Seznàm (tudi seznám) ali spísek je zaporedje ali skupek pojmov, ki imajo neko skupno lastnost. Običajno so seznami razvrščeni po abecedi. V seznamih so velikokrat navedena imena, kjer govorimo tudi o imeniku.

Glej tudi

- seznam seznamov v Wikipediji
- črni seznam
- rdeči seznam IUCN
- ja:線形リスト ko:연결 리스트

Klavir

Klavír je glasbilo s tipkami. Od 18. stoletja naprej je eden najbolj razširjenih glasbil. Razvil se je iz čembala, spineta in njima podobnih glasbenih instrumentov. Manjši klavir, pri katerem so strune obrnjene vertikalno, je pianino. pianino pianino Za koncertni klavir obstaja tudi nemški izraz Flügel, (ker spominja na krilo, perut). Skladatelji, ki so v svetovnem merilu največ prispevali k solistični klavirski literaturi: Johann Sebastian Bach, Domenico Scarlatti, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Robert Schumann, Sergej Rahmaninov, Franz Liszt, Aleksander Skrjabin, Claude Debussy, Frederic Chopin. Ti skladatelji so del obvezne študijske literature v vseh svetovnih pianističnih šolah. Temu instrumentu je bilo najbolj naklonjeno "romantično" 19. stoletje, saj so skladatelji skoraj brez izjeme komponirali za klavir. Nepogrešljiv je kot spremljevalni instrument pri skladbah za pihala, trobila, godala in vokal. Poleg tega je najbolj konvencionalen za izvajanje izvlečkov simfoničnih in opernih skladb, ki so nekakšna simulacija glasbe, komponirane za izvajanje z mnogimi različnimi instrumenti hkrati. Tako se npr. pevske vaje za operno predstavo ne izvajajo z orkestrom, kar bi pomenilo velik organizacijski problem, ampak le s spremljavo klavirja, ki simulira orkestersko igro. Takim spremljavam pravimo korepeticije, pianistu pa korepetitor. V smislu pianistične izobrazbe sta brez izjeme izobraževalne ustanove obvezna dva komponistična cikla: "Dobro uglašeni klavir" J.S. Bacha in Klavirske sonate L. van Beethovna. Veljata za staro in novo zavezo vseh pianistov.

Razvojni tipi klavirja

korepetitor] #Monokord, podolgovat zaboj z (eno) napeto struno, ki je v antiki služil kot akustični pripomoček za določanje intervalov #Polikord, srednjeveška različica monokorda z več strunami, ki je tudi služila kot eksperimentalni akustična priprava, iz njega se je razvil #Klavikord, ki je po vsej verjetnosti nastal v 12. stoletju, njegov razvoj pa je trajal dolgih 6 stoletij in ga glede na zgradbo instrumenta delimo na dve obdobji, prvo: do začetka 18. stoletja (vezani klavikord) in drugo do začetka 19. stoletja (nevezani klavikord). #Čembalo, tudi klavicimbal se je pojavil že v začetku 15. stoletja, z različicami po evropskih državah: gravičembalo, špinet, virginal, klaviciterij (žirafni klavir), klavirska harfa). V 19. stoletju pa ga je izpodrinil #Klavir s kladivci, tudi Hammerklavier, ki je neposredni predhodnik današnjega klavirja. Leta 1711 ga je iznašel italijanski izdelovalec glasbil Bartolomeo Christofori. #(Današnji klavir).

Najvidnejši izdelovalci klavirjev

(Kratek seznam podjetij, ki se večinoma imenujejo po družinskih priimkih ustanoviteljev):
- Baldwin (1890)
- Bechstein (1853)
- Bösendorfer (1828)
- Broadwood (1783)
- Érard (1777)
- Fazioli (1978)
- Feurich (1851)
- Gaveau (1847)
- Grotrian (1836)
- Kawai (1930)
- Petrof (1864)
- Pleyel (1807)
- Samick (1958)
- Sauter (1819)
- Schiedmayer (1735)
- Schimmel (1885)
- Steinway & Sons (1853)
- Stuart and Sons
- Yamaha (1889)
- Young Chang (1956)
- Wurlitzer Kategorija:Glasbila s tipkami ko:피아노 ja:ピアノ

Aleksandra Alavanja Drucker

Aleksandra Alavanja Drucker, pianistka in pedagoginja Študij klavirja je končala na Institutu Gnesina v Moskvi pri prof. Vječeslavu Lazareviču Gabrielovu. Klavirsko igro je izpopolnjevala na Ecole normale de Musique Alfred Cortot v Parizu pri prof. Marcelli Crudeli, magistrirala pa v razredu ruskega pedagoga prof. Igorja Lazka v Beogradu. Koncertirala je v republikah bivše Jugoslavije, Italiji, Rusiji, Franciji itd. Kot klavirska pedagoginja deluje na Umetniški gimnaziji v Kopru, kjer je bila tudi vodja klavirskega oddelka. Njeni učenci dosegajo lepe uspehe na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Zadnja leta vodi agencijo za glasbeno izobraževanje Ars management. Aleksandra Alavanja Drucker je žena slovenskega violinista Romea Druckera.

