zanimivo je, da se receptor za mraz obenem odziva tudi na mentol, receptor za vročino pa na kapsaicin, kar pojasni »hladen« oziroma »vroč« občutek, ki ga dajejo poprova meta in feferoni.

Temperaturne lestvice

- Fahrenheitova temperaturna lestvica
- Rankinova temperaturna lestvica
- Réaumurjeva temperaturna lestvica
- Celzijeva temperaturna lestvica
- absolutna ali Kelvinova temperaturna lestvica Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Termodinamika ja:温度 ko:온도 th:อุณหภูมิ

Tlak

Tlák ali pritísk (oznaka p) je kot fizikalna količina razmerje med velikostjo ploskovno porazdeljene sile F in površino ploskve S, na katero ta sila prijemlje. V diferencialni obliki lahko zapišemo: :

d\mathbf = -p\,d\mathbf

V mirujoči tekočini pritiska sila vedno pravokotno na ploskev, zato tlak ni odvisen od smeri ploskve. Predznak je izbran tako, da je tlak v tekočini pozitiven. Tlak je ena od osnovnih termodinamskih spremenljivk, od katere je odvisno stanje kapljevine ali plina. Mednarodni sistem enot določa za tlak enoto pascal (okrajšava Pa), enako enemu newtonu na kvadratni meter. Druge enote za merjenje tlaka so še funt na kvadratni palec (PSI), bar, atmosfera in tor oz. milimeter živega srebra.

Tlačni tenzor

V gibajoči se tekočini, še bolj pa pri trdnih snoveh ne moremo več računati, da je sila pravokotna na podlago. Zvezo med silo in ploskvijo, na katero sila prijemlje, moramo zato zapisati v splošnejši obliki: :

d\mathbf = -\underline\cdot d\mathbf

Pri tem je p tlačni tenzor,. Za mirujoče tekočine je tlačni tenzor izotropen. V elastomehaniki se za isti tenzor z nasprotnim predznakom uporablja izraz napetostni tenzor σ: :

\underline = - \underline

Merjenje tlaka

Za merjenje tlaka uporabljamo manometer, npr. membranski manometer, manometer na Bourdonovo cev ali kapljevinski manometer. Manometer za merjenje zračnega tlaka je barometer, npr. živosrebrni barometer ali kovinski barometer (aneroid). Za merjenje zelo majhnih tlakov uporabljamo vakuummeter, npr. ionizacijski vakuumeter. Merimo tudi krvni tlak. Za to, da dobi glava in mišice dovolj krvi, zagotavlja srce z določenim tlakom in številom utripov. Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Mehanika Kategorija:Mehanika tekočin ja:圧力 ko:압력 ms:Tekanan

Prostornina

Prostornína ali volúmen (oznaka V) je fizikalna količina, ki pove, koliko prostora zaseda telo. Je ena osnovnih termodinamskih spremenljivk. Mednarodni sistem enot predpisuje za prostornino enoto m³. Druge enote za merjenje prostornine so še mikroliter, mililiter, žlička, žlica, tekoča unča, skodelica, pinta, liter, kvart in galona.

Prostornine geometrijskih teles

Prostornine preprostih geometrijskih teles je moč enostavno analitično izraziti:
- kocka z robom a:

V = a^3

- kvader s stranicami a, b in c:

V = a b c

- krogla s polmerom r:

V = \frac r^3

- valj s polmerom r in višino h:

V = \pi r^2 h

- stožec s polmerom r in višino h:

V = \frac r^2 h

Glej tudi

- Red velikosti (prostornina) - primerjava različnih prostornin Kategorija:Fizikalne količine Kategorija:Geometrija ja:体積 simple:Volume

Limoges Métropole

Limoges Métropole Catégorie:Haute-Vienne La Communauté d'agglomération Limoges Métropole est une structure intercommunale française, située dans le département de la Haute-Vienne et la région Limousin.

Histoire

La communauté d'agglomération Limoges Métropole est un regroupement intercommunal qui organise l'agglomération de la ville de Limoges, en France. Elle a été créée par arrêté préfectoral du 22 novembre 2002, prenant effet au 1 janvier 2003. Elle succède à la communauté de communes de l'Agglomération de Limoges, créée en 2001.

