:: wikimiki.org ::

Proton

Proton

Protón je stabilen jedrski delec z maso 1,6726 · 10^-27 kg in pozitivnim električnim nabojem 1,6022 · 10^-19 As. Protoni skupaj z nevtroni sestavljajo atomska jedra (izjema je jedro v naravi najpogostejšega izotopa vodika ¹H, ki ga sestavlja en sam proton). Protone in nevtrone v jedru veže močna jedrska sila. Število protonov v jedru je tisto, ki določa, za kateri kemijski element gre. Protone uvrščamo med barione. Sestavljeni so iz po treh kvarkov: dveh kvarkov »gor« in enega kvarka »dol«. V kemiji in biokemiji se izraz »proton« pogosto uporablja za vodikov ion v vodni raztopini, torej za hidronijev ion. V tem kontekstu je protonski donor kislina, protonski akceptor pa baza.

Zgodovina

Protone je odkril leta 1918 novozelandski fizik Ernest Rutherford. Pri opazovanju dušika v plinastem agregatnem stanju je v scintilacijskih merilnih napravah opazil sledi vodika pri trku dveh delcev alfa s plinom. Dognal je, da lahko vodik izhaja le iz dušika in zaradi tega mora dušik vsebovati vodikovo jedro. Na ta način je predlagal, da je vodikovo jedro, za katerega so vedeli, da ima vrstno število 1, osnovni delec. Imenoval ga je proton, po grški besedi protos, kar pomeni prvi.

Literatura

- Janez Strnad, Iz takšne so snovi kot sanje: od atomov do kvarkov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988.

Glej tudi

- nukleon. Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:陽子 nb:Proton

Osnovni delec

Osnóvni délec je osnovni in nedeljiv gradnik snovi. V standardnem modelu fizike delcev snov sestavlja 12 osnovnih delcev in enako število njihovih antidelcev. Snovni delci so razvrščeni v dve skupini: kvarki in leptoni. Vsi drugi delci, kot denimo proton ali nevtron, so sestavljeni iz kvarkov. Dodatno štejemo med osnovne delce tudi gluone, foton, bozone W in Z, ki so nosilci močne, elektromagnetne in šibke interakcije.
- ja:基本粒子 ko:기본입자

Električni naboj

Eléktrični nabôj (v fiziki navadno kar naboj, v elektrotehniki pogosto elektrina) je ena temeljnih lastnosti snovi. Naboj je mera za izdatnost izvorov električnega polja. Na telesa z nabojem deluje elektromagnetno polje, obenem pa so tudi izvor tega polja. Interakcija med nabojem in elektromagnetnim poljem je ena od štirih osnovnih sil, ki nastopajo v naravi. Naboj v fiziki navadno označujemo s črko e ali najpogosteje v elektrotehniki, pa velikokrat tudi v fiziki s q. Naboj je lahko pozitiven ali negativen. Silo med dvema točkastima nabojema podaja Coulombov zakon. Naboj lahko neposredno merimo s pripravo, imenovano elektrometer. Enota za merjenje naboja je coulomb. Naboj prostih delcev vedno nastopa v večkratnikih osnovnega naboja, medtem ko je naboj kvarkov večkratnik tretjine osnovnega naboja.

Zgodovina

Prvi zapisi o naboju izvirajo iz Antične Grčije. Pri poskusih z jantarjem so ugotovili, da ta privlači lahke predmete, kot so lasje, če ga poprej podrgnejo s krznom. Ob dovolj vztrajnem drgnjenju so lahko dosegli celo, da je preskočila iskra. Spomin na začetke elektrike je ohranjen v sami besedi: ηλεκτρον v grščini pomeni »jantar«. Preučevanje elektrike se je razmahnilo v 18. stoletju. Eden prvih sodobnih raziskovalcev elektrike, Benjamin Franklin, je opazil tudi različen predznak naboja, in brez posebnih argumentov označil naboj, ki nastane na stekleni palici, ko jo drgnemo s svilo, za pozitivni, naboj na jantarni palici, drgnjeni s krznom, pa za negativni. Tak dogovor v elektrotehniki še vedno velja. Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Fizikalne količine ja:電荷 ko:전하

Atomsko jedro

Atómsko jêdro je osrednji del atoma in predstavlja večino (več kot 99,9%) mase atoma. Premer jedra je okrog 10^-15 m, kar je približno 10.000-krat manj od premera atoma. Jedro je sestavljeno iz nukleonov - pozitivno nabitih protonov in nenabitih nevtronov. Nukleoni so medsebojno povezani z močno jedrsko silo. Število protonov v jedru določa vrstno število Z in s tem kemijski značaj elementa, skupno število nukleonov pa določa masno število A. Atomi, katerih jedra imajo enako vrstno število in različno masno število, so izotopi danega elementa. Izotopi so lahko stabilni ali nestabilni. Nestabilni izotopi razpadajo z enim od radioaktivnih razpadov.

