:: wikimiki.org ::

Glasba

Glasba

Glásba ali múzika (grško μουσική τέχνη (mousike techne) - umetnost muz) je pojem, ki ga lahko razlagamo na več načinov. Pogosto je označen kot umetnost, oblika zabave ali nasprotje govora oz. hrupa. V grobem poznamo tri skupine definicij glasbe: prva označuje glasbo kot od okolja neodvisno, na primer "urejeno in oblikovano zaporedje tonov, zvenov in šumov", druga kot pojem, odvisen od družbenega dojemanja nje same, tretja pa kot platonični ideal, ki ne izvira iz specifičnih dejavnikov, ampak iz višje resnice. Glasbo ustvarjajo skladatelji, poustvarjajo pa glasbeniki. Ti jo izvabljajo iz glasbil, ustvarjajo z lastnim glasom ali pa glasbo elektronska glasbila proizvajajo glede na postavljena pravila. Glasba lahko nastane tudi kot mešanje obstoječih glasbenih del, kot to počnejo DJ-ji in elektronski umetniki z raznimi vzorčevalniki (samplerji). Glasba se po nekaterih definicijah od nekega naključnega zaporedja not loči po svoji premišljenosti: note so ritmično razporejene in urejene v melodijo, ki je podprta s harmonijami. Praviloma je všečna človeškemu ušesu. Zaradi širokih možnosti dojemanja glasbe jo lahko preučujemo na veliko načinov: s študijem akustike, glasbene teorije, učenjem instrumenta oz. solopetja, muzikologije, etnomuzikologije ali glasbene zgodovine.

Citati o glasbi

- Ludwig van Beethoven: "Glasba je višje razodetje kot vsa modrost in filozofija."
- Johann Wolfgang von Goethe: "V glasbi delujejo skrite sile v najvišjem smislu, sega namreč tako visoko, da je razum ne more obseči in iz nje prihaja učinek, ki vse obladuje, a ga nihče ne zna razložiti."
- Marij Kogoj: "V naravi ni najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja človeka v globine njegove duše."
- Konfucij: "Glasba vodi k notranji ubranosti."
- Miroslav Krleža: "Glasba je lirična pajčevina med srcem in možgani."
- Gottfried Wilhelm von Leibniz: "Glasba je skrivnostna veščina aritmetike, je veščina duha, ki samega sebe ne zna računati."
- William Shakespeare: "Iz muzike prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse bolečine srca."
- Richard Wagner: "Glasba bo vedno ostala najvišja odrešujoča umetnost. Ona dokončno uresničuje to, kar ostale umetnosti samo nakazujejo, S svojo čisto, resno naravo preobrazi in prečisti vse, česar se dotakne."
- Carl Maria von Weber: "Z glasbo je mogoče povedati več kot z besedami."

Glej tudi

- glasbenik
- glasbilo
- absolutni posluh
- glasbeno izrazoslovje
- muzikologija
- notni zapis
- skladatelj
- seznam glasbeno-tehnoloških izumov
- seznam glasbenih oblik (resna glasba)
- seznam glasbenih zvrsti (zabavna glasba)
- seznam glasbenih vsebin
- seznam glasbenikov, upodobljenih na bankovcih
- zgodovinska obdobja evropske umetne glasbe
- zvokovna tehnika Kategorija:Umetnost
- ja:音楽 ko:음악 ms:Muzik simple:Music th:ดนตรี

Umetnost

Umetnost je po navadi opredeljena kot skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ne opredelimo kot znanost. Preko umetniških del človek po navadi izraža svoja čustva in svoje dojemanje okolice, odnos do sveta. Človek, ki se ukvarja z umetnostjo, je umetnik.

Vrste umetnosti

- glasbena umetnost
- likovna umetnost
- gledališče
- film
- sodobna umetnost

Glej tudi

- vojaška umetnost
- ja:芸術 ms:Seni simple:Art

Umetnost

Vrste umetnosti

- glasbena umetnost
- likovna umetnost
- gledališče
- film
- sodobna umetnost

Glej tudi

- vojaška umetnost
- ja:芸術 ms:Seni simple:Art

Ton

Tón je zvočni pojav, ki nastane ob pravilnem in periodičnem nihanju prožne snovi - strune, kože ali opne, lesene ali kovinske plošče ali zračnega stebra. Z nihanjem oblikuje sinusno krivuljo, tak ton oblikujejo glasbene vilice. Je osnovno glasbeno sredstvo. Spekter tona je črtast z eno sinusno sestavino. Tone označujemo z imeni po sistemu črk (C, D, E, F, G...) ali s solmizacijskimi zlogi (Do, Re, Mi, Fa, So(l), La...). Vsak ton je definiran z natančno določeno frekvenco (npr. a₁ = 440 Hz). Za oktavo višji ton, a₂, ima dvakrat višjo frekvenco, t.j. 880 Hz. Kadar z igranjem enega tona na nekem instrumentu pomagamo drugemu instrumentu, da izenači frekvenco, t.j., da se uglasi, pomeni da mu dajemo intonacijo.

Glej tudi

- pok
- šum
- zven Kategorija:Akustika

Zven

Zvèn je zvočni pojav, ki nastane ob pravilnem in periodičnem nihanju prožne snovi – strune, kože ali opne, lesene ali kovinske plošče ali zračnega stebra. Z nihanjem ne oblikuje sinusne krivulje, zato ne nastane ton, ampak obarvani tok – zven. Barva zvoka je tisto, zaradi česar ločimo enako visok zvok pri violini od tistega pri flavti. Je osnovni glasbeni pojem. Barvo zvoka določa delež višjeharmonskih frekvenc, ki jih lahko zaslišimo hkrati z danim tonom. Te frekvence imenujemo tudi alikvotni toni. Po vrsti razvrščene frekvence spominjajo na logaritemsko funkcijo, prvih 6 frekvenc pa tvori intervalno razmerje durovega akorda (v spodnjem primeru: c-e-g). Slika:Alikvotni toni.JPG Spekter zvena je črtast z več sinusnimi sestavinami, katerih frekvence so celoštevilčni večkratniki frekvence osnovnega tona.

Glej tudi

- pok
- šum Kategorija:Akustika

Skladatelj

Skladátelj je ustvarjalec na področju glasbe: komponira glasbena dela, skladbe.

Glej tudi

- seznam skladateljev
- seznam skladateljev po narodnosti Kategorija:Glasba
- ja:作曲家 ko:작곡가

Glasbenik

Glásbenik je oseba, ki ustvarja ali poustvarja (izvaja) glasbo. Glede na način dela je lahko:
- pevec
- instrumentalist
- skladatelj
- dirigent
- pedagog
- aranžer
- glasbeni producent
- zvokovni mojster

Glej tudi

- seznam glasbenikov
- seznam slovenskih glasbenikov
- seznam glasbenikov s sorodstvenimi vezmi
- seznam najuspešnejših glasbenikov Kategorija:Glasba Kategorija:Umetniki
- ja:音楽家 ko:음악가

Elektrofoni glasbeni instrumenti

Elektrofoni glasbeni instrumenti so skupina glasbil, pri katerih je zvok generiran s pomočjo električnega toka, ojačan in posredovan v okolico s pomočjo zvočnika. Mednje spadajo instrumenti, pri katerih je zvok umetno sintetiziran, pa tudi glasbila, ki izhajajo iz skupine akustičnih instrumentov, vendar nimajo samostojne resonančne ojačitve (npr. električna kitara, električna violina itd.).

