Home About us Products Services Contact us Bookmark
:: wikimiki.org ::
Fizika

Fizika

Fízika (grško φυσικός: fysikós - naraven, iz φύσις: fysis - narava) je znanstvena veda o naravi v najširšem pomenu. Fizika preučuje obnašanje snovi v prostoru in času in njeno vzajemno delovanje. Fizikalne teorije se navadno izražajo z matematičnimi zvezami. Uveljavljenim fizikalnim teorijam pravimo tudi fizikalni zakoni. Fizika pojasnjuje fizikalne pojave in pri tem uporablja fizikalne količine. Fizika je povezana z drugimi naravoslovnimi vedami, še posebej s kemijo, biofiziko in fiziologijo. fiziologijo Skupščina Organizacije združenih narodov je proglasila leto 2005 za Svetovno leto fizike.

Kratek pregled fizike

Osrednje fizikalne teorije

Klasična mehanika -- Mehanika tekočin -- Termodinamika -- Statistična mehanika -- Elektrika in magnetizem -- Posebna teorija relativnosti -- Splošna teorija relativnosti -- Kvantna mehanika -- Kvantna teorija polja -- Standardni model

Predlagane teorije

Teorija vsega -- Teorija velikega poenotenja -- Zančna kvantna gravitacija -- M-teorija -- Samonastalost

Mejne teorije

Dinamična teorija gravitacije -- Hladna fuzija -- Obratni sistem teorije -- Orgonska energija -- Svetlobni eter -- Teorija mirujočega stanja

Pojmi

Snov -- Antimaterija -- Osnovni delec -- Bozon -- Fermion Simetrija -- Gibanje -- Ohranitveni zakon - Masa -- Energija -- Gibalna količina -- Vrtilna količina -- Spin Čas -- Prostor -- Razsežnost -- Prostor-čas -- Dolžina -- Hitrost -- Sila -- Navor Valovanje -- Valovna funkcija -- Kvantna prepletenost -- Harmonični oscilator -- Magnetizem -- Elektrika -- Elektromagnetno sevanje -- Temperatura -- Entropija -- Fizikalna informacija Fazni prehod -- Kritični pojavi -- Spontani zlom simetrije -- Superprevodnost -- Supertekočnost -- Kvantni fazni prehod

Osnovne sile

Gravitacijska sila -- Elektromagnetna sila -- Šibka jedrska sila -- Močna jedrska sila

Osnovni delci

Atom -- Proton -- Nevtron -- Elektron -- Nevtrino -- Kvark -- Foton -- Gluon -- Bozon W -- Bozon Z -- Graviton -- Delčno sevanje

Področja fizike

Astrofizika -- Atomska in molekulska fizika -- Računska fizika -- Fizika goste snovi -- Fizika nizkih temperatur -- Dinamika tekočin -- Fizika polimerov -- Optika -- Fizika snovi -- Jedrska fizika -- Fizika plazme -- Fizika delcev

Metode

Znanstvena metoda -- Fizikalna količina -- Merjenje -- Merilne naprave -- Razsežnostna analiza -- Statistika

Tabele

Seznam fizikalnih zakonov -- Osnovne fizikalne konstante -- Osnovne enote SI -- Izpeljane enote SI -- Predpone SI -- Pretvorba med enotami

Zgodovina in svet fizikov

Zgodovina fizike -- Znani fiziki -- Slovenski fiziki -- Nobelova nagrada za fiziko -- Heinemannova nagrada za matematično fiziko -- Diracova medalja -- Diracova medalja in nagrada -- Pomerančukova nagrada -- Fizikalne ustanove -- Poučevanje fizike in izobraževanje

Vrste fizike

Teoretična fizika -- Eksperimentalna fizika -- Matematična fizika -- Statistična fizika --

Sorodna področja

Astronomija in astrofizika -- Biofizika -- Znanost o snoveh -- Elektronika -- Tehnika -- Medicinska fizika -- Fiziologija

Glej tudi


- nerešeni problemi v fiziki,
- seznam fizikalnih vsebin. ----

Zunanje povezave

Fizikalna društva


- Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA): http://www.dmfa.si/
- Kvarkadabra: http://www.kvarkadabra.net/
- Evropsko fizikalno društvo (EPS): http://www.eps.org/
- Združeno fizikalno društvo ruske federacije: http://www.uniphys.ru/
- Ameriško fizikalno društvo (APS): http://www.aps.org/

Fizikalne izobraževalne ustanove


- Fakulteta za matematiko in fiziko (FMF), Ljubljana: http://www.fmf.uni-lj.si/
- Fakulteta za naravoslovje in matematiko (FNM), Maribor: v ustanavljanju
- Politehnika, Nova Gorica: http://www.p-ng.si/
- Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Ljubljana: http://www.mps.si/
- Oddelek za fiziko, Teksaško vseučilišče, Austin: http://www.ph.utexas.edu/
- Oddelek za fiziko, Univerza Columbia, New York: http://columbia-physics.net/
- Oddelek za fiziko, Univerza v Princetonu: http://physics.princeton.edu/

Fizikalni inštituti


- Inštitut Jožef Stefan (IJS), Ljubljana: http://www.ijs.si/
- Mednarodni fizikalni inštitut (IoP), Bristol: http://www.iop.org/
- Inštitut za teoretično in eksperimentalno fiziko Alihanova (ИТЭФ/ITEP), Moskva: http://www.itep.ru/ ИТЭФ/ITEP
- Ameriški fizikalni inštitut (AIP): http://www.aip.org/
- Kavlijev inštitut za teoretično fiziko (KITP), Univerza Kalifornije, Santa Barbara: http://www.kitp.ucsb.edu/
- Inštitut za teoretično fiziko Perimeter, Waterloo: http://www.perimeterinstitute.com/
- Inštitut za strune, kozmologijo in fiziko astrodelcev (ISCAP), Univerza Columbia, New York: http://www.iscap.columbia.edu/

Fizikalna središča


- Središče za uporabno matematiko in teoretično fiziko (CAMTP), Maribor: http://www.camtp.uni-mb.si/
- Mednarodno središče za teoretično fiziko Abdusa Salama (ICTP), Trst: http://www.ictp.it/
- Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN), Ženeva: http://www.cern.ch/
- High Energy Accelerator Research Organization (KEK), Cukuba: http://www.kek.jp/ Kategorija:Naravoslovje
- als:Physik ja:物理学 ko:물리학 ms:Fizik simple:Physics th:ฟิสิกส์ zh-min-nan:Bu̍t-lí-ha̍k

Narava

Naráva (tudi snôvni svét, snôvno vesólje, narávni svét in narávno vesólje ali starinsko natura in malo manj priroda) je vsa snov in energija, še posebej v svoji osnovni obliki, neodvisni od človeškega vpliva. Naravo raziskujejo razne znanstvene vede in še posebej naravoslovje.

Živa narava


- življenje
- citologija
  - celica
- biologija
  - botanika
    - rastlinstvo
  - zoologija
    - živalstvo
  - mikologija
    - goba
  - virologija
    - virus
- biokemija
  - beljakovina, protein
  - DNK

Neživa narava


- fizika
- kemija
- geologija
  - kamenina
- hidrologija
  - voda
- meteorologija, aerologija
  - zrak, ozračje
- astronomija
  - planet
  - Osončje
  - zvezda
  - galaksija
- kozmologija
  - Vesolje
- simple:Nature

Znanost

Znánost (latinsko scientia - znanje) se nanaša na sistematično pridobivanje novega znanja o naravi in spoznanj, pridobljenih na ta način z obstoječim znanjem. Znanstvena metoda temelji na skrbnem opazovanju in preskuševanju teorij s preskusi. Znanost se deli na vede, vede pa na področja (discipline). Temeljna ali bazična znanost Znanstveniki proučujejo temeljne naravne značilnosti. V času odkritja ti izsledki nimajo nobene uporabne vrednosti. Uporabna ali aplikativna znanost Izsledki aplikativne znanosti so uporabni v vsakdanjem življenju.