Aci Bertoncelj

Aci Bertoncelj, slovenski pianist in pedagog,
- 27. avgust 1937, Domžale, † 23. september 2002, Domžale. Podobno kot največja slovenska pianistka, Dubravka Tomšič Srebotnjak, je tudi Bertoncelj prišel na glasbene odre kot čudežni otrok. S študijem klavirja je začel pri prof. Zorki Bradač na SGBŠ v Ljubljani. Diplomiral je na ljubljanski Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Hilde Horak, nato se je izpopolnjeval v Salzburgu, kjer sta bila njegova mentorja Carlo Zecchi in Hans Leygraf, v Parizu (Pierre Sancan) in v Rimu (Guido Agosti). Dolga leta je uspešno nastopal doma in v tujini kot solist, komorni glasbenik in član Tria Tartini, v zasedbi skupaj z violinistom Dejanom Bravničarjem in violončelistom Cirilom Škerjancem. Bil je eden najpomembnejših pianistov takratnega jugoslovanskega glasbenega prostora. Predvsem se je posvečal sodobni glasbeni literaturi, improvizaciji in tudi jazzu. Od leta 1979 je deloval kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Klavir je poučeval tudi na mednarodnih mojstrskih tečajih v Viktringu na avstrijskem Koroškem in na srednji stopnji Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega v Velenju. Vzgojil je številne generacije slovenskih pianistov, njegovi učenci so med drugimi Maja Klinar, s katero se je kasneje tudi poročil, Bojan Gorišek, Andraž Hauptman, Maša Poljanec, Igor Vičentič, Milanka Črešnik, Marko Hribernik, Jerneja Grebenšek, Simon Krečič in mnogi drugi. V zadnjih letih je nastopal v klavirskem duu s pianistom Hinkom Haasom, s katerim sta izdala zgoščenko z deli Uroša Rojka, Ljuba Rančigaja in Bele Bartoka. Bertoncljev največji dosežek je Grand prix du disque Edison za gramofonsko ploščo, ki jo je posnel z violončelistom Heinrichom Schiffom za diskrografsko hišo EMI. Za svojih 40 let umetniškega delovanja je prejel še nagrado Prešernovega sklada 1972, nagrado mesta Ljubljane in Društva slovenskih skladateljev. Kot solist in komorni glasbenik je nastopal po Evropi, ZDA, Kanadi in Izraelu. Njegova prva žena je bila slovenska dramska igralka Lenča Ferenčak.

Glej tudi

- seznam slovenskih pianistov Bertoncelj, Aci Bertoncelj, Aci Bertoncelj, Aci Bertoncelj, Aci

Igor Dekleva

Igor Dekleva, slovenski pianist, skladatelj in pedagog,
- 30. december 1933, Ljubljana. Dekleva je dolgoletni predavatelj komorne klavirske igre na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Koncertno nastopa kot pianist solist ali v duu s svojo ženo, pianistko Alenko Dekleva. Je avtor mnogih klavirskih skladb za otroke. V letu 2005 bo v knjižni obliki izšel življenjepis Igorja Dekleve, avtor monografije je muzikolog in glasbeni urednik Franc Križnar.

Glej tudi

- seznam slovenskih skladateljev Dekleva, Igor Dekleva, Igor Dekleva, Igor Dekleva, Igor

Sjavuš Gadžijev

Sijavuš Gadžijev, azerbajdžanski pianist in pedagog, 1953, Baku, Azerbajdžan. Gadžijev je svoje glasbeno izobraževanje začel na klavirskem oddelku Srednje posebne šole za posebno nadarjene otroke. Študij klavirja in kompozicije je nadaljeval na Konservatoriju Peter Iljič Čajkovski v Moskvi pri profesorjih B. Davidoviču, B. Zemljanskemu in M. Voskresenjskemu. Po zaključenem podiplomskem študiju je prevzel mesto profesorja na Posebni glasbeni šoli za izredno nadarjene talente na moskovskem konservatoriju, kjer je poučeval do leta 1994. V tem času je vzgojil veliko število pianistov, nekateri med njimi so se uveljavili na velikih mednarodnih tekmovanjih (Termizan Erzanov in Alexei Nabioulin). Od leta 1994 živi in deluje v Sloveniji in Italiji. Njegovi učenci v Sloveniji so: Erik Šuler, Aleksandra Pavlović, Irena Koblar, Ivan Skrt, Miha Štokelj, Rok Palčič, Aleksandra Klimova, Urška Babič, Danijel Brecelj, Sara Rustja... Kot solist, komorni glasbenik in pedagog deluje širom Evrope in v ZDA. Gadžijev, Sijavuš Gadžijev, Sijavuš Gadžijev, Sijavuš