Modeli atomskega jedra

Kapljični model

Fenomenološki kapljični model opisuje jedro kot kapljico »tekočine« nukleonov. Vezavno energijo jedra podaja Weizsäckerjeva semiempirična masna formula: :

W = -w_0 A  + w_1 A^ + w_2 \frac + w_3 \frac + w_4 \frac

Prvi člen je notranja energija jedra, ki je sorazmerna številu nukleonov. Člen, sorazmeren A^2/3 opisuje površinsko energijo, ki izvira iz dejstva, da imajo nukleoni na površini manj sosedov in zato manj prispevajo k vezavni energiji. Člen, sorazmeren Z², opisuje energijo zaradi elektrostatskega odboja protonov v jedru, člen, sorazmeren (A-2Z)² pa mešalno energijo, ki fenomenološko opisuje dejstvo, da imajo lahka jedra približno enako število protonov in nevtronov. Zadnji člen je paritvena energija, ki opisuje, da so najmočneje vezana jedra s sodim številom protonov in sodim številom nevtronov, najmanj pa taka z lihim številom protonov in lihim številom nevtronov. Vrednosti snovnih parametrov v semiempirični masni formuli so (E. Segré, Nuclei and Particles, Benjamin, 1977):

Lupinski model

Lupinski model opisuje atomsko jedro analogno z modelom energijskih ravni elektronskih »lupin« v atomu. Lupinski model upošteva pare proton-proton in nevtron-nevtron. Ravni v vezavni energiji jedra so zapolnjene, ko število protonov ali nevtronov doseže 2, 8, 20, 28, 50, 82 ali 126. Te vrednosti ustrezajo tako imenovanim »magičnim« vrednostim zelo stabilnih jeder. Lupinski model pravilno napove nekatere lastnosti jedra, kot je denimo magnetni moment.

Zgodovina

Literatura

- Mitja Rosina, Jedrska fizika, Društvo matematikov, fizikov in astronomov SRS, Ljubljana 1981.
- ja:原子核 ko:원자핵 th:นิวเคลียสอะตอม

Izotop

Izotòpi (gr. iso- enak, topos kraj) so atomi kemijskega elementa z enakim vrstnim številom in različnim masnim številom. Grški izvor imena »izotop« se nanaša na dejstvo, da se v periodnem sistemu elementov izotopi nahajajo na istem mestu. Po navadi označujemo izotope s simboli elementov, ki jim dodamo atomsko in masno število. Razlika med masnim in atomskim številom je število nevtronov v jedru. Izotopi so lahko naravni ali umetno pripravljeni ter stabilni ali nestabilni. Nestabilni izotopi razpadejo z enim od jedrskih razpadov. Približno dvajset elementov obstaja v obliki enega samega stabilnega izotopa, ostale pa sestavlja več stabilnih izotopov. V naravi je najpogostejši izotop z maso 1 a.e.m., ki v jedru nima nevtrona – to je navadni vodik (99,985% delež v naravi); devterij (0,015% v naravi) ima v jedru en nevtron, tritij (obstaja le kot umetni izotop) pa dva. Pri naravnem uran močno prevladuje (99,3%) ²³⁸U, le malo (O,7%) pa je izotopa ²³⁵U. Pri kloru sta dva stabilna naravna izotopa bolj enakomerno porazdeljena: 75,4% naravnega klora predstavlja izotop ³⁵Cl, 24,6% pa ³⁷Cl. Atomske mase, ki so navedene v periodnem sistemu, so povprečne vrednosti mas izotopov v naravi. Jedra nestabilnih izotopov s časom razpadejo v jedra atomov kakega drugega elementa. Če vemo, kako hitro razpada neki izotop, lahko včasih ugotovimo starost predmeta iz koncentracije izotopa, ki ga predmet še vsebuje. To je osnova določanja starosti kamnin s kalijem-4O, ki razpade v argon-4O. Radioaktivni izotopi so pomembni na več področjih, zato jih veliko naredijo tudi umetno za uporabo v medicini in jedrski industriji. Izotopi posameznega elementa imajo enake kemijske lastnosti, zato jih s kemijskimi reakcijami ne moremo razlikovati (identificirati). Zaradi različne mase jedra pa jih lahko identificiramo s fizikalnimi postopki, kot je na primer masna spektrometrija. Kategorija:Jedro in osnovni delci Kategorija:Kemija ja:同位体 ko:동위원소 simple:Isotope th:ไอโซโทป