Seznam znanosti

Ekzaktne in naravoslovne znanosti

Matematika - logika - kibernetika - fizika - mehanika - astronomija - kemija - biologija - botanika - zoologija - genetika - biokemija - biofizika - ekologija - geologija - meteorologija - geofizika - geografija

Tehnične (inženirske) znanosti

Metalurgija - rudarstvo - strojništvo - gradbeništvo - elektotehnika - elektronika - računalništvo - aeronavtika - kemijska tehnologija - tekstilna tehnologija - geodezija - obča tehnologija

Medicinske znanosti

Medicina - mikrobiologija - stomatologija - farmacija - anatomija

Agrarne (biotehniške) znanosti

Agronomija - gozdarstvo - lesarstvo - živilska tehnologija - veterina

Družbene znanosti

Antropologija - Arheologija - Ekonomija - Etnologija - Geografija - Informatika -Komunikologija - Politologija - Sociologija - Statistika - Zgodovina

Humanistične znanosti in znanosti o umetnosti

Filozofija - estetika - filologija - lingvistika - psihologija - pedagogika - didaktika - literarna zgodovina - umetnostna zgodovina - muzikologija

Glej tudi


- znanstvenik, osnovne znanstvene teorije, odpadna znanost, patološka znanost. filozofija znanosti, protoznanost, psevdoznanost, znanstveno izobraževanje

Zunanje povezave

- v angleščini:
- [http://unisci.com/science2.shtml UniSci: Zakaj znanost? (Why Science?)]
- [http://www.mit.edu/~bkrupa/whyscience.html Boris Krupa: Zakaj znanost? (Why science?)]
- [http://www.people.virginia.edu/~rjh9u/studysci.html (Zakaj študirati znanosti? (Why Study Science?)]
- [http://www.scienceandyou.org/articles/ess_01.shtml Zakaj znanost in ti (Why Science & You)]
- [http://www.epinions.com/content_2841616516 (Zakaj znanost ne more biti demokratična|Why science cannot be democratic)]
- [http://physicsweb.org/article/world/13/5/2 Zakaj znanost uspeva zaradi kritike (Why science thrives on criticism)]
- [http://www.edge.org/documents/archive/edge53.html Ali znanost ubija dušo? Razprava med Stevenom Pinkerjem in Richardom Dawkinsom (Is Science Killing the soul? A discussion between Steven Pinker and Richard Dawkins)]
- [http://www.thehumanist.org/humanist/articles/dawkins.html Esej Richarda Dawkinsa: Ali je znaost religija? (Richard Dawkins essay: Is Science a Religion?)]
- [http://textbook.wikipedia.org/wiki/General_Science Wikiknjige - GSCE znanstveni učbenik (Wikibooks - GSCE science textbook)]
- Abecedni in zložen seznam znanosti, prirejen iz članka spletne enciklopedije, "Science" [http://www.internet-encyclopedia.info/wiki.phtml?title=Science Spletna enciklopedija 14. marec 2003]
- Kategorija:Vede ja:科学 ko:과학 ms:Sains simple:Science th:วิทยาศาสตร์ zh-min-nan:Kho-ha̍k

Veda

: Glej tudi Vede, indijska verska besedila. Véda je skupek znanj, postopkov in metod, ki preučujejo in razvijajo znanje o določeni temi, stvari.

Delitev ved

Humanistične vede


- filozofija
- zgodovina

Družbene vede


- antropologija
- ekonomija
- geografija
- jezikoslovje
- politologija
- sociologija
- zgodovina

Naravoslovne vede


- astronomija
- biologija
- fizika
- kemija
- metalurgija
- znanosti o Zemlji

Organizacijske vede

Interdisciplinarne vede

To so vede, ki združujejo znanje dveh ali več samostojnih ved oz. njihovih disciplin.
- astrofizika
- biofizika
- biokemija Kategorija:Znanost
-

Snov

Snóv je po sodobnem pogledu vsaka znanstveno opazljiva entiteta. Po navadi se definicija snovi omeji na tiste entitete, ki jih raziskuje fizika. Definicija, ki ji tukaj sledimo, opredeljuje snov kot najmanjše, najbolj osnovne entitete, ki se pojavljajo v fiziki. Zaradi tega lahko na snov gledamo kot gradivo, ki ga sestavljajo delci, ki so fermioni in zanje velja Paulijevo izključitveno načelo, po katerem dva ferminona ne moreta biti v istem kvantnem stanju. V skladu s tem načelom vsi delci, ki sestavljajo snov, niso v svojih najnižjih energijskih stanjih in tako stabilne strukture s fermioni lahko obstojijo. Poleg tega Paulijevo izključitveno načelo zagotavlja da dva dela snovi v istem času ne bosta na istem kraju in bosta celo trčila med seboj, z razliko od svetlobe, ki ne reagira s snovjo. Snov, ki jo običajno opazujemo, je v obliki kemijskih spojin, polimerov, zlitin ali čistih kemijskih elementov. Glede na različne termodinamične pogoje kot sta temperatura in tlak lahko snov obstaja v različnih »fazah«, od katerih so najbolj znane trdna, tekoča in plinska. Poleg teh obstajajo še plazma, supertekoča in Bose-Einsteinov kondenzat. Pri faznem prehodu preide snov iz ene faze v drugo. Te pojave preučuje termodinamika.

Glej tudi


- material
- antimaterija
- faza snovi
- fizika delcev, vsebuje kratek zgodovinski pregled
- materializem
- kemijsko sredstvo Kategorija:Fizika ja:物質 simple:Matter

Prostor

Prostor je vse okrog nas:
- življenski prostor (za živali in ljudi)
- tri-D prostor
- štiri-D prostor
- prostor v stanovanju (soba)
- kazenskli prostor v nogometu

Čas

Čás je v fiziki količina, ki kaže na to, da si dogodki sledijo drug drugemu. Pojem 'kasnejšega dogodka' temelji na privzetku o vzročnosti. Standardna fizikalna enota za čas v mednarodnem sistemu enot je osnovna enota SI sekunda. Manjša enota za čas je na primer Planckov čas. Večje enote za čas pa so, razporejene od najmanjše do največje: minuta, ura, dan, teden, mesec, leto, Gaussovo leto, desetletje, stoletje, Platonovo leto, kozmično leto, Hubblov čas.

Klasične definicije in razlage časa ter njihove topološke zgradbe

Aristotelov čas

Aristotel je objavil svoja razmišljanja o času na 15. straneh v svoji knjigi Fizika (Φυσικα). Čas je bil zanj množica sedanjih (trenutkov) (νυν). To množico lahko določi vsakdo kjerkoli, kakorkoli in ob vsakem času glede na na druge νυν. Zaradi tega je lahko med dvema νυν poljubno število drugih νυν. Njegova definicija časa se glasi: :: "Čas je samo število gibanj (arithmos) glede na preteklost in prihodnost." Νυν je statičen zato trajanje Aristotelovega časa ni dinamično.

Newtonov absolutni čas

Einsteinov čas

Topologija prostor-časa Hawking-Wheelerjeve pene

Model stohastične delitve prostor-časa

Barbourjev čas

Čas v filozofiji

Zaznavanje časa


- Dan
- Leto

Glej tudi

Fizika


- lastni čas, kozmološki čas, kronotopologija, načelo vzročnosti, časovni pregled tehnologije merjenja časa.