Glej tudi

- Glasbilo Kategorija:Glasbila

DJ

DJ je kratica za:
- Dow Jones borzni indeks.
- Disc jockey
- Nemška mladež (nemško Deutsche Jungvolk)

Glej tudi

Zaporedje

Zaporédje je v matematiki vsaka množica števil, ki je razporejena tako, da je en njen element a₀ prvi, en element a₁ drugi, en element a₃ itd. in lahko za vsako število množice določimo, na katerem mestu zaporedja stoji. Posamezna števila v zaporedju imenujemo člene zaporedja. Členi zaporedja so lahko tudi enaka števila, negativna števila, ulomki. Obstaja tudi naslednja določitev: zaporedje je v poljubni množici X funkcija f N → X (množice naravnih števil N, po navadi brez števila 0) v množico X. Mesto člena zaporedja po navadi zapišemo v indeksnem zapisu a₀, a₁, a₂, ... z indeksom ob boku člena, namesto funkcijskega zapisa f (0), f (1), f (2), ... Tudi končna zaporedja so možna. Takšna zaporedja imajo zadnji člen. Pravimo jim tudi končni seznami. Tukaj v matematičnem delu obravnavamo neskončna zaporedja, saj je to v skladu z obema definicijama. Vsako neskončno zaporedje nima zadnjega člena. Velikokrat podamo zaporedje s splošnim členom a_n, drugače pa s pravilom, po katerem tvorimo poljubne člene. Zaporedje si geometrijsko predstavimo s točkami na realni številski premici. Če je množica X množica celih števil, je dano zaporedje celoštevilsko zaporedje. Primeri tako urejenih množic števil:
- zaporedje naravnih števil:
- (a_n = n, n ≥ 0)
- zaporedje obratnih vrednosti naravnih števil brez števila 0:
- (a_n = 1/n, n > 0)
- zaporedje sodih števil:
- (a_n = 2n, n ≥ 0)
- zaporedje lihih števil:
- (a_n = 2n + 1, n ≥ 0)
- zaporedje kvadratov naravnih števil:
- (a_n = n², n ≥ 0)
- (a_n = (n-1)ⁿ/11^n-1, n ≥ 0)
- izmenično zaporedje:
- (a_n = -1ⁿ, n ≥ 0)
- (a_n = -1ⁿn, n ≥ 0)
- (a_n = (1 + 2 + 3 + ... + n)/n², n > 0)
- aritmetično zaporedje:
- (a_n = 5(n+1)-2, n ≥ 0)
- geometrično zaporedje:
- (a_n = 2(1/3)^n-1, n ≥ 0)
- alikvotno zaporedje z najmanjšim znanim ključnim številom:
- (ni znano ali je neskončno)
- Fibonaccijevo zaporedje:
- (a₀ = 0, a₁ = 1, a_n+2 = a_n + a_n+1, n ≥ 0) Če je množica X oskrbljena s topologijo lahko govorimo o stekališču zaporedja. Zaporedje se steka (konvergira) k limitni točki x, če vsaki odprti množici, ki vsebuje x, pripada tudi nekončno mnogo členov zaporedja. Členi zaporedja realnih števil se stekajo proti 0, in sicer od desne strani. Pri številu stekališč zaporedja lahko nastopi nešteto različnih možnosti. Stekališče obstaja samo pri neskončnih zaporedjih, ker pri končnem zaporedju ni nobene okolice stekališča, v kateri bi bilo neskončno mnogo členov zaporedja, saj jih je le končno mnogo. Nekatera zaporedja imajo samo eno stekališče, druga imajo dve ali celo več stekališč. V Hausdorffovem prostoru pa lahko ima zaporedje le eno stekališče. Obstajajo celo zaporedja, ki imajo neskončno mnogo stekališč. Nekatera zaporedja pa nimajo stekališča in pravimo, da se razmaknejo (divergirajo). Takšno je na primer zaporedje naravnih števil

Glej tudi

- neskončna vrsta,
- seznam,
- Fareyjevo zaporedje,
- zajčje zaporedje,
- Thue-Morsejevo zaporedje. ---- V biokemiji se zaporedje nanaša na niz monomerov, ki določajo biopolimer. Kategorija:Matematika
-

Nota

right Nota (latinsko znak) je pisani znak, s katerim zabeležimo ton. V konvencionalni glasbeni notaciji z obliko note označimo dolžino (trajanje) tona, glede na položaj v notnem črtovju pa določimo višino tona. Dolžine not označujemo z oblikami, ki se imenujejo:
- nota brevis (2),
- celinka (1),
- polovinka (1/2),
- četrtinka (1/4),
- osminka (1/8),
- šestnajstinka (1/16),
- dvaintridesetinka (1/32),
- štiriinšestdesetinka (1/64),
- stoosemindvajsetinka (1/128).

Glej tudi

- ton Kategorija: Glasba ja:音符

Harmonija

Harmonija (grško: αρμονια = skladnost) predstavlja akordično oziroma vertikalno strukturo neke glasbene kompozicije. Je oblast glasbenega mišljenja, ki usklajuje odnose med toni v vertikalnem prerezu. Vertikalne ali istočasne kombinacije tonov pogosto pogojujejo določeno horizontalno t.j. melodično ali linearno gibanje (vodilni in drugi karakteristični toni kot so none, septime, zadržki, ki težijo k razvezom oziroma k horizontalnim premikom.) Harmonijo so začeli kot samostojno vejo glasbene teorije preučevati relativno pozno. Prvo samostojno znanstveno obravnavo harmonije najdemo v delu Jeana Philippa Rameauja Traite de l'harmonie (1722). Izraz harmonija se včasih uporablja tudi kot sinonim za akord, npr. ko se namesto o nizu akordov govori o nizu harmonij. Glede na to, da je vsa večglasna glasba kontrapunktična glasba, že od vseh začetkov vsebuje tudi harmonske elemente.

Zgodovina

Srednji vek

V prvih oblikah dvoglasja, v tako imenovanem organumu, ki je bil gojen od 9. stoletja do polovice 13. stoletja, najdemo vzporedne kvarte in kvinte kot prve akordične tvorbe. Kvartam in kvintam so se v 11. stoletju pridružile tudi oktave, ob paralelnih premikih pa se je pojavil tudi protipostop. V tem času se pojavljajo tudi terce in sekste, vendar večinoma kot melodijski toni, brez harmonskega pomena, podobno kot sekunde in septime. 13. stoletje je prineslo tudi že triglasne harmonske oblike, predvsem trizvoke brez terce (prima-kvinta-oktava), redkeje pa tudi popolne trizvoke (prima-terca-kvinta).

Renesansa

V 14. stoletju se pojavlja tudi prvi obrat trizvoka, (fauxbourdon) do neomejene uporabe popolnega trizvoka pa pride šele v 15. stoletju. Lahko rečemo, da se je v takratni kompozicijski praksi že začel uveljavljati princip tvorbe akordov s pomočjo vertikalno nanizanih terc; ta princip je kasneje, teoretsko razgrajen, prevladoval vse do konca 19. stoletja oziroma do pojava novih principov oblikovanja akordov in harmonskih sklopov.

Barok

Zavest o harmoniji se je do začetka 17. stoletja razvijala pretežno v okviru kontrapunktične glasbe, kjer so horizontalne, melodijske linije posameznih glasov primarne, njihova vertikalna koordinacija pa sekundarna. In verjetno je prehodno obdobje (druga polovica 16. st. in 17. st.) v katerem čvrste harmonske tonalne osnove, ki bi bile rezultat izgrajenih harmonskih odnosov, niso obstajale, ustvarilo ugodne pogoje za nastanek izredno drznih (za tiste čase) kromatsko-akordičnih kombinacij skladateljev Gesualda da Venose (1560-1613) ali Heinricha Schütza (1585-1672). Od 17. stoletja dalje so se harmonski odnosi razvijali bolj izrazito. Trizvoki prve, četrte in pete stopnje so se pojavljali v vlogi glavnih harmonij in tako utrjevalio novo durovsko in molovsko tonaliteto. Ti sta počasi izrivala stare tonovske načine, ki so iz harmonskega gledišča labilni (ker ne poznajo funkcij in medsebojne večkratne in močne povezanosti). Trizvokom so sledili septakordi z vsemi svojimi obrati, formirali so se nekateri karakteristični alterirani akordi, npr. napolitanski sekstakord in zmanjšani septakord. Pojavile so se prve modulacije. Izjemno harmonsko bogastvo je v svojih delih zbral J. S. Bach (1685-1750). Kaže se v njegovi inventivni uporabi kromatike in enharmonije, v uspešnem prepletanju starih tonovskih načinov s takrat modernim dur-molom in z ubranimi akordičnimi kombinacijami, ki nastajajo kot posledica smelega kontrapunktičnega vodenja vseh, še posebej notranjih glasov. Bachova dela predstavljajo vrh, hkrati pa tudi konec baročne glasbene umetnosti, ki jo v drugi polovici 18. stoletja zamenja novo obdobje - obdobje enostavnosti in jasnosti glasbenih oblik s preprosto in pregledno harmonsko strukturo, popolnoma emancipirano od kontrapunkta.

Klasicizem

V obdobju glasbenega klasicizma, se vse harmonsko dogajanje odvija v treh glavnih funkcijah (tonični, subdominantni in dominantni) znotraj čvrste tonalne organizacije dur-mol. Vloga harmonije kot faktorja v glasbeni obliki prihaja v tem obdobju najbolj do izraza. V poznejših delih klasicističnih mojstrov, Haydna, Mozarta in Beethovna, pa že ponekod najdemo zametke novega harmonskega stila, zametke romantične harmonije.