Vodik

Vodík (latinsko hydrogenium) je kemijski element v periodnem sistemu elementov z znakom H in atomskim številom 1. Pri standardnih pogojih je enovalentni nekovinski močno vnetljiv plin brez barve in brez vonja. Vodik je najlažji kemijski element. Je najbolj razširjeni kemijski element v Vesolju, vsebuje ga voda, vse organske spojine ter živi organizmi. Vodik je močno reaktiven in kemijsko reagira z večino kemijskih elementov. Zvezde z glavnega niza v začetnem obdobju svojega razvoja sestavlja pretežno vodik v stanju plazme. Tako je še vedno tudi pri Soncu, ki je staro vsaj 4,6 milijarde let. Vodik se uporablja tudi pri sintezi amoniaka, kot alternativno gorivo, nekoč so ga uporabljali kot polnilni plin balonov, zadnje čase pa tudi kot vir energije v gorivnih celicah.

Pomembne lastnosti

Vodik je najlažji kemijski element in njegov najbolj razširjen izotop sestavljata le proton in elektron brez nevtronov. Pri standardni temperaturi in tlaku vodik tvori dvoatomni plin H₂ s točko vrelišča pri samo 20,27 K in tališča pri 14,02 K. Pod izjemno velikim tlakom, na primer v središču planetov plinskih velikanov kot je Jupiter, se molekule spremenijo in vodik postane tekoča kovina (glej kovinski vodik). Pod nizkimi tlaki v prostem vesoljskem prostoru je vodik v večini v posameznih atomih, ker se preprosto ne morejo združevati. Oblaki dvoatomnega H₂ so povezani z nastankom zvezd. Kategorija:Kemijski elementi ja:水素 ko:수소 ms:Hidrogen simple:Hydrogen th:ไฮโดรเจน

Močna jedrska sila

Mòčna jêdrska síla ali mòčna interákcija (izraz interakcija je natančnejši), tudi bárvna síla je ena od štirih osnovnih interakcij v naravi. Razdelimo jo lahko na dva dela: »osnovna« močna jedrska sila in »rezidualna« močna jedrska sila. Močna jedrska sila neposredno vpliva le na kvarke, antikvarke ter gluone (bozone, ki jo posredujejo). »Osnovni« del močne jedrske sile veže skupaj kvarke v hadrone, kot sta proton ali nevtron, »rezidualni« del pa veže skupaj hadrone v atomskem jedru. V tem delu je delec, ki posreduje močno jedrsko silo, bozonski hadron ali mezon. Skladno s kvantno kromodinamiko nosi vsak kvark barvni naboj, ki obstaja v treh vrstah: »rdeč«, »zelen« in »moder«. Ta imena so zgolj oznake in niso povezana z dejanskimi barvami. Antikvarki so »anti-rdeči«, »anti-zeleni« ali »anti-modri«. Lastnost barvnega naboja je, da se enaki barvi odbijata, neenaki pa privlačita. Še posebej močan je privlak med barvo in njeno antibarvo. Delci lahko obstajajo le, če je njihova skupna barva »bela« oziroma nevtralna (čemur pravimo barvni singlet), kar pomeni, da so bodisi sestavljeni iz rdečega, zelenega in modrega kvarka (ali anti-rdečega, anti-zelenega in anti-modrega antikvarka) – takšni delci so barioni, zgleda sta proton in nevtron – bodisi iz kvarka in antikvarka iste barve (npr. rdečega kvarka in anti-rdečega antikvarka) – ti delci so mezoni. Močna interakcija deluje med kvarkoma tako, da ta izmenjujeta gluone. Obstoja devet vrst gluonov, vsak od njih je sestavljen iz barvnega in anti-barvnega naboja. Ob interakciji kvarkov ti neprestano spreminjajo svojo barvo, a tako, da se skupni barvni naboj ohranja. Če opisujemo privlačno interakcijo med rdečim in zelenim kvarkom v barionu, jo opišemo tako, da rdeči kvark izseva, zeleni kvark pa absorbira gluon, ki nosi rdeč in anti-zelen naboj. S tem postane dotlej rdeč kvark zelen, zelen pa rdeč. Skupni barvni naboj (rdeč + zelen) se tako ohranja. Če interagirata moder kvark in anti-moder antikvark v mezonu, lahko takšno interakcijo opišemo tako, da modri kvark izseva, anti-modri antikvark pa absorbira gluon, ki nosi anti-rdeč in moder naboj. S tem postane dotlej moder kvark rdeč, dotlej anti-moder antikvark pa anti-rdeč. Njun skupni barvni naboj s tem še naprej ostaja enak nič. Dva zelena kvarka se medsebojno odbijata tako, da izmenjujeta gluone, ki nosijo zelen in anti-zelen barvni naboj; njun barvni naboj s tem ostaja zelen. Za razliko od drugih osnovnih sil deluje močna interakcija tudi na delce, ki jo posredujejo, saj so tudi gluoni barvno nabiti. Zaradi tega je doseg močne interakcije močno omejen in kljub temu, da gluoni nimajo mase, ne sega dosti dlje, kot je polmer hadrona. Naslednji nenavadni pojav je tudi ta, da sila narašča z razdaljo med kvarkoma. To onemogoča, da bi opazili proste kvarke. Ko povečujemo razdaljo med kvarkoma, moramo v to vlagati vedno več energije. V nekem trenutku je energije dovolj, da se ustvarijo novi kvarki. Zato kvarke opazimo vedno le v parih ali tripletih, nikoli pa posamično. V učbenikih najdemo analogijo z elastičnim trakom: če tega res močno raztegnemo, se pretrga in namesto enega dobimo dva elastična traka. Podobno je s kvarki: če vložimo energijo in razmaknemo par kvarkov dovolj daleč, ju ne ločimo, ampak se vložena energija porabi za to, da se ustvari par kvark-antikvark.