Mitologija


- Kronos, survanizem

Filozofija


- protorelativizem, Heraklit Mračni, Parmenid, Zenonž

Kronologija, astronomija


- datum

Zunanje povezave


- Sašo Dolenc (april 2001), [http://www.kvarkadabra.net/zgodovina/teksti/kdo_vlada_casu.htm Kdo vlada času?], Kvarkadabra 9. Kategorija:Fizika Kategorija:Fizikalne količine
- ja:時間 ko:시간 simple:Time

Fizikalna količina

Fizikálna količína (v tehniki se uporablja izraz veličína) je v fiziki in tehniki izsledek meritve, njeno vrednost ponavadi izrazimo kot zmnožek številske vrednosti in fizikalne enote. Pri tem uporabljamo večinoma enote SI. Zgled:
- P = 42,3 · 10 3 W = 42,3 kW, kjer je:
- P oznaka za fizikalno količino moč,
- 42,3 · 103 številska vrednost, razdeljena na
  - 42,3 in
  - k, predpono SI, ki predstavlja desetiško potenco 103,
- W znak za izpeljano enoto SI za moč, watt. Količine so lahko intenzivne ali ekstenzivne. Ekstenzivne količine so tiste, katerih vrednosti se pri sestavljanju podsistemov seštevajo. Zgleda sta prostornina ali masa. Intenzivne količine se pri sestavljanju podsistemov ne seštevajo, ampak imajo po vsem sistemu enako vrednost, če je sistem homogen. Zgleda sta temperatura ali tlak. Kadar vpeljemo novo količino tako, da ekstenzivno količino delimo z maso telesa, označimo takó vpeljano količino s pridevnikom »specifičen«, npr. specifična toplota. Podobno uporabimo pridevnik »molaren«, kadar vpeljemo novo količino tako, da ekstenzivno količino delimo z molom snovi (npr. molarna prostornina). Kategorija:Fizika
- ko:물리량 ja:物理量

Naravoslovje

Naravoslovne vede raziskujejo fizično, nečloveško podobo naravnega sveta. Razlikujemo jih od družbenih ved na eni strani, kot tudi od umetnosti in humanističnih ved na drugi. Naravoslovne vede v splošnem poskušajo pojasniti delovanje sveta preko naravnih procesov z razliko od božanskih. Pojem naravoslovja uporabljamo tudi zaradi razlikovanja med »znanostjo« kot vedo, ki uporablja znanstveno metodo in »znanostjo«, kot področja znanja v splošnem, na primer računalništvo ali celo »teološka znanost«. V različnih zvezah so naravoslovne vede določene različno. Včasih jih imenujejo biološke znanosti, ki se tičejo bioloških procesov in jih razlikujejo od fizikalnih znanosti, ki proučujejo fizikalne in kemijske zakone kot osnovo Vesolja.

Naravoslovne vede

Najbolj znane naravoslovne vede so:
- astrofizika,
- astronomija,
- biologija,
- ekologija,
- elektrotehnika,
- fizika,
- kemija,
- kozmologija,
- metalurgija,
- medicinske vede,
- rudarstvo,
- pedologija,
- znanosti o Zemlji.

Glej tudi


- seznam akademskih ved. Kategorija:Vede
- ja:自然科学 ko:자연과학 th:วิทยาศาสตร์ธรรมชาติ

Biofizika

Bíofizika (tudi biolóška fízika) je interdisciplinarna veda, ki preučuje fizikalne vidike biologije. Raziskave v biofiziki danes zajemajo vrsto specifičnih bioloških študij, ki jim težko najdemo skupni imenovalec, kar otežuje enostavno definicijo panoge. To je tudi posledica dejstva, da je biofizika razmeroma mlada znanost. Področja, ki jih uvrščajo pod okrilje biofizike, segajo od primerjave zaporedij DNA do nevronskih mrež. Še nedavno so v biofiziko uvrščali tudi izdelavo umetnih udov in nanostroje za reguliranje bioloških funkcij, danes pa ti področji navadno obravnavamo v okviru bioinženirstva in nanotehnologije. Pričakujemo lahko, da se bo definicija tudi v prihodnje še spreminjala.

Pregled biofizike

Biofizika na univerzah po svetu praviloma nima lastne fakultete ali oddelka. Namesto tega delujejo skupine znotraj področij biokemije, biologije, farmakologije, fizike, fiziologije, kemije, matematike, nevroznanosti in računalništva. Sledi seznam zgledov, kako se lahko različni oddelki udejstvujejo na področju biofizike. Seznam ni zaključen, niti ne pripada vsaka tematika izključno enemu samemu oddelku, saj imajo akademske institucije pri tem lastna pravila.
- biokemija in kemija — biomolekulska struktura, siRNA, struktura nukleinskih kislin.
- biologija in molekularna biologija — večina biofizikalnih raziskav navadno poteka na kakšnem od bioloških oddelkov. Mednje sodijo genska regulacija, dinamika posamičnih beljakovin, bioenergetika, elektrofiziologija, filogenetska drevesa, biološke strukture.
- farmakologija in fiziologija — biologija kanalčkov, biomolekularne interakcije, celične membrane, poliketidi.
- fizika — biomolekulska prosta energija, struktura in dinamika biomolekul, zlaganje beljakovin, stohastični procesi, dinamika površin.
- matematika — modeliranje populacij, dinamika tekočin.
- medicina in nevroznanosti — eksperimentalna (možganske rezine) in teorijska (računalniški modeli) obravnava nevronskih mrež, permeabilnost membran, genska terapija, razumevanje tumorjev.
- računalništvo — primerjava zaporedij, nevronske mreže. Biofizika je razvila tudi številne lastne biofizikalne metode. Nekatere metode v biofiziki so začeli raziskovalci, ki so bili po osnovni izobrazbi fiziki, danes pa večina raziskovalcev biofizikov izhaja iz drugih ved.

Nekatera področja biofizike


- celična biofizika
- ionski kanalčki, prekomembranski receptorji in transporterji
- elefiziologija
- celična membrana
- mišičje in delovanje mišic
- nukleinske kisline
- fotobiofizika
- proteini
- velemolekulske združbe
- spektroskopija, slikanje itd.

Znani biofiziki


- Luigi Galvani, odkritelj živalske elektrike
- Hermann von Helmholtz, prvi izmeril hitrost živčnih signalov
- Alan Hodgkin in Andrew Huxley, sodobno razumevanje delovanja živčnega prenosa
- Georg von Békésy, raziskave ušesa in sluha
- Bernard Katz, odkritelj delovanja sinaps
- Maurice Wilkins & Rosalind Franklin, pionirja kristalografije DNA
- Francis Crick, soodkritelj DNE in genskega zapisa
- Max Perutz in John Kendrew, pionirja proteinske kristalografije ---- Glej tudi
- Biophysics Textbook Online: http://www.biophysics.org/btol/ (v angleščini)
- Kategorija:Biologija Kategorija:Fizika ja:生物物理学

Fiziologija

Fiziologija je panoga biologije, ki proučuje življenjske procese v organizmih. Kategorija:Biologija
- ja:生理学 simple:Physiology th:สรีรวิทยา

Organizacija združenih narodov

Organizacija združenih narodov, oz. OZN, je mednarodna organizacija, katere članice so skoraj vse države sveta. Ustanovljena je bila 24. oktobra 1945 v San Franciscu (ZDA), med ustanovnimi članicami pa je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Slovenija je postala članica OZN 22. maja 1992. Predhodna organizacija OZN je bilo Društvo narodov (oz. Liga narodov).