Romantika

Ta se je razvijala zelo hitro in že v sredini 19. stoletja dosegla kulminacijo z deli Liszta in Wagnerja. Nonakord, ki se je v obdobju klasicizma pojavljal izjemoma, je postal zdaj en od karakterističnih akordov. Proti koncu romantike se začnejo pojavljati tudi undecimni in tercdecimni akordi, kot tudi akordi, sestavljeni iz vertikalno nanizanih kvint, v nasprotju z dotedanjim, izključno terčnim načinom gradnje akordov. Alterirani akordi, ki so jih skromno uporabljali v klasicističnem obdobju, so v romantiki postali eni od glavnih harmonsko-izraznih sredstev, enharmonski postopi pa so služili skrajno zapletenim modulacijskim obratom. Uporaba alteracij in kromatike je privedla do pogoste uporabe dominante in subdominante vseh stopenj lestvice (sekundarne dominante), s čimer so se območja tonalitet znatno razširila. Vendar pa je širjenje tonalitet prinašalo tudi tonalno nestabilnost, kateri so pripomogli tudi zavestno zapostavljenje toničnega trizvoka in konsonantnih sozvokov nasploh. Eden najbolj znanih primerov takega zapostavljanja je uvertura k Wagnerjevem Tristanu, v kateri se tonični trizvok glavne tonalitete, a-mola, sploh nikjer ne pojavi. Poudarjanje glavnega motiva je privedla poznoromantične skladatelje k iskanju in forsiranju zvočno-kolorističnih elementov v harmonskem izrazu. Zaradi tega so se vse bolj pogosto uporabljali akordični premiki ali pa tudi posamezni akordi, ki imajo že sami po sebi izrazito koloristični prizvok (npr. dominantni nonakord z veliko nono, zvečani kvintakord). Njihova uporaba postaja vse bolj neodvisna od funkcionalne logike harmonskega gibanja, na nek način se osamosvojijo in postanejo avtonomni. V obsegu romantične harmonije se ponovno prebuja linearno gibanje, vendar je vzajemnost linearnih in vertikalnih elementov zdaj drugačna. V obdobju, ko je polifonija nastala, se razvila in dosegla vrhunec, so se iz kontrapunkta postopoma izkristalizirali vertikalni odnosi, harmonija in tonaliteta. Nasprotno pa v romantiki iz vertikalnih odnosov nastane nova polifonija, zaradi poudarjanja linearnih elementov, kot so zadržki, prehodni in alterirani toni. Po raznolikosti harmonskih sredstev in po splošni harmonski intenzivnosti je bilo obdobje glasbene romantike obdobje harmonije par exellence. Vendar pa so isti elementi, ki so pripomogli k tako močnem harmonskem izrazu, privedli tudi do izčrpanosti harmonskih možnosti v okviru dur-mol tonalitete. Težnje po linearnih premikih, ki so nastale v okviru romantične harmonije, so neke vrste anticipacija kasnejšega radikalnega polifonega stila 20. stoletja, dodekafonije. Koloristični elementi pa v tehničnem smislu pomenijo neposredno pot k impresionistični harmoniji. Princip barve, ki je dominanten tako v impresionistični glasbi kot v impresionističnem slikarstvu, se uresničuje prav s harmonskimi sredstvi. Potreba, da se na nekem določenem mestu pojavi nek določen zvok (zvočni koloristični vtis ali impresija), privede do popolnega osamosvajanja koloristično zanimivih disonantnih akordov, izgubi se tudi potreba za razvezom oziroma razlika med konsonanco in disonanco. V povezavi s tem izginjajo zadržki, ki ostajajo nerazvezani in postopov, ki ostajajo nedokončani, kar spet pogojuje nove zvočno-koloristične efekte. Akordom, katerih struktura je v osnovi enostavna, se zaradi barve dodajajo posameznim tonom sekunde.

Impresionizem

Izogibanje vodilnemu tonu, ki je značilno za impresionizem, stimulira uporabo celotonske lestvice, kakor tudi iz nje sestavljenih akordov. Ti sklopi niso zanimivi le koloristično, ker so tonalno najmanj obvezujoči, iz njih lahko v vsakem trenutku preidemo v neko drugo območje. Morda so najbolj karakteristično harmonsko izročilo impresionizma paralele, (in to ne sekstakordov ali zmanjšanih septakordov, kar je bilo mogoče že po principih klasične harmonije) ampak paralele kvintakordov, septakordov, nonakordov Impresionistični skladatelji so odkrivali zvočno sfero nacionalne in eksotične glasbe. Z razbijanjem funkcionalnega sistema klasične harmonije so ustvarjali ugodne pogoje za zavzeto harmonsko obravnavanje narodnega melosa, sicer pa so to delo prevzeli že njihovi predhodniki v obdobju romantike (Chopin, Dvoržak, Borodin, Grieg in drugi). Na samosvoj način se razpadanje romantične harmonije odraža v delih Aleksandra Skrjabina (1872-1915). Razvoj Skrjabinove harmonije sega od stila Chopina in Liszta do akordičnih kombinacij, ki so po strukturi zelo podobne ali celo enake impresionističnim, vendar pa služijo povsem ekspresionističnim namenom. Zaradi tega se Skrjabin ob njih ne zaustavi in s svojimi skladbami stopi na prag atonalnosti.

Glasba 20. stoletja

Harmonske težnje 20. stoletja se ne združujejo v neko edinstveno karakteristično skupino, kot bi to lahko rekli za klasicistično in v veliki meri za romantično obdobje. Lahko pa se zazna kompozicijske struje, ki uporabljajo sorodne postopke: # bitonalni in politonalni postopki, ki vsebujejo istočasno uporabo dveh ali več tonalitet (npr. postopki skladatelja Dariusa Milhauda). # neomodalni postopki, s katerimi se poskušajo oživiti harmonski odnosi s pomočjo starih tonalitet (ti postopki so pogosto kontrapunktičnega značaja) # formiranje glasbenih dialektov na podlagi avtohtone nacionalne glasbe, z vsemi ritmičnimi, melodičnimi in harmonskimi konsekvencami # neoklasicistični harmonski postopki, ki se poslužujejo stilskim postopkom Bachove dobe in starejših obdobij. Večina takih postopkov je prepletena s tradicionalnimi harmonskimi elementi, tako da sodobni harmonski jezik pogosto kaže tudi eklektične poteze. Skladatelji resne glasbe 20. in 21. stoletja terčne harmonije ne uporabljajo na načine, kot je bila uporabljana v 18. in 19. stoletju. Akordi, ki so jih tvorili v prejšnjih obdobjih se vrtijo okrog tonalnih centrov: tonike, dominante in subdominante in njihovi postopi sledijo pričakovanju k hramonskemu razvezu. Terčno harmonijo ali »klasično harmonijo« sodobni skladatelji uporabljajo predvsem kot mimobežno ali pa kontrapunktično strukturo s premičnimi tonalnimi centri.

Postopek intervalne gradnje akordov

Glede na princip gradnje akordov od 20. stoletja dalje klasificiramo več vrst harmonije: # terčna harmonija (klasična) # kvartna harmonija (tudi kvartno-kvintna): sodobni skladatelji uporabljajo kvartno harmonijo (akorde, sestavljene iz kvart) tako kot terčno harmonijo (akorde, sestavljene iz terc) klasicističnih in romantičnih postopkov. Kvartni material ima korenine že v ornamentaciji trizvokov in v tehnikah srednjeveške polifonije. Kvartni akordi so zgrajeni z vertikalnim nizanjem intervala kvarte. Večina tonov v akordu mora biti tudi nameščena v razdalji kvart, da bi očuvala razločen kvartni zvok, sicer kvartni akordi lahko zvenijo kot nonakordi, undecimni akordi ali akordi z dodanimi notami. # sekundna harmonija (tudi sekundno-septimna): za tvorbo sekundnih akordov uporabljamo veliko in malo sekundo (zvečana sekunda slušno učinkuje kot terca, zmanjšana kot čista prima). Sekundni akordi so lahko aranžirani v septimah, tako kot so lahko terčni akordi predstavljeni v sekstah in kvartni v kvintah. Kategorija:Glasba ja:和声 ko:화성학

Uho

Uhó je živalski organ za zaznavanje zvoka. Izraz se uporablja bodisi za celoten sistem za zbiranje in zgodnjo obdelavo zvoka (začetni del slušnega sistema), bodisi samo za njegov zunanji vidni del. Različne živali imajo ušesa na različnih delih telesa.