Hinko Haas

Hinko Haas, slovenski pianist in pedagog,
- 1956, Celje. Sodi med vidnejše predstavnike srednje generacije slovenskih pianistov. Prvo klavirsko izobazbo je prejel v Celju, v razredu prof. Mirce Sanzin. Leta 1975 je opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak končal diplomski (1979) in podiplomski študij (1992). Leta 1978 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Izpopolnjeval se je pri Rudolfu Kehrerju v Weimarju, Claudeu Copensu v Bruslju in kot štipendist švicarske vlade pri Carlu Engelu v Bernu. Kot solist in član komornih zasedb je koncertiral v Sloveniji, Avstriji, Belgiji, Bosni in Hercegovini, Črni Gori, Hrvaški, Italiji, Makedoniji, Nemčiji, Rusiji, Srbiji itd. Njegovi posnetki so izšli na ploščah tujih in domačih založb (solistična gramofonska pološča in duo s Acijem Bertoncljem; Helidon in Edizione pizzicato itd). Od leta 1992 poučuje klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2000 je bil izvoljen v naziv izredni profesor, od leta 2001 pa je prodekan za umetniško dejavnost na tej ustanovi. V njegovem razredu je srednješolski študij klavirja zaključil tudi njegov sin Miha Haas. Leta 2005 je prejel Betettovo nagrado.

Glej tudi

- seznam slovenskih pianistov Haas, Hinko Haas, Hinko Haas, Hinko

Andrej Jarc

Andrej Jarc, slovenski pianist in pedagog,
- 12. junij 1939, Ljubljana. Leta 1962 je končal študij klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Antona Ravnika. Podiplomski študij je zaključil v razredu prof. Zore Zarnik. Izpopolnjeval se je v Rimu pri Renzo Silvestriju in Guido Agostiju ter v Pragi pri prof. Josefu Palenčku in prof. Suzani Ruzičkovi (čembalo). Je dobitnik Škerjančevega priznanja SGBŠ Ljubljana, za umetniške in pedagoške dosežke. Koncertno se udejstvuje kot pianist, organist, čembalist in korepetitor. S pedagoškim delom je pričel leta 1968 na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (SGBŠ LJ); leta 1984 pa je postal profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Vzgojil je vrsto uspešnih glasbenikov, ki delujejo kot pianisti, komorni glasbeniki in pedagogi. Njegovi učenci so: Božena Hrup, Aleš Vasel, Borut Smrekar, Žiga Stanič, Maruša Bukovec, Eva Bohte, Jure Rozman, Ana Šinkovec, Barbara Novak in drugi.

Glej tudi

- seznam slovenskih orglavcev
- seznam slovenskih pianistov Jarc, Andrej Jarc, Andrej Jarc, Andrej Jarc, Andrej

Planinka Jurišić-Atić

Planinka Jurišić-Atić, bosanskohercegovska pianistka, pedagoginja, 1955, Tuzla, Bosna in Hercegovina. Planinka Jurišić-Atić se je rodila v Tuzli slovenski materi in bosanskem očetu; tu je tudi končala gimnazijo in srednjo glasbeno šolo. Študij klavirja je nadaljevala na Akademiji za glasbo v Sarajevu v razredu prof. Matusje Blum in je z odliko končala leta 1979. Svojo klavirsko igro je izpopolnjevala v Parizu, kot štipendistka francoske vlade na École Normale de Musique "Alfred Cortot" v razredu prof. Ramzi Yasseja, študenta moskovskega konservatorija. Nastopala je solistično in z orkestrom RTV Sarajevo. Kasneje je več pozornosti vlagala v pedagoško delo in se mu kmalu povsem posvetila. Do leta 1995 je bila zaposlena na Srednji glasbeni šoli v Tuzli kot profesorica klavirja in vodja klavirskega oddelka. V tem času je vzgojila vrsto odličnih mladih pianistov, ki so prejeli veliko število nagrad na republiških, zveznih in mednarodnih tekmovanjih. Nastopali so na številnih koncertih po bivši Jugoslaviji, snemali za radio in televizijo. Leta 1987 je dobila priznanje za najbolj uspešnega pedagoga na Republiškem tekmovanju mladih glasbenikov v Tuzli. Nekateri učenci iz njenega razreda so danes uveljavljeni mladi umetniki: Vladimir Valjarević (koncertni pianist in profesor klavirja na Mannes College of Music v New Yorku), Edin Mustačević (kot pianist deluje v Oslu), Belma Bešlić in mnogi drugi. Od leta 1995 živi in deluje v Sloveniji in poučuje klavir na SGBŠ Maribor. Njeni učenki v Mariboru sta bili nadarjeni mladi pianistki Fada Azzeh in Živana Žerjal.