Glej tudi

- šibka jedrska sila
- fizika delcev
- umeritvena transformacija Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:強い相互作用 ko:강한 상호작용

Kemijski element

Kemíjski (kémijski) elemènt (tudi kemíjska (kémijska) prvína) je snov, ki je ni mogoče z nobenim kemijskim postopkom razstaviti na enostavnejše sestavine. Kemijski elementi se delijo na kovine in nekovine, nekatere je mogoče dobiti le umetno. Najmanjši delci kemijskega elementa so atomi.

Glej tudi

- periodni sistem elementov
- abecedni seznam elementov
- seznam elementov po atomskem številu
- seznam elementov po kemijskem simbolu Kategorija:Kemija
- ja:元素 ko:화학 원소 ms:Unsur kimia simple:Element th:ธาตุเคมี

Kvark

Kvarki predstavljajo eno od družin delcev, manjših od atoma, za katere po vsem sodeč kaže, da so osnovni in nedeljivi gradniki snovi. Druga taka družina so leptoni. Delci, sestavljeni iz kvarkov, so hadroni; znana zgleda zanje sta proton in nevtron. Kvarke so doslej našli le v skupinah po dva, tri in pet kvarkov. Vsi napori, da bi odkrili samostojne kvarke, ki potekajo od leta 1977 dalje, so bili do zdaj neuspešni. Kvarki se od leptonov razlikujejo po električnem naboju, ki ni večkratnik osnovnega naboja: medtem ko imajo leptoni, kot sta npr. elektron ali mion, naboj +1, 0 ali -1 osnovnega naboja, imajo kvarki naboj +2/3 ali -1/3 osnovnega naboja (antikvarki pa -2/3 ali +1/3). Vsi kvarki imajo spin 1/2. Za zdaj poznamo šest kvarkov treh generacij (v teku je iskanje četrte generacije kvarkov). 1. Oceni mase kvarkov u in d sta do neke mere kontroverzni. V teku je več meritev njune mase. Po nekaterih rezultatih je mogoče tudi, da bi kvark u utegnil biti celo brez mase.

Zgodovina

Kvarke sta v šestdesetih letih 20. stoletja kot teorijski koncept predlagala Murray Gell-Mann in George Zweig, ki sta uvidela, da bi se lastnosti vse večjega števila odkritih delcev, manjših od atoma, dalo pojasniti s tem, da so ti delci sestavljeni iz po treh manjših osnovnih delcev, ki jih je poimenoval kvark. Ime kvark je pobrano iz fraze »three quarks for Muster Mark« iz dela Finneganovo prebujenje (Finnegans Wake) irskega pisatelja Jamesa Joycea.