Uho sesalcev

Uho sesalcev sestavlja zunanje uho, srednje uho in notranje uho. Zunanje uho sestavljata uhelj in sluhovod. Vloga uhlja je zbiranje zvočnega valovanja. Številni sesalci lahko uhlje premikajo in s tem osredotočijo svoje poslušanje na določeno smer, podobno kot lahko obračajo oči. Ljudje smo to lastnost večinoma izgubili. Iz uhlja vstopa zvočno valovanje v sluhovod, ki deluje kot resonator in ojačuje zvok s frekvencami v območju med 3 kHz in 12 kHz.

Uho ne-sesalcev

Bolezni ušesa in slušnega organa

Kategorija:Akustika Kategorija:Anatomija ja:耳 ko:귀

Glasbilo

Glasbílo oziroma glásbeni inštrumènt je priprava, s katerim izvajamo glasbo. Glasbilo je lahko vsaka stvar, ki povzroča nek zvok ali ton. Glasbila lahko razločujemo na več načinov, najbolj uveljavljeni pa sta znanstvena (akustična) in razdelitev po načinu izvajanja. V akustičnem smislu lahko glasbila delimo na:
- idiofone (samozveneče) instrumente
- metalofone instrumente (zveni kovina; nekateri so hkrati tudi idiofona glasbila)
- kordofone instrumente (s strunami)
- aerofone instrumente (zveni zračni steber, ki je zaprt v cevi instrumenta)
- membranofone instrumente (zvenijo membrane, narejene iz napete ustrojene kože)
- elektrofone instrumente (potreben je električni tok) Glede na način izvajanja glasbila delimo na:
- godala, (godemo)
- pihala, (pihamo)
- tolkala, (tolčemo)
- trobila, (trobimo)
- brenkala, (brenkamo)
- glasbila s tipkami
- (s prsti igramo po klaviaturi) Razdelitev glede na način izvajanja je deloma dvoumna, saj lahko na nekatere instrumente igramo na več načinov. Na godala, na primer, lahko godemo, lahko pa tudi brenkamo (če igramo pizzicato, t.j. strun se dotikamo s prsti). Podoben primer je klavir, ki bi ga lahko označili tudi kot tolkalo, ker na klaviaturo polagamo prste (to lahko počnemo tudi pri bobnih.) Poleg tega se glasbila s tipkami za razliko od ostalih skupin (razvrščenih po načinu izvajanja) razlikujejo po tem, da spadajo v različne akustične skupine instrumentov. (Pri klavirju je zvočilo struna, pri orglah zrak, pri celesti kovina, itd.) Navkljub netočnosti je ta razdelitev najbolj praktična in ustaljena, zato je glasbena teorija ne zavrača.

Glej tudi

- seznam glasbil
- elektronska glasbila
- ljudska glasbila
- zgodovina glasbil Kategorija:Glasba
- ja:楽器

Solopetje

Solopetje je izraz, s katerim v vokalni glasbi imenujemo izvajalski način petja in se uporablja predvsem v šolstvu. Razlog za uporabo tega izraza je tudi zaradi mnogih pevskih načinov in zvrsti, npr. petje v pevskem zboru, šansonsko in zabavno-glasbeno, rockersko petje, koralno petje, metalsko »lajanje« itd. Izobraženi solopevec bo večinoma izvajal dela klasične glasbe, pel v operi ali kot solist. Šola solopetja obsega vokalno tehniko pravilnega petja (s prepono) in dihanja, pravilne telesne drže, uporabe akustičnih delov telesa (nosna votlina), minimalnega naprezanja glasilk, spoznavajne sposobnosti svojega glasu (razpon, barvo) itd. Za razliko od instrumentalnega glasbenega izobraževanja, kjer so za začetek študija zaželjena že zgodnja otroška leta, se študij solopetja začne šele po dokončani mutaciji glasu. Tako začenjajo s tem študijem večinoma pevsko nadarjeni glasbeniki z močnim in čistim glasom, ki že imajo vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in so tako sposobni brati note. Profesionalne pevce resne glasbe večinoma nazivamo z izrazi tenorist, sopranistka, basist, altistka, itd., in manjkrat z izrazom solopevec, v praksi klasične glasbe pa delamo razlike še med koncertnimi, opernimi in zborovskimi pevci. Kategorija:Glasba

Etnomuzikologija

Etnomuzikologija je znanstveni študij glasbe v kontekstu kulture. Ukvarja se z moderno ali ljudsko glasbo vseh svetovnih kultur v povezavi z navadami populacijskih skupin, plesnim izročilom; z zgodovinskim in kritičnim vpogledom v posamezne žanre.

Veje etnomuzikologije

- primerjalna muzikologija
- glasbena folkloristika
- moderna etnomuzikologija
- organologija - veda o klasificiranju glasbil ...

Glej tudi

- muzikologija
- etnologija Kategorija:Glasba ja:民族音楽学

Ludwig van Beethoven

Ludwig van Beethoven, nemški skladatelj,
- 16. ali 17. december 1770, Bonn, † 26. marec 1827, Dunaj.

Življenjepis

Rojstni datum Ludwiga van Beethovna ni znan, znan pa je datum krsta - 17. december 1770. Glede na navade tistega časa lahko sklepamo, da so ga krstili na dan rojstva ali dan kasneje. Rojen je bil v glasbeni družini flamskega porekla. Glasbe sta ga najprej učila oče Johann in skladatelj Neefe. Leta 1795 je debitiral kot pianist z lastnim klavirskim koncertom v C-duru in izdal prva dela. Do leta 1800 je pisal predvsem za klavir, nato je sledilo obdobje simfonij. Beethoven je eden izmed najpomembnejših predstavnikov klasicizma.

Najpomembnejša dela

- 9 simfonij
- 5 klavirskih koncertov
- 1 violinski koncert
- 2 romanci za violino in orkester
- trojni koncert (za violino, violončelo, klavir in orkester)
- 11 simfoničnih uvertur
- 10 violinskih sonat
- 32 klavirskih sonat
- 1 opera (Fidelio)
- Missa solemnis, op.123 -----
- Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 5
- Simfonija št. 8 (Beethoven)
- Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 9

Glej tudi

- seznam nemških skladateljev
- seznam skladateljev Beethoven, Ludwig van Beethoven, Ludwig van
- Beethoven, Ludwig van ja:ルートヴィヒ・ヴァン・ベートーヴェン ko:루트비히 판 베토벤 ms:Ludwig van Beethoven simple:Ludwig van Beethoven th:ลุดวิก ฟาน เบโทเฟน

Johann Wolfgang von Goethe

Johann Wolfgang von Goethe, nemški pisatelj, pesnik, dramatik, politik, znanstvenik in filozof,
- 28. avgust 1749, Frankfurt na Majni, Nemčija, † 22. marec 1832, Weimar, Nemčija. Bil je ena osrednjih osebnosti evropske predromantične književnosti.

Življenjepis

Goethe se je rodil v bogati in vplivni družini cesarskega svetnika. Študiral je na univerzah v Leipzigu in Strasbourgu, kjer se je spoznal s Herderjem. Pod njegovim vplivom se je pridružil viharništvu. Leta 1772 je vstopil v pravno službo v Wetzlarju, a se je na povabilo vojvode že leta 1775 preselil v Weimar, kjer je postal vojvodov glavni svetovalec in opravljal druge visoke službe. Med drugim je bil tudi direktor gledališča. Med letoma 1786 in 1788 je potoval po Italiji, kasneje sodeloval v napoleonskih vojnah proti Franciji in se okrog leta 1794 spoprijateljil s Friedrichom Schillerjem. Prijateljstvo je trajalo do Schillerjeve smrti v letu 1805. Sodelovala sta v okviru weimarske klasike, ki je pomenila vrh predromantike, saj je bilo v književnih delih doseženo ravnotežje med vsebino in obliko. Leta 1806 se je poročil. Na njegovo književno delo so močno vplivale številne ljubezenske zveze. Imel naj bi vsaj 30 različnih deklet.