Composition

Au 1 janvier 2004, elle comprend 17 communes pour 184 241 habitants (population sans doubles comptes, 1999):
- Aureil
- Boisseuil
- Bonnac-la-Côte
- Condat-sur-Vienne
- Eyjeaux
- Feytiat
- Isle
- Le Palais-sur-Vienne
- Le Vigen
- Limoges
- Panazol
- Peyrilhac
- Rilhac-Rancon
- Saint-Gence
- Saint-Just-le-Martel
- Solignac
- Veyrac Elle est présidée par Alain Rodet, maire de Limoges. Sur un territoire de 437,5 km², l'agglomération de Limoges regroupe près de 75 000 emplois.

Compétences

Le budget total de la CALM s'élevait en 2003 à 118 000 euros. Les membres de la communauté d'agglomération se répartissent en 9 commissions thématiques :
- Développement économique
- Aménagement de l'espace
- Environnement et cadre de vie
- Grands axes de voirie
- Nouveaux équipements culturels et sportifs
- Accueil des gens du voyage
- Gestion des déchets
- Transports urbains
- Logement
- Tourisme

Pozycjonowanie pharmacy eurotax last minute egipt mp3 download

:: RELATED NEWS ::

Santa Caterina de' Ricci
Santa Caterina de' Ricci (23 aprile 1522-1 febbraio 1590) naque a Firenze, nel 1522 e fu battezzata con il nome di Alessandra Lucrezia Romola. A 6 anni suo padre la fece entrare nel vicino convento di Monticelli affinché potesse studiare. Dopo aver passato un piccolo periodo fuori dal convento, all'età di 14 anni si fece domenic

Template:PaginaPrincipale/Attualita/9 ottobre

Oskar Schindler

Nati il ...
Ivo Andrić (1892)
John Lennon (1940)
Steve Ovett (1955) e morti ...

Paolo Volante
Paolo Volante, pianista, nato nel 1964 a Torino, inizia gli studi classici di pianoforte nel 1970 sotto la guida del maestro Luigi Schiaparelli e successivamente studia piano jazz sotto la guida di Aldo Rindone e Palmino Pia. Nel 1987 fonda la formazione di jazz New Orleans, La Lippa Jazz Band. Nel 1993 fonda l'Hot Club, formazione swing che accompagna la vocalist Lil Darling in gran parte dei suoi concerti. Nel 2002 inizia la

Claire Torry
In tanti ci siamo chiesti se - nonostante i tempi non fossero ancora maturi tecnologicamente - qualche stregoneria a noi sconosciuta avesse potuto creare, grazie all'incredibile moog portato sulla Terra da chissà quale alieno, una falsità così bella. Poi i credit del disco scrivevano che quella voce apparteneva a tale Clare Torry, corista mai sentita nominare prima. Già il nome è un mistero: Clare o Claire? Inutile ogni indagine, siamo più o meno al 50% per ciascuna delle due ipotesi. Il disco è tra i più venduti nella storia mondiale, "

Testi sulla geometria
In questa pagina vengono elencati testi (prevalentemente libri) riguardanti argomenti della geometria. Essa riguarda tendenzialmente testi che afferiscono alla sezione 51-XX dello schema di classificazione Mathematics Subject Classification, (MSC). L'elenco viene compilato pensando che esso possa servire, in particolare, per segnalare le opere che sarebbe bene fossero presenti in una biblioteca pubblica di buon livello.
- John

Antonio Maria Ordelaffi
Antonio Maria Ordelaffi (1460-1504), signore di Forlì, della nobile famiglia degli Ordelaffi. Figlio di Francesco IV Ordelaffi detto Cecco IV, sposò Elisabetta Manfredi, tenne la signoria tra il 1503 e la mort

Carlos Alberto Valles
Carlos Alberto Valles è un grandissimo attore di madrelingua spagnola. La maggior parte delle sua attività è dedicata al teatro (dal 1967 al 1971 fa parte del corpo di ballo del Teatro Massimo di Palermo) dove lavora spesso con il regista Silvio Benedetto; ma il grande pubblico lo ricorda per le sue apparizioni cinematografiche. Ha lavorato in quasi tutti i film di Federico Fellini; altre apparizioni in "La decima vittima" regia Elio Petri, "La mandragola" regia di Alberto Lattuada, "La bisbetica domata" con Liz Taylor e Richard Burton,