Struktura OZN


- generalna skupščina OZN
- Sekretariat OZN
- Skrbniški svet OZN
- Varnostni svet OZN
- Mednarodno sodišče OZN
- Ekonomski in socialni svet OZN
- Konferenca ZN za trgovino in razvoj
- Program ZN za razvoj
- Program ZN za okolje
- Visoki komisariat ZN za begunce
- Mednarodni sklad ZN za otroke
- Inštitut ZN za raziskovanje in usposabljanje
- Raziskovalni inštitut za socialni razvoj
- Specializirane agencije OZN
- : Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo - FAO
- : Mednarodna agencija za atomsko energijo
- : Mednarodna banka za obnovo in razvoj
- : Mednarodna organizacija za civilno letalstvo
- : Mednarodna zveza za razvoj
- : Mednarodni sklad za kmetijski razvoj
- : Mednarodna finančna korporacija
- : Mednarodna organizacija dela - ILO
- : Mednarodni denarni sklad
- : Mednarodna pomorska organizacija
- : Mednarodna zveza za telekomunikacije
- : Multilateralna agencija za investicijska jamstva
- : Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo - UNESCO
- : Organizacija ZN za industrijski razvoj
- : Svetovna poštna zveza
- : Svetovna zdravstvena organizacija
- : Svetovna organizacija za intelektualno lastnino
- : Svetovna meteorološka organizacija V skladu s 7. členom Ustanovne listine je Generalna skupščina ustanovila tudi pomožne organe kot so UNCTAD, UNHCR, UNICEF in UNIDO.

Razvojni cilji novega tisočletja

Na Zboru tisočletja leta 2000 so Združeni narodi sprejeli Cilje razvoja v novem tisočletju (Millennium Development Goals) in Deklaracijo novega tisočletja (Millennium Declaration), s katerima nameravajo rešiti bistvene probleme človeštva. Razvoj sveta se ocenjuje glede na 48 pokazateljev, katerih vrednosti so letno zbrane na [http://millenniumindicators.un.org/ millenniumindicators.un.org]. Seznam ciljev, njih namenov, in indikatorjev je v članku Razvojni cilji novega tisočletja.

Zunanje povezave


- [http://www.un.org/ Uradna stran OZN]
- Kategorija:Mednarodne organizacije Kategorija:Nobelovi nagrajenci ja:国際連合 ko:국제 연합 ms:Pertubuhan Bangsa-Bangsa Bersatu simple:United Nations th:สหประชาชาติ zh-min-nan:Liân-ha̍p-kok

2005

Stoletja: 20. stoletje - 21. stoletje - 22. stoletje Desetletja: 1950. 1960. 1970. 1980. 1990. - 2000. - 2010. 2020. 2030. 2040. 2050. Leta: 2000 2001 2002 2003 2004 - 2005 - 2006 2007 2008 2009 2010 Meseci: januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december ---- : Mednarodno leto fizike Dogodki
- 1. januar -
- 30. januar - prve parlamentarne volitve v Iraku po padcu režima Sadama Huseina
- 19. april - novi papež Rimskokatoliške cerkve postane nemški kardinal Joseph Ratzinger, ki si je izbral ime Benedikt XVI.
- 29. maj - Francoski volilci so na referendumu zavrnili sprejem ustave Evropske unije s 55 % glasov »proti«
- 14. junij - Jamajški atlet Asafa Powell je dosegel nov svetovni rekord v teku na 100 m s časom 9,77 sekund
- 2. julij - Dobrodelni koncert Live 8 v Londonu, Parizu, Philadelphiji, Rimu, Tokiju, Berlinu in Johannesburgu.
- 7. julij - v eksplozijah v Londonu je bilo ubitih preko 50 ljudi in ranjenih preko 700. Rojstva
- Smrti
- 18. januar - Marjana Deržaj, slovenska pevka (
- 1936)
- 30. januar - Karmen Orel, slovenska šahistka (
- 1984)
- 4. februar - Janez Bitenc, slovenski skladatelj, pedagog in publicist (
- 1925)
- 11. februar - Arthur Miller, ameriški dramatik (
- 1915)
- 6. marec - Hans Albrecht Bethe, nemško-ameriški fizik (
- 1906)
- 2. april - Karol Józef Wojtyła - Janez Pavel II., papež poljskega rodu (
- 1920)
- 6. april - Rainier III. Grimaldi, monaški knez (
- 1923)
- 25. maj - Anton Zoran Mušič, slovenski slikar, (
- 1909)
- 1. junij - George Mikan, košarkar (
- 1924)
- 20. junij - Jack St. Claire Kilby, ameriški elektrotehnik, izumitelj, nobelovec 2000 (
- 1923)
- 1. avgust - Fahd bin Abdel Aziz, savdski kralj (
- 1923)
- 10. september - sir Hermann Bondi, avstrijsko-angleški matematik, astrofizik, kozmolog (
- 1919)
- 3. oktober - Alastair Graham Walter Cameron, kanadsko-ameriški astrofizik (
- 1925)
- 24. oktober - Rosa Parks, afroameriška borka za človekove pravice (
- 1913) Nobelove nagrade
- fizika:
- kemija:
- medicina in fiziologija:
- književnost:
- mir:
- ekonomija: Glej tudi: Kategorija:Leto 2005 0-2005 als:2005 ja:2005年 ko:2005년 ms:2005 simple:2005 th:พ.ศ. 2548 zh-min-nan:2005 nî

Mehanika tekočin

Mehánika tekočín je del mehanike kontinuov, ki obravnava gibanje in deformacijo tekočin kot kontinuov, torej ne da bi se ozirala na njihovo notranjo zgradbo.

Hidrostatika

Hidrostatika preučuje mirujoče tekočine. Iz zakona o viskoznosti vidimo, da je strižna sila v mirujočih tekočinah vedno enaka nič. Zaradi tega je sila, s katero tekočina pritiska na steno posode, vedno pravokotna na steno, enako pa seveda tudi nasprotno enaka sila, s katero pritiska stena na tekočino. Iz istega razloga je tudi gladina tekočine pravokotna na silo teže.
- hidrostatični tlak
- vzgon

Hidrodinamika

Hidrodinamika obravnava gibanje tekočin pri hitrostih, znatno manjših od hitrosti zvoka. Pri obravnavi zanemarimo stisljivost tekočin.
- Bernoullijeva enačba
- zastojni tlak
- hemodinamika

Glej tudi


- Navier-Stokesova enačba
- tok nestisljive tekočine -- tok stisljive tekočine -- newtonska tekočina -- nenewtonska tekočina -- laminarni tok -- turbulentni tok -- potencialni tok -- reologija
- Poiseuillov zakon -- Reynoldsovo število -- Darcy-Weisbachova enačba
- merjenje pretoka Kategorija:Mehanika
- ja:流体力学

Statistična mehanika

Statístična mehánika obravnava isto področje kot termodinamika, vendar z mikroskopske plati. Obravnava sisteme zelo velikega števila atomov, molekul ali osnovnih delcev, za katere veljajo osnovni zakoni klasične ali kvantne mehanike, pri obravnavanju tako velikega števila delcev pa si pomaga s prijemi statistike. Statistična mehanika tako fenomenološke zveze termodinamike pojasni kot naravno posledici delovanja zelo velikega števila delcev, za katere veljajo zakoni mehanike. Tako lahko, na primer, na osnovi podatkov o posamezni molekuli, pridobljenih s spektroskopija napove makroskopske lastnostni snovi. Glede na to, ali sistem opišemo klasično ali kvantnomehansko, lahko statistično mehaniko delimo na klasično in kvantno statistično mehaniko.