Dela

Goethe je bil vsestranski književnik - pisatelj, pesnik in dramatik. Najpomembnejša dela so prevedena tudi v slovenščino: Njegovi najpomembnejši romani:
- Trpljenje mladega Wertherja, 1774 (Die Leiden des jungen Werthers) - sentimentalni pisemski roman
- Učna leta Wilhelma Meistra, 1796 (Wilhelm Meisters Lehrjahre)
- Popotna leta Wilhelma Meistra, 1821, (Wilhelm Meisters Wanderjahre) Njegovo najpomembnejše delo je dramska pesnitev Faust, ki je izšla v dveh delih (1808 in 1833). Nastajala je skoraj 60 let. Govori o srednjeveškem magu Faustu, ki želi doseči vse znanje. Skuša ga hudič v podobi duha Mefista. Faust na koncu spozna, da je smisel življenja v pomoči ostalim ljudem. Pomembna je tudi Goethejeva lirika. Njegove pesmi so izšle v več pesniških zbirkah. Ena najlepših pesmi je Popotnikova nočna pesem. Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von Goethe, Johann Wolfgang von als:Johann Wolfgang von Goethe ja:ヨハン・ヴォルフガング・フォン・ゲーテ ko:요한 볼프강 폰 괴테 simple:Johann Wolfgang von Goethe

Konfucij

Konfucij ali Kong Fu Zi (kitajsko 孔夫子, pinjin Kǒng Fūzǐ, dobesedni pomen: učitelj/mojster Kong), starokitajski filozof,
- tradicionalno 551 pr. n. št., država Lu (魯國), Kitajska, † 479 pr. n. št.. Njegova filozofija, imenovana konfucianizem je imela zelo velik vpliv na Kitajskem in ga do določene mere še vedno ima, še posebej v Tajvanu. Kategorija:Rojeni leta 551 pr. n. št. Kategorija:Umrli leta 479 pr. n. št. Kategorija:Kitajski filozofi ja:孔子 ko:공자 ms:Ajaran Konfucius th:ขงจื๊อ

Miroslav Krleža

Miroslav Krleža, hrvaški pisatelj in enciklopedist,
- 7. julij 1893, Zagreb, † 29. december 1981, Zagreb. Miroslav Krleža je po mnogih ocenah največji hrvaški književnik 20.stoletja. Rojen je bil v meščanski družini nižjega-srednjega socialnega razreda (to obdobje je opisal v prozi »Djetinjstvo u Agramu«). Obiskoval je vojaško kadetsko šolo v Pečuhu, v času I. svetovne vojne je pod vplivom jugoslovanske integralistične ideologije odšel v Srbijo.

Glej tudi

- seznam hrvaških pisateljev Krleža, Miroslav Krleža, Miroslav Krleža, Miroslav

William Shakespeare

William Shakespeare, angleški dramatik,
- april 1564 (krščen 26. aprila), Stratford-upon-Avon, grofija Warwickshire, Anglija, † 23. april 1616 (julijanski koledar), 3. maj 1616 (gregorijanski koledar), Stratford-upon-Avon.

Najpomembnejše drame

- tragedije: Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Tit Andronik, Antonij in Kleopatra, Koriolan, Timon Atenčan, ...
- komedije: Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Sen kresne noči, Dva plemiča iz Verone, ...
- kraljevske drame: Kralj Henrik VI., Rihard II., Rihard III., Kralj Ivan Henrik IV., Kralj Henrik V., Kralj Henrik VIII., ...
- romantične igre: Vihar, Beneški trgovec, Zimska pravljica, ...
- tragikomedije: Troilus in Kresida
- pastorala: Kakor vam drago

Časovna preglednica Shakespeareovih del

#The Two Gentlemen of Verona, Dva gospoda iz Verone #The Taming of the Shrew, Ukročena trmoglavka #2 Henry VI., Henrik šesti (2) #3 Henry VI., Henrik šesti (3) #Titus Andronicus #The First Part of Henry VI. #Richard III., Rihard tretji #Venus and Adonis, Venera in Adonis #The Rape of Lucrece #The Comedy of Errors, Komedija zmešnjav #Love’s Labour’s Lost, Ljubezni trud zaman #Love’s Labour’s Won (neohranjeno delo) #A Midsummer Night’s Dream, Sen kresne noči #Romeo and Juliet, Romeo in Julija #Richard II., Rihard drugi #The Life and Death of King John #The Merchant of Venice, Beneški trgovec #1 Henry IV. #The Merry Wives of Windsor, Vesele žene Windsorske #2 Henry IV. #Much Ado For Nothing, Mnogo hrupa za nič #Henry V. #Julius Caesar, Julij Cezar #As You Like It, Kakor vam drago #Hamlet, Hamlet, princ danski #Twelfthth Night or What You Will, Dvanajsta noč ali Kar hočete #Troilus and Cressida, Trolius in Kresida #Sonnets and ‘A Lover’s Complaint’, Soneti #Various Poems, različne pesnitve #Measure for Measure, Milo za drago #Othello, Otelo #All’s Well That Ends Well, Dober konec vse povrne #Timon of Athens, Timon Atenski #King Lear, Kralj Lear #Macbeth #Antony and Cleopatra, Antonij in Kleopatra #Pericles, Periklej #Coriolanus, Koriolan #The Winter’s Tale, Zimska pravljica #Cymbeline, king of Britain, Cimbelin #The Tempest, Vihar #Cardenio (neohranjeno delo) #All is True (Henry VIII.), Kralj Henrik osmi #The Two Noble Kinsmen