Literatura

- Janez Strnad, Iz takšne so snovi kot sanje: od atomov do kvarkov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988.

Glej tudi

- Quark.

Zunanje povezave

- [http://www.kvarkadabra.net/snov/teksti/top_kvark.html Odtisi top kvarka v Fermilabu, Kvarkadabra] Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:クォーク ko:쿼크 simple:Quark

Biokemija

Biokemíja je znanstvena veda, ki preučuje kemične snovi in procese, ki se odvijajo v organizmih: rastlinah, živalih in mikroorganizmih. Biokemija se ukvarja s strukturo in funkcijo celičnih sestavin, kot so beljakovine, ogljikovi hidrati, lipidi, nukleinske kisline in druge biomolekule. V zadnjem času se biokemija ukvarja bolj specifično s kemijskimi reakcijami, ki jih katalizirajo encimi, ter z lastnostmi beljakovin. Biokemija celičnega metabolizma je bila izčrpno opisana. Druge veje biokemije vključujejo genski kod (DNK, RNK), sintezo beljakovin, transport prek celične membrane ter prenos signala.

Razvoj biokemije

Kot zametke biokemije lahko štejemo odkritje prvega encima, diastaze (Anselme Payen, 1833). Leta 1828 je Friedrich Wöhler objavil članek o sintezi sečnine, s katerim je dokazal, da je mogoče tudi organske spojine ustvariti umetno, izven organizma. K hitremu razvoju biokemije so posebej v 20. stoletju pripomogle tehnike, kot so kromatografija, rentgensko sipanje, jedrska magnetna resonanca, označevanje z radioizotopi, elektronska mikroskopija in simulacije molekulske dinamike. Te tehnike so omogočile odkritje in podrobno analizo številnih molekul in metaboličnih poti v celici, kot so glikoliza in Krebsov cikel. Dandanes se izsledki biokemije uporabljajo na številnih področjih od genetike do molekularne biologije in od poljedelstva do medicine. Ena prvih praktičnih rab biokemijskih procesov pa je bila verjetno pred približno 5000 leti uporaba kvasovk pri vzhajanju kruha.

Podpodročja

Biokemija se načeloma ukvarja s kemijo snovi, ki jih lahko razvrstimo v nekaj velikih kategorij:
- ogljikovi hidrati
- lipidi
- beljakovine in aminokisline
- DNA, RNA in nukleinske kisline Kategorija:Kemija Kategorija:Biologija
- ja:生化学 ko:생화학 ms:Biokimia th:ชีวเคมี

Kislina

Kislína je praviloma v vodi topna spojina kislega okusa. V vsakdanji rabi označujemo kot kisle tiste snovi, ki pri raztapljanju v vodi tvorijo raztopino, katere pH je manjši od 7. Obstaja več znanstvenih definicij, ki kot kislino označujejo bodisi molekulo ali ion, sposobno oddati proton (ion H⁺) bazi, bodisi sposobno sprejeti nedeljeni par elektronov od baze. Kislina reagira z bazo v reakciji nevtralizacije, pri kateri nastaja sol.

Kemijske lastnosti

V vodi poteče naslednja reakcija med kislino (HA) in vodo, ki ima vlogo baze: :

\mbox +\mbox_2\mbox \leftrightarrow \mbox^- + \mbox_3\mbox^+

Konstanta kisline (disociacijska konstanta kisline) je ravnotežna konstanta za reakcijo HA z vodo: :

K_a =

Močne kisline imajo velike vrednosti K_a (tj. ravnovesje za reakcijo je premaknjeno močno na desno stran; navzočih je veliko hidronijevih ionov H₃O⁺; kislina je skoraj popolnoma disociirana). Konstanta kisline K_a za klorovodikovo kislino (HCl) je denimo 10⁷. Za šibke kisline so značilne nizke vrednosti konstante kisline (tj. v ravnovesju soobstajata protonizirana oblika HA kot tudi deprotonizirana oblika A^-; navzoče je zmerno število hidronijevih ionov; kislina je le delno disociirana). Konstanta kisline K_a za ocetno kislino je denimo 1,8·10^-5. Pri šibkih kislinah namesto konstante kisline pogosto podajamo negativni desetiški logaritem njene vrednosti: :