Mikroskopska entropija, Boltzmannov faktor in statistična vsota

Temeljni pojem statistične mehanike je Boltzmannova definicija entropije termodinamskega sistema: : Entropija makroskopskega termodinamskega stanja je premo sorazmerna logaritmu števila mikroskopskih stanj, ki ustrezajo temu stanju. Iz te definicije je moč izpeljati, da je v sistemu, ki je v termodinamskem ravnovesju s toplotnim rezervoarjem, verjetnost za mikroskopsko stanje z energijo W enako: : \exp\left(\frac\right) Zapisani izraz je znan kot Boltzmannov faktor. Pri tem je kB Boltzmannova konstanta, T pa absolutna temperatura, ki je posledica dejstva, da je sistem v ravnovesju s toplotnim rezervoarjem. Verjetnosti za posamezna mikrostanja se morajo sešteti v 1 oziroma 100%, kar pomeni, da moramo verjetnosti normalizirati. Normalizacijski faktor je statistična vsota Z. Za zaprt sistem z disktretnimi energijskimi stanji jo lahko izračunamo kot :Z = \sum_i \exp\left(-\frac\right) Pri tem je Wi energija i-tega stanja, kB Boltzmannova konstanta, T pa absolutna temperatura. Indeks i teče po vseh energijskih stanjih. Statistična vsota je merilo za število stanj, ki so dosegljiva sistemu pri dani temperaturi. Glej tudi Izpeljava statistične vsote. Povzamemo lahko, da je verjetnost, da najdemo sistem pri dani temperaturi T v mikroskopskem stanju z dano energijo Wi, enaka: :p_i = \frac Ta verjetnostna porazdelitev je znana kot Boltzmannova porazdelitev.
- ja:統計力学 ko:통계역학

Posebna teorija relativnosti

Posébna teoríja rêlativnosti in ~ relatívnosti (ali skrajšano PTR) je fizikalna teorija, ki opisuje gibanje teles izven gravitacijskega polja. Leta 1905 jo je razvil Einstein. Pred tem je v fiziki prevladovalo mnenje, da so fizikalne količine kot hitrost ali sila absolutne in neodvisne od opazovalca oziroma opazovalnega sistema, v katerem jih merimo. Lorentz in nekateri drugi fiziki pa so opozarjali na dejstvo, da se Maxwellove enačbe pri zamenjavi koordinatnega sistema ne vedejo v skladu s klasično mehaniko, da torej isti fizikalni pojav dva opazovalca, ki se relativno gibljeta drug glede na drugega, različno opišeta (po zamisli o transformaciji fizikalnih zakonov med opazovalnimi sistemi, ki se gibljejo relativno drug na drugega, je teorija dobila svoje ime). Pri tem teorija tudi zavestno zanemari vpliv gravitacije na oba opazovalca. Lorentz je razvil tudi popravek, znan kot Lorentzova transformacija, s katerim Maxwellove enačbe uskladimo z zakoni klasične mehanike.

Načela posebne teorije relativnosti

Posebna teorija relativnosti v Einsteinovi formulaciji sloni na dveh osnovnih načelih:
- Načelo relativnosti — Zakoni narave imajo v vseh inercialnih opazovalnih sistemih enako obliko. Vsi inercialni opazovalni sistemi so med seboj enakovredni.
- Načelo o hitrosti svetlobe — Hitrost svetlobe oziroma hitrost elektromagnetnega valovanja v praznem prostoru je v vseh inercialnih opazovalnih sistemih konstantna. Implicitno posebna teorija relativnosti privzame tudi načelo o homogenosti časa ter o homogenosti in izotropnosti prostora, ki ga Einstein ni izrecno navedel kot osnovno načelo.

Glej tudi


- dvojna posebna relativnost,
- splošna teorija relativnosti.

Literatura


- Janez Strnad, Posebna teorija relativnosti, Društvo matematikov, fizikov in astronomov, Ljubljana 1979.
- Janez Strnad, Fizika, 3. del. Posebna teorija relativnosti, kvantna mehanika, atomi, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1981, str. 11-102.

Zunanje povezave


- Sašo Dolenc, [http://www.kvarkadabra.net/index.html?/vesolje/teksti/relativnost_posebna.htm O prostoru in času - uvod v posebno teorijo relativnosti], Kvarkadabra 6, oktober 2000.
- Albert Einstein, Zur Elektrodynamik bewegter Körper, Ann Phys Chem 17 (1905) 891-921. http://www.wiley-vch.de/berlin/journals/adp/890_921.pdf
- (v angleščini): http://www-gap.dcs.st-and.ac.uk/~history/HistTopics/Special_relativity.html Kategorija:Relativnost ja:特殊相対性理論 ko:특수 상대성 이론 simple:Special relativity

Kvantna mehanika

Kvántna mehánika (tudi kvántna fízika) je fizikalna teorija, ki opisuje obnašanje snovi na majhnih razdaljah. Pri nas izraza kvantna teorija večinoma ne uporabljamo. razdaljaa v vodikovem atomu imajo določeno energijo (naraščajoče od zgoraj: n=1,2,3,...) in vrtilno količino (naraščajoče prek: s, p, d,...). Svetlejša področja odgovarjajo višji verjetnostni gostoti za merjenje lege. Vrtilna količina in energija sta kvantizirani in zavzemata le nezvezdne vrednosti, kot jih kažejo slike.]]

Uvod

Kvantna mehanika ponuja kvantitativno razlago dveh vrst pojavov, ki jih klasična mehanika in klasična elektrodinamika ne moreta pojasniti:
- Nekatere opazljive fizikalne količine, kot denimo skupna energija črnega telesa, lahko namesto zveznih zavzamejo le nezvezne vrednosti. Pojav je znan kot kvantizacija, najmanjši korak med stanji pa je kvant. Velikost kvanta je praviloma odvisna od opazovanega sistema.
- Pod določenimi pogoji se mikroskopski delci, kot so atomi ali elektroni, obnašajo kot valovanje; opazimo lahko denimo interferenco. Pod drugimi pogoji pa se isti delci obnašajo kot klasični »delci«, torej točkasta telesa omejena na določen del prostora; opazimo lahko denimo sipanje. Ta pojav je znan kot valovno-delčna dvojnost. Osnove kvantne mehanike so postavili v prvi polovici 20. stoletja fiziki, kot so Niels Henrik David Bohr, Werner Karl Heisenberg, Erwin Schrödinger, Vladimir Aleksandrovič Fok, Paul Adrien Maurice Dirac in drugi. Nekatere osnovne vidike teorije še vedno dejavno raziskujejo, po drugi strani pa izsledke kvantne mehanike že dolgo uporabljajo številne veje fizike in kemije, med njimi fizika kondenzirane snovi, kvantna kemija in fizika delcev.