Glej tudi

- glasbene priredbe Shakespeareovih del Shakespeare, William Shakespeare, William Shakespeare, William ja:ウィリアム・シェイクスピア ko:윌리엄 셰익스피어 ms:William Shakespeare simple:William Shakespeare th:วิลเลียม เชกสเปียร์ WILLIAM SHAKESPEARE 1. ŽIVLJENJE IN DELO WILLIAMA SHAKESPEARA William Shakespeare se je rodil 23. aprila 1564 v Stratfordu ob reki Avoni v dokaj premožni družini. Njegovi predniki so bili kmetje in ovčerejci. Njegov oče je bil sprva ugleden in bogat meščan, o katerem poročajo nekateri, da je bil poljedelec, drugi da je bil rokavičar in tretji celo, da je bil mesar. Nekaj časa je bil skrbnik javnega reda in straže, zakladnik, svetovalec in leta 1568 celo vodja tržne uprave. Bil je oče osmih otrok, od katerih so mu trije zgodaj umrli, tako da so mu ostali le štirje sinovi in hčerka Joan. William je bil najstarejši. Obiskoval je domačo šolo. V tej šoli se je naučil latinščine in nekoliko grščine, toda kmalu se je moral seznanjati tudi z vsakdanjimi opravki svojega očeta in mu pomagati pri obrti. Opravki s salom, mesom in kožami nemirnemu mladeniču niso bili pri srcu in življenje si je začel krojiti po svoje. Mlad, star komaj 18 let se je leta 1582 poročil s šestindvajsetletno Ano Hathaway, ki mu je že po šestih mesecih rodila hčer Suzano. Zdi se, da je bila poroka prisiljena in brez privoljenja njenih staršev in pesnika ni posebej osrečila. Leta 1585 mu je rodila še dvojčka, sina Hamneta in hčer Judito. Leta 1586 je Shakespeare zapustil svojo družino in odšel v London. O tem kaj je sprva počel v Londonu so prav tako nasprotujoča si mnenja. Pravijo, da je v začetku varoval konje gospodi, ki je prihajala k gledališkim predstavam, kmalu je bil v gledališču pomočnik, igralec manjših vlog, nato prirejevalec iger in leta 1592 je postal nevaren tekmec tedanjim dramatikom. Tega leta so v Londonu uprizorili njegovega »Henrika VI«, leta 1593 pa je Shakespeare javno stopil v takratni londonski literarni svet, ko je izdal epsko pesnitev »Venera in Adonis«. Leta 1594 je Shakespeare izdal svojo drugo epsko pesnitev »Lukrecijo«. Shakespeare je kmalu dobil visoke zaščitnike in prijatelje. Kot opazovalec se je lahko udeleževal zabav in učenih pogovorov in tako dobival vpogled v plemiško življenje. Njegova veljava v gledališču je bila vedno večja, postal je delničar v svoji gledališki skupini in kot pisatelj tragedij in komedij doživljal uspehe pri navdušenem občinstvu. To je bil srečen čas, v katerem je napisal tragedijo »Romeo in Julija«, komedijo »Sen kresne noči«, nato je sledil »Beneški trgovec« in »Julij Cezar« te veseloigre »Mogo hrupa za nič«, »Kakor vam drago« in »Kar hočete«. V letih prvega velikega literarnega vzpona pa ga je v zasebnem življenju verjetno precej pretresla smrt (1596) enajstletnega sina Hamneta. Nekateri povezujejo Hamnetovo ime celo z nastankom »Hamleta«. Dva meseca po Hamnetovi smrti pa si je oče John gmotno spet opomogel, saj je dobil pravico do grba. Da se je stanje Shakespearov popravilo in da so bili s podelitvijo grba povzdignjeni, je nedvomno pripomogel Shakespeare z zvezami, ki si jih je medtem pridobil v Londonu. Verjetno pa si je z gledališkim poslom zelo opomogel, ker si je lahko kupil hišo v Stradfordu na Novem trgu, kjer je pozneje skušal v miru preživeti zadnja leta svojega življenja. Ko sta brata Burbadge prevzela gledališče »Globe«, ki je postalo najznamenitejše angleško gledališče v elizabetinski dobi, se jima je pridružil kot solastnik. Nato je prišlo do upora s katerim so hoteli vreči kraljico Elizabeto s prestola, pri katerem je pomagal tudi Shakespeare z uprizoritvijo »Richarda II.«, s prepovedanim prizorom, ko se mora Richard II. odreči prestolu. Predstava naj bi bila začetek uporu, ki pa ni uspel. Na Shakespeara je legla potrtost. Njegovo življenje se je srečalo s smrtjo, svet okoli njega pa se mu je zazdel poln zločinov, zlobe, nezvestobe, izdajalstva in prevar. Iz tega razpoloženja je pesnik napisal svoje največje delo, žaloigro »Hamlet«, ki mu sledijo mračne tragedije »Othello«, »Kralj Lear«, »Macbeth«, »Timon Atenski«, »Koriolan« in druge. Po naravni smrti kraljice Elizabete je prišel na oblast novi kralj Jakob I., sin Marije Stuart, ki je zarotnike pomilostil. Kralj je dal dovoljenje, da se sme v gledališčih uprizarjati kakršnekoli gledališke igre od tragedij, pa do pastoralov. Shakespearov položaj se je pod novim kraljem dokončno utrdil, tako da je v letih od 1598 do 1609 napisal veliko sonetov. Le-ti sodijo med njegova pomembnejša dela. Nihče ne ve zakaj je skoraj petdesetletni Shakespeare okrog leta 1612-1613 zapustil London in se preselil v Stradford. Morda se je vsega neveličal, ter je hotel uživati v miru, kar si je zaslužil gmotno in moralno. Tudi slave je imel takrat že dovolj, saj ga je zgodovinar Camden že leta 1605 imenoval med geniji tistega časa. Morda se je dokončno preselil v Stratford šele po 29. juniju 1613. leta, ko je med predstavo «Henrika VIII.« zgorelo gledališče »Globe«. 10. februarja 1616 je bil že na svatbi svoje hčere Judite, petnajst dni po tem pa je že naredil oporoko. Za glavna dediča je določil hčer Suzano in njenega moža zdravnika dr. Johna Halla. Judita je dobila 300 funtov, obdaril pa je tudi sestro in druge sorodnike ter prijatelje. Žena Ana pa je dobila le posteljo in še to ne najboljšo. Celo revežem je zapustil več kot njej. To je kazalo, da se nista razumela, k čemur so pripomogla tudi leta, sej je bila osem let starejša od njega. Shakespeare po letu 1614 ni več odšel iz Stratforda. Začel je bolehati in umrl 23. aprila 1616, star natačno 52 let. Pokopan je v stratfordski cerkvi. V nagrobno ploščo, pod katero leži, so vklesani štirje stihi, ki bi jih naj sam napisal in ki se v proznem prevodu glasijo: »Dobri prijatelj, Jezusa na ljubo ne grebi po prahu, ki je tu zaprt. Blagoslovljen mož, ki prizanaša tem kamnom, in preklet bodi vsak, ki bi vznemirjal moje kosti«. V steno na levi pa je v marmor vklesan njegov kip s papirjem in peresom ter v skrbno izklesani gosposki obleki. Grob Williama Shakespeara Ustvarjanje Williama Shakespeara lahko razdelimo na tri glavna obdobja:  Zgodnje obdobje je trajalo približno od leta 1590 do leta 1601. V tem obdboju je pisal v glavnem komedije in zgodovinske igre, napisal pa je tudi tri zgodnje drame (Tit Andronik, Romeo in Julia, Julij Cezar).  Osrednje obdobje, ki je trajalo nekako od leta 1601 do 1608, je čas nastanka velikih Shakespearovih tragedij: Hamlet, Kralj Lear, Macbeth in Othello. Nastajale so tudi problemske igre kot so naprimer Kakor vam drago, Troilus in Kresida.  V zadnjem – poznem obdobju pa je Shakespeare ustvarjal tragikomedije, to so resne igre, ki se srečno končajo (Zimska pravljica, Vihar...). Vsega skupaj je zapustil 37 dram in 150 sonetov. 2. RENESANSA Renesansa je obdobje ob koncu srednjega in začetku novega veka, ko se je z razvojem kapitalizma, z nastankom velikih držav in novih velikih odkritij kultura osvobodila religioznih in cerkvenih vezi srednjega veka. Clovek je zdaj središče stvarstva. Priljubljena pesniška oblika je bil sonet. Renesansa se pojavi najprej v Italiji že sredi 14. stoletja, vrh doseže okoli leta 1500, po letu 1550 pa upada. V ostalih evropskih deželah je nastala pozneje: Francija, Španija, Anglija, Nemčija, samo za kratek čas je bila renesanca tudi na jugoslovanskih tleh - Dubrovniška renesansa. Zametke renesančne književnosti najdemo že v srednjem veku. Smeri v renesansi so lirika, dramatika, epika in novelistika. Renesansa kaže uživanje življenja z zvijačami in prevarami. 3. ELIZABETINSKO GLEDALIŠČE Gledališče v katerem so se najprej prikozovala Shakespearova dela je bilo večino okrogle ali osmerokotne oblike, s tremi vrstami balkonskih sedežev, ki so obkrožali tisto, čemur bi danes rekli parter. Tu so gledalci stali. Gledališče ni bilo pokrito s streho, kar je tudi pripomoglo k temu, da je bilo vedno, ko so uprizarjali igre, svetlo. Oder se je raztezal kar v parter, tako da je bilo vse čim bolj približano gledalcu. Na levi in desni strani odra je bilo dvoje vrat, skozi katera so gledalci vstopali. Nad odrom je bil balkon, ki je lahko služil igralcem, da so laže prikazali igro.

Richard Wagner

Richard Wilhelm Wagner, nemški skladatelj,
- 22. maj 1813, Leipzig, Nemčija, † 13. februar 1883, Benetke, Italija. Wagner je bil eden največjih inovatorjev v resni glasbi 19. stoletja. Z novimi harmonskimi zamislimi in zgradbo svojih dramatičnih kompozicij je vplival na mnoge skladatelje romantičnega obdobja. V privatenem življenju je bil pripravljen žrtvovati svojo družino in prijatelje v zameno za svojo glasbeno kariero. S svojimi antisemitskimi idejami, ki sicer niso v tesni povezavi z njegovim glasbenim udejstvovanjem, pa je pridobil tudi mnogo sovražnikov. V kasnejšem obdobju svoje kariere je užival podporo bavarskega kralja Ludwiga II., ki je za uprizoritve njegovih oper prispeval pravo bogastvo. Prizore iz Wagnerjevih oper lahko vidimo na freskah v bavarskem gradu Neuschwanstein. Značilnost njegove glasbe so kromatično vodenje glasov, nerazvezani harmonski postopi, uporaba leitmotiva, izjemno dolge sekvence. Harmonska inovacija, imenovana Tristanov akord, iz prvih taktov njegove opere Tristan in Izolda, pomeni prelomni trenutek v zgodovini glasbene kompozicije. Wagner slovi predvsem kot operni skladatelj. Za vse opere, ki jih je označeval kot glasbene drame, je libreto napisal sam. Skomponiral pa je tudi več orkestralnih, komornih in vokalnih skladb in deloval še kot dirigent in pisec glasbenih besedil.