Zunanje povezave

- [http://www.internationalpianofestivals.org/assets/pages/rybio00.html Ramzi Yassa]
- [http://www.vladimirvaljarevic.com/biography.html Vladimir Valjarević] Jurišić-Atić, Planinka Jurišić-Atić, Planinka Jurišić-Atić, Planinka Jurišić-Atić, Planinka

Marijan Lipovšek

Marijan Lipovšek, slovenski skladatelj, pianist in pedagog,
- 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana. Glasbeni konservatorij (kompozicijo in klavir) v Ljubljani je končal leta 1932, izpopolnjeval pa se je v Pragi, enako kot njegov slovenski stanovski kolega Pavel Šivic, pri skladatelju Josefu Suku in Aloisu Hábi. Lipovšek je bil vsestranski človek. Poleg skladateljskih in pianističnih dejavnosti, po katerih je najbolj prepoznaven, je bil še urednik, predavatelj, pedagog, prevajalec, kritik, publicist, esejist, fotograf in alpinist. Mnogim ljubiteljem gora je znana njegova knjiga Steze, skale in smučišča, manj pa je znano, da se je v gorah nad Bohinjem tudi za nekaj dni izgubil in veljal za pogrešano osebo. V skladateljskem smislu je predstavnik slovenske neoklasicistične smeri, kot izvrsten pianist pa je bil najbolj opažen kot spremljevalec svoje hčere, svetovno znane mezzosopranistke Marjane Lipovšek. Za svoje vsestransko glasbeno delo je leta 1974 prejel Prešernovo nagrado.

Glej tudi

- seznam slovenskih skladateljev Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan Lipovšek, Marijan

Janez Lovše

Janez Lovše, slovenski pianist in pedagog,
- 17. junij 1933, Ljubljana Klavir je študiral pri Herti Seifert, Zorici Šonc. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je doštudiral v razredu prof. Zore Zarnik, kjer je opravil tudi podiplomski študij. Izpopolnjeval se je v Parizu pri Jacquesu Fevrieru in Suzanne Roche. Kot klavirski pedagog je že vrsto let zaposlen na SGBŠ v Ljubljani, honorarno pa je poučeval tudi na Akademiji za glasbo. Vzgojil je vrsto slovenskih pianistov in pedagogov. Njegovi učenci so: Lidija Malahodky- Haas, Kristina Arnič, Klemen Golner, Igor Vičentić, Petar Milić, Jan Bratož, Marko Hribernik in še mnogi drugi. Za svoje pedagoško delo pa je prejel tudi Škerjančevo diplomo.

Glej tudi

- seznam slovenskih pianistov Lovše, Janez Lovše, Janez

Vladimir Mlinarić

Vladimir Mlinarić, hrvaški pianist in pedagog,
- 1964, Pula. Rodil se je v Puli, kjer je obiskoval GŠ in SGŠ. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1987) v razredu prof. Zdenke Novak. Pri isti profesorici je opravil še podiplomski študij (1990). Izpopolnjeval se je na Dunaju pri prof. Leonidu Brumbergu. Dobitnik je študentske Prešernove nagrade na ljubljanski Akademiji za glasbo (1986) in prve nagrade na Zveznem tekmovanju učencev in študentov glasbe v Dubrovniku, leta 1987. Deluje v slovenskem komornem ansamblu Trio Luwigana (v katerem poleg njega nastopata še klarinetist Darko Brlek in violončelist Igor Škerjanc). Za svoje umetniške dosežke je trio prejel Betettovo nagrado (1998) in Župančičevo nagrado (2001). Vladimir Mlinarić je kot klavirski pedagog v nazivu docenta zaposlen na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Glej tudi

- seznam hrvaških pianistov
- seznam slovenskih pianistov Mlinarić, Vladimir Mlinarić, Vladimir Mlinarić, Vladimir Mlinarić, Vladimir Mlinarić, Vladimir