Opis teorije

Kvantna mehanika opisuje trenutno stanje sistema z valovno funkcijo, s katero je povezana verjetnostna gostota vseh merljivih lastnosti ali opazljivk. Opazljivke sistema so lahko energija, lega, gibalna količina, vrtilna količina ipd. V kvantni mehaniki opazljivkam ne moremo pripisati določenih vrednosti, ampak lahko sklepamo le o njihovih verjetnostnih porazdelitvah. Valovno obnašanje snovi lahko pojasnimo z interferenco valovnih funkcij. Valovne funkcije so lahko odvisne od časa. V nekem trenutku lahko denimo delec v praznem prostoru opišemo z valovno funkcijo, ki je valovni paket s središčem v neki povprečni legi. V nekem poznejšem času se valovni paket spremeni, s tem pa je tudi večja verjetnost, da delec najdemo na nekem drugem mestu. Časovni razvoj valovnih funkcij opisuje Schrödingerjeva enačba. Nekatere valovne funkcije opisujejo verjetnostne gostote, ki se s časom ne spreminjajo. Mednje sodijo tudi mnogi sistemi, ki bi jih v klasični mehaniki obravnavali dinamično. Zgled je elektron v nevzbujenem atomu, ki ga klasično opisujemo kot delec, ki kroži okoli atomskega jedra, v kvantni mehaniki pa ga opišemo s statičnim krogelno simetričnim oblakom verjetnostne gostote, v katerem središču je atomsko jedro. Z merjenjem določene opazljivke sistema vedno zmotimo valovno funkcijo, tako da ta zavzame eno od tako imenovanih lastnih stanj te opazljivke. Verjetnost za posamezno lastno stanje določa stanje valovne funkcije, tik preden smo jo zmotili. Za zgled si oglejmo delec, ki se giblje v praznem prostoru. Če izmerimo lego delca, bomo dobili neko naključno vrednost x. V splošnem njene natančne vrednosti ne moremo napovedati vnaprej, je pa verjetneje, da bomo izmerili vrednost blizu središča valovnega paketa, kjer je amplituda verjetnostne gostote večja. V trenutku, ko meritev izvedemo, pa se valovna funkcija »sesede« v lastno stanje, ki je ostro nakopičeno okoli izmerjene vrednosti x. Med samim procesom sesedanja valovne funkcije za slednjo ne velja Schrödingerjeva enačba. Ta je deterministična v smislu, da za valovno funkcijo v nekem trenutku povsem natančno napoveduje njeno vrednost v nekem poznejšem času. Med meritvijo pa je lastno stanje, v katero se sesede valovna funkcija, določeno verjetnostno in ne deterministično. Verjetnostna narava kvantne mehanike tako izhaja iz samega dejanja merjenja. Ena od posledic sesedanja valovnih funkcij je ta, da določenih parov opazljivk, kot sta denimo lega in gibalna količina, ne moremo obenem določiti s poljubno natančnostjo. To je znano kot Heisebnergovo načelo nedoločenosti. Kvantna mehanika je Heisenbergova zasluga, ki je leta 1927 postavil svoje temeljno načelo nedoločenosti. Načelo pravi, da nobenemu nebesnemu, atomskemu ali podatomskemu telesu ne moremo istočasno z enako stopnjo natančnosti določiti lego in hitrost v prostoru. Einstein je kvantno mehaniko zavračal, saj je menil, »da bog ne kocka«. S tem je poudaril svoje prepričanje, da naj bog pač ne bi prepuščal, da bi se stvari odvijale zgolj naključno. Angleški teorijski fizik Stephen Hawking, ki trpi zaradi bolezni gibalnih nevronov, zaradi česar je močno ohromljen, je ugotovil, da črne luknje v bistvu »izhlapevajo«. Za vrednost »izhlapevanja« je s pomočjo fizikalnih modelov določil vrednost 1060 let; to je ničla s 60-imi ničlami, kar je veliko več od starosti Vesolja in jasno določenih starosti najstarejših zvezd (med 12 do 15 milijardami let). Hawking je ugotovil, kakor se je izrazil v svoji zbirki esejev Kratka zgodovina časa, in v zbirki Črne luknje in otroška vesolja, »... bog ne samo, da rad kocka, ampak vrže kocko tudi tja, kjer je mi ne moremo več zaznati ...« Naključja so prav glavna domena te zanimive teorije, ki je kot protiutež delovala splošni in posebni teoriji relativnosti. Ker so imeli fiziki in drugi znanstveniki veliko težav, ko so poskušali iznajti teorijo vsega in jim to do sedaj še ni uspelo. Ta teorija naj bi združila vse v eni preprosti fizikalni enačbi, ki bi bila prilagodljiva, in bi se jo dalo uporabiti povsod in bi dala odgovore na vsa znana vprašanja. Združila naj bi tudi vse štiri glavne fizikalne sile.

Matematična opredelitev

Medsebojni vpliv z drugimi fizikalnimi teorijami

Uporabe

Filozofsko razpravljanje

Zgodovina

Nekaj dobesednih navedkov

:Ne maram je in žal mi je, da sem kdajkoli imel kaj opraviti z njo. ::Erwin Schrödinger o kvantni mehaniki :Tisti, ki niso pretreseni, ko prvič naletijo na kvantno mehaniko, je nikakor niso mogli razumeti. ::Niels Henrik David Bohr :Bog se z Vesoljem ne kocka. ::Albert Einstein :Kdo ste, da bi bogu govorili kaj naj naredi? ::Niels Henrik David Bohr v odgovoru Einsteinu :Mislim, da je varno reči kako nihče ne razume kvantne mehanike. ::Richard Phillips Feynman :Vedno je razvedrilo naučiti se kaj novega o kvantni mehaniki. ::Benjamin Schumacher :Če se bo tisto izkazalo za resnično, se bom odkrižal fizike. ::Max von Laue, nobelovec 1914, o Brogliejevi trditvi, da elektroni kažejo valovno naravo. :Vsakdo, ki si je želel razpravljati o kvantnomehanskem problemu, bo lažje razumel in se naučil uporabiti kvantno mehaniko na tem problemu. ::Willis Eugene Lamb mlajši, nobelovec 1955

Zunanje povezave


- ja:量子力学 ko:양자역학

Standardni model

Standardni model elektrošibke in močne interakcije je teorija fizike delcev, ki opisuje močno, šibko in elektromagnetno osnovno silo, kot tudi osnovne delce, ki sestavljajo snov. Standardni model je teorija kvantnega polja, in je skladen tako s kvantno mehaniko kot s posebno teorijo relativnosti. Do zdaj skoraj vsa eksperimentalna preverjanja teh treh osnovnih sil potrjujejo napovedi standardnega modela. Kljub vsemu pa standardni model ni popoln opis osnovnih sil, saj ne opisuje gravitacije.