Wagnerjeve opere

- Vile (Die Feen, 1834)
- Prepoved ljubezni (Das Liebesverbot, 1836)
- Rienzi (1842)
- Večni mornar ali Leteči Holandec (Der fliegende Holländer, 1843)
- Tannhäuser (1845)
- Lohengrin (1850)
- Nibelunški prstan (Der Ring des Nibelungen), v štirih delih:
- predvečer: Rensko zlato (Das Rheingold, 1869)
- prvi dan: Valkire (Die Walküre, 1870)
- drugi dan: Siegfried (1876)
- tretji dan: Somrak bogov (Götterdämmerung, 1876)
- Tristan in Izolda (1865)
- Mojstri pevci Nürnberški (Die Meistersinger von Nürnberg, 1868)
- Parsifal (1882)

Glej tudi

- seznam skladateljev
- seznam nemških skladateljev Wagner, Richard Wagner, Richard Wagner, Richard ja:リヒャルト・ワーグナー th:ริชาร์ด วากเนอร์

Carl Maria von Weber

Carl Maria Friedrich Ernest von Weber, nemški skladatelj, Eutin (pri Lübecku),
- 19. november 1786, † 5. junij 1826, London. Weber je bil osrednja osebnost nemške glasbene romantike in je vplival na mnoge generacije skladateljev, vštevši Wagnerja, Liszta in Berlioza. Najbolj je poznan po svojih operah, Bil je bratranec Mozartove žene Constanze. Študiral je v Salzburgu (Michael Haydn), v Münchnu in na Dunaju pa pri Josephu Haydnu, Abbéju Voglerju in Giovanniju Valesiju. Njegov skladateljski opus je raznolik in obsežen, najbolj znan pa je po operah Čarostrelec (Der Freischütz), Euryanthe, Oberon, Vilinski kralj, Silvana, itd. Njegove številne uverture so zaradi pestrosti instrumentacije vplivale na razvoj simfonične pesnitve.

Glej tudi

- seznam skladateljev
- seznam nemških skladateljev Weber, Carl Maria von Weber, Carl Maria von Weber, Carl Maria von ja:カール・マリア・フォン・ウェーバー ko:카를 마리아 폰 베버

Glasbilo

Glej tudi

- seznam glasbil
- elektronska glasbila
- ljudska glasbila
- zgodovina glasbil Kategorija:Glasba
- ja:楽器

Glasbeno izrazoslovje

Glasbeno izrazoslovje.

A

- a, a (francosko) - predlog: "pri", "k", "ob", "za", "v", "v stilu nečesa".
- aber (nemško) - "ampak".
- a cappella - zborovska glasba brez instrumentalne spremljave.
- accelerando - postopno hitrejši tempo.
- acciaccatura (italijansko) - zelo hiter predložek k naslednji noti, ki se ne šteje kot ritmična vrednost v taktu.
- accompagnato (italijansko) - "spremljano" spremljevalni instrument mora solistu slediti in se mu prilagajati v tempu.
- adagietto - "pretežno počasi."
- adagio - "počasi"
- adagissimo - "zelo počasi"
- ad libitum (pogosto tudi okrajšano: ad lib) - hitrost izvajanja ni definirana; po želji izvajalca
- affettuoso – "zanosno".
- affrettando – "pohitevajoče".
- agitato – "razburjeno."
- al, alla – "do", "na način".
- alla breve – dvodobni takt, sestavljen iz dveh polovink.
- alla marcia – "v slogu koračnice".
- allargando – "razširjujoče," "upočasnjeno".
- allegretto – "pretežno živahno," ali "zmerno hitro."
- allegro – "živo," ali "hitro."
- als – "kot" (nemško).
- altissimo (It.) – "zelo visoko"
- amabile – "ljubeče", "prijetno".
- amoroso – "zaljubljeno".
- andante – "počasnejši zmerni tempo."
- andantino – malo hitreje kot andante.
- animato – "razgibano", "živo".
- apaisé – "umirjeno" (francoščina).
- a piacere – "po želji". Označuje, da izvajalcu ni potrebno strogo slediti ritmu ali tempu.
- appoggiatura (It.) – "naslon" – predložek, ki se "nasloni" na naslednjo noto in s tem prevzame tudi del njene dolžinske vrednosti v taktu.
- appassionato – "strastno."
- arpeggio – dobesedno, kot harfa (arpa). Označuje, da se note določenega akorda zaigrajo hitro ena za drugo (in ne hkrati), večinoma od nižjih proti višjim tonom. V klavirski glasbi je to rešitev pri igranju razsežnih akordov, ki jih sicer z hkratnim obsegom roke ne bi mogli zaigrati na drugačen način. Glasba, ki je generirana z omejeno računalniško strojno opremo (npr. video igre) in ni zmožna polifone zvokovne reprodukcije, uporablja podobno tehniko, da zaigra akord s pomočjo enega zvočnega generatorja. Arpeggii so tudi spremljevalni vzorci pri generalbasu ali korepeticijah starejše klasične glasbe.
- arco – "zaigrano z lokom," nasprotno tehniki pizzicato "zabrenkano," v glasbi za godalne instrumente.
- assai – "zelo."
- assez– "dovolj", "zadostujoče" (francoščina). Včasih uporabljeno v istem smislu kot assai.
- attacca – (na koncu stavka): navodilo za začetek igranja novega stavka nemudoma, brez diha ali premora.
- Ausdruck – "izraz" (nemščina).
- ausdrucksvoll – "izrazito" (nemščina).
- avec – "z" (francosko).

B

- basso continuo – basovska melodična linija, ki je kontinuirano igrana skozi vso skladbo in podaja harmonsko strukturo skladbi. Uporablja se predvsem v baročni glasbi.
- bisbigliando – "šepetaje" – poseben zvočni efekt tremola pri harfi, ki pomeni da se pri majhni dinamiki (tiho) akord ali ena nota hitro ponavlja.
- bocca chiusa – z zaprtimi usti (v uporabi pri pevcih, pojejo na "m").
- brillante – "brilijantno," "iskrivo."
- brio – "intenzivno"; večinoma v izrazu con brio (glej naslednji izraz).
- brioso ali con brio – "intenzivno."
- bruscamente – "osorno, robato".

C

- calando – "umirjajoče"; postopno upočasnjevanje tempa in zmanjševanje dinamike.
- cambiare – "zamenjati" – kakršna koli sprememba, npr. zamenjati instrument, pri čemer se uporablja tudi izraz muta in
- cantabile – "spevno."
- cesura ali caesura – je glasbena oznaka, ki najavlja popoln premor v glasbi.
- chiuso – "zaprto" – pri rogu, pomeni da mora biti zvočilo "zadušena" z roko.
- col legno – "z lesom"; velja za godala - strune morajo biti udarjene z lesenim delom loka; tudi battuta col legno: "udarjeno z lesom."
- coloratura – "barvitost" – temeljito okraševanje vokalne linije (glej tudi koloraturni sopran).
- comodo – "udobno" – pri zmernem tempu.
- con – "z," v kontekstu z mnogimi izrazi, npr. con allegrezza ("z živahnostjo"), con amore ("z nežnostjo, z ljubeznijo").
- con amor – "z ljubeznijo" – nežno.
- con brio – krepko.
- con fuoco – "ognjevito".
- con moto – "v enakomernem tempu."
- con sordino – "z dušilcem]]."
- coperti – bobni, dušeni s prevleko.
- crescendo – naraščajoča glasnost, obratno od tega je decrescendo (tudi diminuendo).

D

- deciso – "odločno."
- decrescendo, tudi diminuendo ali dim. – "pojemajoče" – navodilo za izvajanje glasbe s postopnim zmanjševanjem glasnosti (obratno = crescendo).
- divisi – (krajše div.) "razdeljeno": v notnem partu, kjer več glasbenikov praviloma igra iste note; se v primerih polifonega ali hkratnega vertikalnega zapisa večih not - razdeli skupina izvajalcev glede na število zapisanih melodičnih linij. Najpogosteje se divisi uporablja pri godalih. (Razrešitev ukaza divisi je označena z unisono:glej tam).
- dolce – "sladkobno."
- dolente – "žalostno."
- dinamika – se nanaša na relativno glasnost pri izvajanju določene skladbe

E

- espressivo – "izrazno."
- estinto – "kolikor mogoče lahno," "brez življenja" (dobesedno "izbrisano").

F

- fine – "konec," pogosto v uporabi kot al fine ("do konca").
- forte – večinoma označeno s f: glasno. Izraz fortissimo ali ff pomeni "zelo glasno."
- fortepiano – 1. glasno in takoj nato tiho ; 2. drugi izraz za različico klavirja.
- fuoco – "orenj"; "con fuoco" pomeni "ognjevito."

G

- geschwind (nemško) – "hitro."
- getragen (nemško) – "zadržano."
- giocoso – "veselo, igrivo."
- glissando – zvezni zvočni zdrs od enega do drugega tona ("pravi" glissando - ki ga lahko izvajajo vsa godala, pozavna, tudi klarinet), ali pa hitro zaigrana naključna lestvica, ki jo zaigramo na teh ali vseh ostalih instrumetih, ki omogočajo igranje različnih tonskih višin (an "efektivni" glissando).
- grazioso – "graciozno."
- giusto – točno, natančno.