Grands Prix 1948

Anmerkung: Hier werden nur die wichtigsten Motorsport-Grands Prix 1948 erwähnt, daneben fanden noch einige kleinere, nationale Rennen statt. Dieser Artikel befasst sich mit dem Automobil-Motorsport. Die Rahmenbedingungen für die Rennen der Grand-Prix-Saison 1948 hatten sich gegenüber der Saison 1947 kaum verändert. Es gab das gleiche Reglement (Hubraumgrenze 4500 cm³, für kompressorbetriebene Fahrzeuge maximal 1500 cm³, kein Gewichtslimit für die Autos.) Das stärkste Team des Jahres war immer noch Alfa Romeo, der beste Fahrer Jean-Pierre Wimille. Neue Gesichter tauchten auf, so der junge Alberto Ascari; und das Team Ferrari, nach dem Krieg von Enzo Ferrari, der vorher Rennleiter bei Alfa Romeo gewesen war, gegründet, feierte seine ersten Erfolge. Deutsche Fahrer und Teams waren nicht zugelassen.

GP von Monaco - Monte Carlo (16. Mai 1948)

Das erste Mal nach dem Krieg trafen sich die Fahrer in Monaco. In Abwesenheit der Alfa Romeos siegte Farina vor Lokalmatador Chiron.
----

GP der Schweiz - Bremgarten (4. Juli 1948)

Der GP der Schweiz endete als Katastrophen-GP: Der Vorkriegsstar Achille Varzi verunglückte im Training tödlich, der Schweizer Newcomer Christian Kautz im Rennen. Der Sieg des bereits vom Krebs gezeichneten Trossi wurde zur Nebensache.
----

GP von Frankreich - Reims (18. Juli 1948)

In Reims zeigten die Alfas und Jean-Pierre Wimille ihr Können. Es gab einen ungefährdeten Sieg.
----

GP von Italien - Valentino Park (5. September 1948)

Der Valentino Park in Turin war diesmal der Austragungsort des GP von Italien und Wimille feierte den zweiten Sieg in Folge.
----

GP von Großbritannien - Silverstone (2. Oktober 1948)

Erstmals war die Flughafenstrecke von Silverstone Austragungsort eines größeren Rennens. Alfa Romeo scheute die Reise über den Kanal und der Sieg ging an Luigi Villoresi.
----

Autodrom GP - Monza (17. Oktober 1948)

Mit dem Autodrom-GP wurde die Strecke in Monza nach dem Krieg wiedereröffnet und Alfa Romeo feierte einen Vierfachsieg. Keiner ahnte zu diesem Zeitpunkt, dass es der letzte Sieg des großen Jean-Pierre Wimille war, der im Jänner 1949 in Argentinien sein Leben ließ.
---- Grand-Prix-Saison 1947 - Grand-Prix-Saison 1949 Siehe auch Geschichte der Grands Prix vor 1950 Kategorie:Motorsport

praca ruletka Venezia alberghi warsaw apartments Sepsa

:: RELATED NEWS ::

Carr
Le nom de Carr est celui de plusieurs personnalités (par ordre chronologique) :
- Emily Carr (1871-1945) artiste canadienne.
- Harvey Carr (1873-1954), psychologue américain.
- Leroy Carr (1905 - 1935), pianiste et compositeur de blues
- John Dickson Carr (1906-1977), écrivain de rom

À faire :

- Danse sur un arc-en-ciel (Reigen Bogen)
- D'Artagnan amoureux
- Demain l'amour
- Les Demoiselles de Suresnes
- Des lauriers pour Lila
-
Read More...

Cimetière de la Madeleine
Le cimetière de la Madeleine est un cimetière parisien où ont été déposés les corps des personnes guillotinées place de la Révolution (actuelle place de la Concorde) :
- Louis XVI (21 janvier 1793). Ses restes sont transportés à la basilique Saint-Denis le 21 janvier 1814.
- Marie-Antoinette (16 octobre 1793). Ses

Introduction

Géographie

Le village de Vauchamps est situé à l'extrémité ouest du département de la Marne (département) à proximité du département de l'Aisne (département) et du département de Seine-et-Marne. Les grandes villes les plus proches sont :
- Édouard et ses filles
- En cas de bonheur
- L'Enfant des loups
- L'Ennemi de la mort
- Ent'Cadieux
- L'Étang de la Breure
- Arthur Gardiner Butler (1844-1925), zoologiste britannique.
- Amos William Bulter (1860-1937), zoologiste américain.
- Charles Butler (1559-1647), naturaliste britannique.
- Charles St. John Butler (1875-1944), médecin américain.

Read More...