Vsebina standardnega modela

Standardni model vsebuje tako fermionske kot bozonske osnovne delce. Fermioni so delci s pol-celim spinom, ki se pokoravajo Paulijevemu izključitvenemu načelu, po katerem dva fermiona ne moreta biti obenem v istem kvantnem stanju. Bozoni so delci s celoštevilčnim spinom, za katere Paulijevo izključitveno načelo ne velja. Nekoliko po domače lahko povemo, da so fermioni delci, ki sestavljajo snov, bozoni pa delci, ki prenašajo sile. Podrobnejši opis o razlikah med fermioni in bozoni je v sestavku o identičnih delcih. Standardni model združuje teorijo elektrošibke interakcije, ki opisuje obenem šibko in elektromagnetno interakcijo, s kvantno kromodinamiko. Obe navedeni teoriji sta teoriji umeritvenega polja, kar pomeni, da silam med fermioni pripiše bozone, ki posredujejo ali »prenašajo« te sile. Lagrangeova funkcija za vsako množico posredniških bozonov je invariantna na transformacijo, ki se ji pravi umeritvena transformacija, zato jim pravimo tudi umeritveni bozoni. Bozoni, ki jih vključuje standardni model, so:
- foton, ki posreduje elektromagnetno interakcijo
- bozoni W in Z, ki posredujejo šibko interakcijo
- osem vrst gluonov, ki posredujejo močno interakcijo; šest od njih lahko opišemo kot nosilce parov »barve« in »antibarve« (npr. »rdeča« in »anti-zelena«), preostala dva pa sta bolj zapleteni mešanici barv in antibarv
- Higgsov bozon, ki povzroči spontani zlom simetrije umeritvenih grup in je odgovoren za obstoj vztrajnostne mase Izkaže se, da je moč umeritvene transformacije umeritvenih bozonov povsem natančno opisati z unitarno grupo, imenovano »umeritvena grupa«. Umeritvena grupa močne interakcije je SU(3), umeritvena grupa elektrošibke interakcije pa SU(2)×U(1). Na standardni model se zato pogosto sklicujejo kot na SU(3)×SU(2)×U(1). Higgsov bozon je edini bozon v teoriji, ki ni umeritveni bozon; v teoriji ima posebno mesto, in je predmet določenih polemik. Gravitonov, bozonov, ki opisujejo gravitacijsko interakcijo, standardni model ne zajema. Znotraj standardnega modela obstoja dvanajst različnih vrst fermionov. Med delci, kot so proton, nevtron ali elektron, ki sestavljajo veliko večino snovi, je le elektron tak, ki mu standardni model priznava status osnovnega delca, medtem ko sta proton in nevtron sestavljena iz še manjših delcev, imenovanih kvarki, katere povezuje močna interakcija. Osnovni fermioni standardnega modela so:
- - To ni navadni Abelov električni naboj, ki ga enostavno seštevamo, ampak oznake predstavitve grup Liejevih grup.
  - - Masa je pravzaprav sklopitev med levosučnim fermionom in desnosučnim fermionom. Masa elektrona, denimo, je tako sklopitev med levosučnim elektronom in desnosučnim elektronom, ki je antidelec levosučnega pozitrona. Tudi nevtrini izkazujejo močno mešanje v sklopitvi mas, zato ne moremo striktno govoriti o tem, da sta masi levosučnega in desnosučnega elektronskega nevtrina enaki, kot nakazuje ta razpredelnica.
    - - Kar se pri eksperimentih res meri, so mase barionov in hadronov in različni reakcijski preseki. Ker kvarkov zaradi omejitev kvantne kromodinamike ne moremo izolirati, so navedene mase za kvarke mase, izračunane z renormalizacijsko skalo kvantno kromodinamskega faznega prehoda. Za izračun te količine fiziki pripravijo mrežni model in s spreminjanjem mase kvarkov poskušajo doseči čim boljše ujemanje z eksperimentalnimi podatki. Ker so mase kvarkov prve generacije znatno pod območjem kvantne kromodinamike, so relativne napake precejšnje. Novejši mrežni modeli kvantne kromodinamike nakazujejo tudi precej nižje vrednosti za mase kvarkov, kot so podane v tej razpredelnici. Fermione lahko razvrstimo v tri »generacije«, pri čemer prva obsega elektron, kvarka »gor« in »dol« ter elektronski nevtrino. Vso snov, ki nas obdaja, sestavljajo delci prve generacije; delci višjih generacij hitro razpadejo v delce prve generacije, in obstajajo le zelo kratek čas v eksperimentih pri visokih energijah. Razlog za razvrstitev v generacije je podobnost med fermioni različnih generacij - edina razlika je v masi. Elektron in mion, denimo, imata oba polovični spin in nosita osnovni električni naboj, razlika pa je v tem, da ima mion približno 200-krat večjo maso. Elektron in elektronski nevtrino, kot tudi njuni sorodniki iz višjih generacij, spadata med leptone. Ti za razliko od drugih fermionov ne posedujejo količine, imenovane »barva«, in njihove interakcije (elektromagnetna in šibka) z razdaljo naglo padajo. Močna interakcija med kvarki pa se po drugi strani z razdaljo krepi, zato kvarkov ne najdemo prostih, ampak le vezane v brezbarvne kombinacije, imenovane hadroni. To so bodisi fermionski barioni, sestavljeni iz treh kvarkov (med njimi sta najbolj znana proton in nevtron), bodisi bozonski mezoni, sestavljeni iz para kvark-antikvark (zgled je pion). Masa takih agregatov presega vsoto mas posameznih kvarkov, ker zajema še njihovo vezavno energijo.

Preizkusi in napovedi

Standardni model je napovedal obstoj bozonov W in Z, gluonov ter kvarkov »vrh« in »čar«, še preden so bili ti delci odkriti v eksperimentu. Njihove lastnosti, kot jih je napovedal model, so bile z veliko natančnostjo eksperimentalno potrjene. Z velikim trkalnikom elektronov in pozitronov (Large Electron-Positron collider, LEP) v raziskovalnem središču CERN so preverili različne modelske napovedi razpada bozona Z, in jih v celoti potrdili.

Izzivi standardnega modela

Kljub velikemu uspehu standardnega modela pri razlagi eksperimentalnih rezultatov fizike delcev pa ta nikoli ni bil sprejet kot zaključena teorija osnovne fizike. Standardni model ima namreč dve pomembni pomanjkljivosti: #Model vsebuje 19 prostih parametrov, kot so mase delcev (ter dodatnih 10, če štejemo še mase nevtrinov), katerih vrednosti sam model ne napoveduje, ampak jih je treba določiti s poskusom. #Model ne vsebuje kvantne gravitacije. Vse odkar so razvili standardni model, je veliko fizikov poskušalo odpraviti ti pomanjkljivosti. Eden od poskusov razrešiti prvo težavo je znan kot veliko poenotenje. Takoimenovane teorije velikega poenotenja (angl. grand unification theory, GUT) so predpostavljale, da so simetrijske grupe SU(3), SU(2) in U(1), ki opisujejo posamezne interakcije, pravzavrav podgrupe neke večje simetrijske grupe. Pri velikih energijah - mnogo večjih od tistih, dosegljivih s pospeševalniki - se simetrija poenotene grupe ohranja, pri nizkih pa se reducira na SU(3)×SU(2)×U(1) v procesu, poimenovanem spontani zlom simetrije. Prvo tovrstno teorijo, v kateri sta uporabila SU(5) kot poenoteno grupo, sta leta 1974 predlagala Georgi in Glashow. Pomembna značilnost te in drugih teorij poenotenja je, da za razliko od standardnega modela napovedujejo razpad protona. V letu 1999 so v nevtrinskem observatoriju Super-Kamiokonde sporočili, da niso zaznali nobenega razpada protona, kar postavlja spodnjo mejo za razpolovni čas protona na 6.7·1032 let. Ta in podobni poskusi so ovrgli številne teorije velikega poenotenja, vključno z SU(5). Poleg navedenega obstajajo tudi kozmološki razlogi, zakaj naj bi standardni model ne bil popoln. V standardnem modelu sta snov in anti-snov zastopani simetrično. Resda lahko velikansko prevlado snovi nad anti-snovjo v Vesolju razložimo s tem, da je Vesolje pač nastalo takšno, vendar pa se večini fizikov zdi takšna razlaga vsaj ne-elegantna. Poleg tega standardni model ne ponuja mehanizma za napihovanje Vesolja, ki je poteklo ob njegovem nastanku, kar je seveda posledica tega, da ne zajema gravitacije. Tudi Higgsovega bozona, ki ga napoveduje standardni model, do leta 2002 še niso zaznali. Prvo eksperimentalno odstopanje od standardnega modela so zaznali v letu 1998, ko so raziskovalci v centru Super-Kamiokonde objavili razultate, ki so nakazovale oscilacije nevtrinov. To je nakazovalo na to, da imajo nevtrini od nič različno maso, saj delci z maso potujejo s hitrostjo svetlobe, tako da čas zanje ne teče. V opisani standardni model nevtrinov z maso ni mogoče vključiti, saj predpostavlja le »levosučne« nevtrine, katerih spin je usmerjen v smeri, nasprotni od vrtenja urinega kazalca okoli osi njihovega gibanja. Če imajo nevtrini od nič različno maso, očividno potujejo počasneje od hitrosti svetlobe, zato je mogoče nevtrino »prehiteti« z izbiro takega koordinatnega sistema, v katerem je njegova smer gibanja obrnjena, spin pa enak - tak nevtrino postane »desnosučen«. Po objavi teh rezultatov so poskusili standardni model prilagoditi tako, da dopušča nevtrine z maso, kar je ob začetnih 19 parametrih zahtevalo še dodatne. Nekaj zmede vnaša dejstvo, da novi model še vedno poimenujejo z enakim imenom: standardni model. Drugo razširitev standardnega modela predstavljajo teorije supersimetrije, ki za vsak delec v standardnem modelu predpostavljajo obstoj supersimetričnega »partnerja« z zelo veliko maso. Teorije supersimetrije obenem ponujajo tudi razrešitev problema temne snovi v Vesolju.