H

- Hauptstimme (nemško) – "glavna tema", pri kontrapunktičnih skladbeh prvotnega pomemnosti, za nesprotno od Nebenstimme.

I

- immer (nemško) – "vedno."
- impetuoso – "."
- in altissimo – igrati oktavo višje.
- incalzando – z naraščujočo hitrostjo.

K

- kräftig (nemško) – "močno."

L

- lacrimoso – "žalostno" (dobesedno "jokajoče").
- lamentoso – "tožeče."
- langsam (nemško) – "počasi."
- larghetto – "zmerno počasi"; ne tako počasi kot largo.
- largo – "počasi."
- legato – "vezano".
- leggiero – "lahkotno," "delikatno."
- lent (francosko) – "počasi."
- loco – igraj kot je napisano (večinoma v uporabi kot prekinitev 8va igranja).
- lusingando – "laskavo."

M

- ma – "toda."
- ma non troppo – "toda ne preveč."
- maestoso – "veličastno."
- mano destra – zaigrano z desno roko (okrajšava: MD).
- mano sinistra – zaigrano z levo roko (okrajšava: MS).
- marcia – koračnica; alla marcia pomeni "v slogu koračnice."
- martellato – zelo poudarjeno.
- mässig (nemško) – "zmerno."
- MD – glej mano destra.
- meno – "manj"; glej npr.meno mosso, pri izrazu mosso.
- mezza voce – "z umirjeno glasnostjo," dobesedno "polglasno."
- mezzo – "polovica, srednje"; v uporabi s povezavami, npr. mezzo forte (mf).
- mezzo forte – "srednje glasno" &ndash.
- mezzo piano – "srednje tiho".
- mezzo-soprano – ženski pevski glas med altom in sopranom, z obsegom večinoma od a do f₂.
- moderato – "zmerno," pogosto kombinirano z drugimi izrazi, npr. "allegro moderato".
- molto – "zelo"
- morendo – "umirajoče" v smislu dinamike ali tempa.
- mosso – "gibanje"; združeno s "più" ali z "meno", za bolj razgiban ali manj razgiban tempo.
- MS – glej mano sinistra.
- munter (nemško) – "živo".

N

- Nebenstimme (nemško) – "stranski glas." kontrapunktična linija, v istočasnem poteku z Hauptstimme.
- nicht zu schnell (nemško) – "ne prehitro."
- notes inégales (francosko) – neenake notne dolžine.

O

- ossia – označuje alternativni notni zapis ali način izvajanja določenega dela skladbe, večinoma zapisan z malimi notami v dodatnem notnem črtovju.

P

- piano – oznaka: p, tiho petje ali igranje glasbe. Izrazu soroden je pianissimo, pp, ki pomeni "zelo tiho."
- pesante – "težko."
- piacevole – "ugajajoče."
- piangevole – "jokajoče".
- più – "bolj"; glej npr. mosso.
- pizzicato – "brenkano," v glasbi za godala; nasprotno načinu igranja arco, ki pomeni "igranje z lokom", in služi za prekinitev igranja pizzicato na godalih.
- pochettino (poch) – "čisto malo."
- poco – "malo", kot npr. pri poco più allegro ("malo hitrje").
- poco a poco – "malo po malo; postopno."
- poi – "potem," nakazuje sosledje glasbenih navodil; npr. diminuendo poi subito fortissimo: "vedno tišjr in potem naenkrat glasno."
- portamento – 1. večinoma drsenje tonov od enega proti drugemu (posebno pri petju; pogostejši izraz je glissando v instrumentalni glasbi); 2. v klavirski literaturi pomeni način artikulacije med legatom in staccatom.
- portato – non-legato but not as short as staccato (same as portamento [2], in this list).
- precipitato – "prehitevajoče."
- prestissimo – "izjemno hitro."
- presto – "zelo hitro."
- prima volta – "prvič"; npr. prima volta senza accompanimento ("prvič brez spremljave"); izraz je dodatno navodilo pri znaku za ponovitev glasbe.
- primo – "prvi."

Q

- quasi – "kakor," "skoraj."

R

- rallentando (rall.) – "postopno počasneje, umirjajoče".
- rasch (nemško) – "hitro."
- restez (francosko) – zaustaviti se na določeni noti ali struni.
- rinforzando (rf) – "poudarjena glasnost"; včasih podobno nenadnemu crescendu, večinoma pa se nanaša na eno noto.
- ritardando (rit.) – "postopno počasneje."
- ritenuto (riten.) – "hitra upočasnitev tempa," (praviloma bolj kot ritardando; za razliko od ritardanda se lahko nanaša na eno samo noto.
- rubato – spremenljiv tempo znotraj glasbene fraze, s katerim dosežemo izrazni efekt; večinoma so ti tempi prepuščeni svobodni izbiri izvajalca

S

- scherzando – "igraje, zabavljivo."
- scherzo – "šala."
- schneller (nemško) – "hitreje."
- scordatura – različica tonske uglasitve praznih strun pri godalnih instrumentih.
- sempre – "vedno."
- senza – "brez."
- senza sordino – "brez dušilca."
- sforzando ali sfz – močan poudarek določene note.
- simile – "podobno"— t.j. podobnost se nanaša na prejšnjo oznako za način izvajanja, karkoli že je bila.
- soave – "gladko, tekoče."
- sostenuto – "zadržano."
- sotto voce – lahno, dobesedno "polglasno" je navodilo, naj glasbenik nadaljuje izvajanje glasbe v bolj umirjenem ali subtilnem tonu.
- staccato – navodilo izvajalcu, naj igra kratke, ostre note. V glasbeni notaciji je oznaka za staccato majhna pika pod ali nad noto.
- smorzando (ali smorz.) – zabrisati tone; "umirajoče."
- subito – "takoj, nenadno."
- sul ponticello – način igranja pri godalih, ki pomeni igranje z lokom blizu kobilice, kar povzroči značilen "steklen" zvok, pri katerem so poudarjeni višji alikvotni toni.
- sul tasto – način igranja pri godalih, ki pomeni igranje z lokom nad ubiralko (tasto), kjer sicer glasbenik igra s prsti

T

- tacet, izraz uporabljan za prekinitev igranja večje skupine glasbenikov, medtem ko solist izvaja del skladbe v svobodni izbiri tempa
- tempo – "čas" – hitrost izvajanja glasbe.
- tenuto – "zadržano" – navodilo, naj glasbenik zaigra malo daljši ton, kot nakazuje njegova notna vrednost.
- tremolo – hitro ponavljanje enega tona ali hitro ponavljanje dveh ali več tonov; včasih se tudi (nepravilno) tolmači kot hitro spreminjanje višine istega tona (glej vibrato). Z notnimi simboli je tremolo označen kot diagonalna črta skozi notno črtovje, ali pa kot črta, ki se navezuje na zapisane note.
- tre corde – (tc; dobesedno "tri strune"; navodilo, naj se pri klavirju izpusti levi pedal (ki ga v klavirski glasbi označimo z una corda).
- tutti – "vsi skupaj," izraz, ki je večinoma uporabljen pri orkesterskem ali zborovskem delu, ko vsi glasovi nastopijo naenkrat. Uporablja se tudi kot navodilo za vključitev vseh orgelskih registrov.

U

- una corda – "ena struna" – v klavirski glasbi navodilo za pritisk levega pedala, ki povzroči premik kladivc tako, da udarjajo le po eni struni in s tem povzročijo spremembo (zmanjšanje) jakosti zvoka. (Večina modernih instrumentov sicer deluje tako, da kladivce udari po dveh namesto po treh strunah). Temu navodilu je nasprotno tre corde, levi pedal je izpuščen.
- un poco – "malo."
- unisono (or unis) – "enoglasno" – več izvajalcev igra iste note orkesterske oartiture ali parta, obratno od razdelitve izvajalcev na skupine pri navodilu divisi.

V

- vivace – "živahno," "hitrejši tempo."
- V.S. (volti subito) – "hitro obrni stran"; pogosto uporabljan izraz v orkesterskih partih.

W

- wolno – (poljsko) "počasi". Izraz se nahaja v skladbi "Slon", ki je del ciklične skladbe "Živalski karneval", Camilla Saint-Saensa. Redko uporabljan izraz!

Z

- Zeitmass (nemško) – tempo, hitrost. Kategorija:Seznami Kategorija:Glasba

Muzikologija

Muzikologija (grško: musiké = glasba, logos = beseda) je veda, ki znanstveno preučuje glasbo. Celoten obseg muzikologije kot sistematiziranega znanja o glasbi je posledica znanstvenega pristopa in metode raziskave na tem področju.