Literatura


- Janez Strnad, Iz takšne so snovi kot sanje: od atomov do kvarkov, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988.

Zunanje povezave


- Tadej Mali, [http://www.kvarkadabra.net/index.html?/vprasanja/teksti/antisnov.htm Kaj je antimaterija?] Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:標準模型 ko:표준 모형

Teorija velikega poenotenja

Teorija velikega poenotenja ali veliko poenotenje (angleško grand unification, grand unified theory ali okrajšano GUT) je fizikalna teorija, ki združuje močno interakcijo in elektrošibko interakcijo. Predlagali so več takšnih teorij in nobena od njih še ni splošno sprejeta. Še naprednejša teorija, ki bi združila vse osnovne sile kakor tudi gravitacijo, je teorija vsega. Nekatere teorije velikega poenotenja so:
- Georgi-Glashowov model -- SU(5)
- SO(10)
- prožena SU(5) -- SU(5)×U(1)
- Pati-Salamov model -- SU(4)×SU(2)×SU(2)
- trinifikacija -- SU(3)×SU(3)×SU(3)
- E6
- modeli tehnikolor Ti modeli se nanašajo na Liejeve algebre in ne na Liejeve grupe. Liejeva grupa je lahko [SU(4)×SU(2)×SU(2)]/Z2, če izberemo en naključni primer. Teorije velikega poenotenja so predpostavljale, da so simetrijske grupe SU(3), SU(2) in U(1), ki opisujejo posamezne interakcije, pravzavrav podgrupe neke večje simetrijske grupe. Pri velikih energijah - mnogo večjih od tistih, dosegljivih s pospeševalniki - se simetrija poenotene grupe ohranja, pri nizkih pa se reducira na SU(3)×SU(2)×U(1) v procesu, poimenovanem spontani zlom simetrije. Prvo tovrstno teorijo, v kateri sta uporabila SU(5) kot poenoteno grupo, sta leta 1974 predlagala Howard Georgi in Sheldon Lee Glashow. Pomembna značilnost te in drugih teorij poenotenja je, da za razliko od standardnega modela napovedujejo razpad protona. V letu 1999 so v nevtrinskem observatoriju Super-Kamiokonde sporočili, da niso zaznali nobenega razpada protona, kar postavlja spodnjo mejo za razpolovni čas protona na 6.7·1032 let. Ta in podobni poskusi so ovrgli številne teorije velikega poenotenja, vključno s SU(5). Teorije velikega poenotenja v splošnem napovedujejo obstoj topoloških napak kot so monopoli, kozmične strune, področni zidovi in druge. Še nobene od njih niso zaznali in to v kozmologiji povzroča problem monopolov. Do leta 2004 še ni trdnega dokaza, da lahko naravo opišemo s teorijo velikega poenotenja. Ker še niso odkrili Higgsovega bozona v bistvu niti ni jasno ali v celoti velja standardni model elektrošibke in močne interakcije.

Glej tudi


- velika poenotena energija Kategorija:Fizika ja:大統一理論

Hladna fuzija

Hládna fuzíja je tehnični izraz za jedrsko zlivanje (fuzijo), ki lahko poteka mnogo pod temperaturo, ki je potrebna za termonuklearne reakcije (milijoni stopinj Celzija). Obstaja več načinov, kako doseči tako reakcije, vendar trenutno še noben od njih ne proizvede več energije, kot je je potrebno za vzdrževanje reakcije. Izraz je najpogosteje uporabljen v ožjem pomenu. Z njim imenujemo fizikalno slabo razumljen pojav v elektrolitskih celicah, pri katerem pri sobni temperaturi in standardnem atmosferskem pritisku naj bi prihajalo do fuzije (zlitja) jeder vodika (še posebej devterija) v helij. Zaradi spornega (nedokazanega) produkta omenjene reakcije se je večina raziskovalcev hladne fuzije oddaljila od tega izraza. Jedrsko zlivanje z devterijem sprosti velike količine energije, uporablja obilen izvor energije in proizvede le majhne količine jedrskih odpadkov. Poceni in enostaven način uporabe jedrskega zlivanja bi zato imel velik ekonomski vpliv. Trenutno (2005) hladne fuzije ne znamo doseči na nadziran in trajen način, v reakcijo pa moramo tudi vlagati več energije, kot nam je le-ta vrne. Če bi nam uspelo doseči hladno fuzijo v elektrolitskih celicah, bi pridobili poceni in enostaven način proizvajanja energije. Zaenkrat ne kaže, da bi bilo to možno v bližnji prihodnosti. Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:常温核融合

Josip Tito

#OMDIRIGER Josip Broz Tito

Opony House katpar gry Cia










































:: RELATED NEWS ::
Turialba
Der Turrialba ist ein Vulkan in der zentralamerikanischen Republik Costa Rica. Er liegt nordwestlich von Cartago und erhebt sich 3.325 m über die Landschaft. Der Berg besteht hauptsächlich aus Andasit und ist mit vier Kratern bestückt, von denen der nordöstlichste der älteste und bereits erloschen ist.
Camille Desmoulins
Benoît Camille Desmoulins (
- 2. März 1760 in Guise, in der Picardie; † 5. April 1794) war ein Führer der Französischen Revolution.

Leben

Desmoulins studi
Personifikation
Die Personifikation, fictio personae oder Prosopopoiia (griech. prosopōn poeìn = eine Maske aufsetzen) ist eine rhetorische Figur, die Tieren, Pflanzen, Gegenständen, toten Personen oder abstrakten Wesenheiten eine Stimme gibt oder menschliche Züge verleiht. Im allgemeineren Sinne spricht man auch von Anthropomorphismus. Eine erweiterte Personifikation nennt man auch Allegor


Shinagawa
Shinagawa (jap. 品川区; -ku) ist ein Bezirk der japanischen Hauptstadt Tokio.

Statistik

Im Jahr 2003 hat der Bezirk eine Bevölkerung von 332,536 und bei einer Fläche von 22,72 km² eine Bevölkerungsdichte von 14.636,27 Personen pro km². Der gleichnamige Bahnhof befindet sich im benachbarten
Minato
Minato (jap. 港) bedeutet Hafen. Minato kommt häufig in Ortsnamen vor, und besonders bekannt sind drei Stadtbezirke in Japan:
- Minato in Nagoya
- Minato in Osaka
- Minato in Tokio ja:港区 Die Indifferenzkurve (lat. indifferens: "sich nicht unterscheidend"; auch Isonutzenkurve oder Isonutzenlinie) stellt alle Kombinationen aus den Mengen zweier Güter (den sogenannten Güterbündeln) dar, die dem Haushalt den gleichen Nutzen liefern. Da die Mikroökonomik davon ausgeht, dass es d