pK_a = -\log_ K_a

Glej tudi

- seznam kislin Kategorija:Kemija ja:酸と塩基 ko:산 (화학) simple:Acid th:กรด

1918

Stoletja: 19. stoletje - 20. stoletje - 21. stoletje Desetletja: 1860. 1870. 1880. 1890. 1900. - 1910. - 1920. 1930. 1940. 1950. 1960. Leta: 1913 1914 1915 1916 1917 - 1918 - 1919 1920 1921 1922 1923 Meseci: januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december ---- Dogodki:
- 2. januar - boljševiki zagrozijo z ponovnim vstopom v vojno, če Nemčija ne vrne okupiranih področij.
- 6. januar - Nemčija prizna samostojnost Finske.
- 7. januar - Nemčija premakne 75.000 vojakov iz vzhodne na zahodno fronto.
- 8. januar - predsednik ZDA Woodrow Wilson objavi svojih 14 točk.
- 25. januar - Avstrija in Nemčija zavrneta ameriške mirovne predloge.
- 5. februar - nadporočnik Stephen Thompson kot prvi ameriški (vojaški) pilot sestreli sovražno letalo.
- 8. februar - prvič izzide ameriški vojaški tednik Stars and Stripes.
- 29. februar - Bolgarija podpiše premirje.
- 3. marec - podpisan brest-litovski mir
- 7. marec - Finska podpiše sporazum o sodelovanju z Nemčijo.
- 14. marec - vseruski kongres sovjetov ratificira mirovni sporazum s centralnimi silami.
- 21. marec - bitka za Picardy
- 23. marec - nemška ofenziva se usmeri proti Amiensu in Parizu.
- 26. marec - Nemci zavzamejo Noyon, Roye in Lihons
- 28. marec - nemška operacija Mars je ustavljena pri Arrasu.
- 4. april:
- - Avstralci zadržijo nemški napad pri Villers Bretonneux.
- - konča se bitka na Sommi
- 9. april - začne se bitka pri Lysu.
- 14. april - Foch postane vrhovni poveljnik zahodne fronte.
- 22. april - pomorska bitka za Zeeburgge
- 23. april - Britanci neuspešno poskusijo blokirati zaliv Ostend.
- 25. april - Britanske in avstralske čete zaustavijo nemški napad pri Amiensu.
- 29. april - bodoči letalski as Eddie Rickenbacker sestreli prvo letalo s pomočjo Jamesa Halla.
- 10. maj - potopijo HMS Vindictive in tako zaprejo vhod v zaliv Ostend.
- 15. maj:
- - Grki se izkrcajo pri Smirni.
- - vojaka Henry Johnson in Needham Roberts kot prva Američana prejmeta francoski Croix de Guerre.
- 23. maj - Nemci pričnejo obstreljevati Pariz.
- 25. maj - nemške podmornice vplujejo v ameriške teritorialne vode.
- 27. maj - prične se tretja bitka za Aisne
- 29. maj - nemški prodor proti reki Marni zaustavijo ameriške divizije.
- 6. junij - začne se bitka za Belleau Wood.
- 9. junij - začne se bitka za Metz.
- 12. junij - Američani izvedejo prvo letalsko bombardiranje v Franciji.
- 17. junij - zadnji nemški letalski napad na Veliko Britanijo med prvo svetovno vojno.
- 18. junij - Antanta prične največjo protiofenzivo na zahodni fronti.
- 26. junij - Nemci začnejo obstreljevati Pariz z debelo Berto.
- 2. julij - Zavezniški vrhovni vojaški svet podpre intervencijo v Sibirijo.
- 15. julij - začne se druga bitka na Marni.
- 18. julij - začetek ameriško-francoske ofenzive na Aisne-Marne.
- 19. julij - nemška vojska se umakne za reko Marna.
- 3. avgust - pričetek zavezniške intervencije pri Vladivostoku.
- 8. avgust:
- - anglo-francoski protinapad pri Amiensu prebije nemško obrambno črto.
- - Alvin York se izkaže v bitki, zakar prejme medaljo časti.
- 10. avgust - ustanovljena je 1. ameriška armada pod Pershingom.
- 19. avgust - narednik Irving Berlin odpre muzikal o vojaškem življenju Yip Yap Yaphank med prvo svetovno vojno v Century Theatre (New York City).
- 20. avgust - Združeno kraljestvo prične ofenzivo na zahodni fronti.
- 4. september - ameriške oborožene sile se izkrcajo v Rusiji.
- 6. september - prične se splošen nemški umik čez Aisno.
- 12. september:
- - ZDA sprožijo ofenzivo na St. Mihiel.
- - Britanci zavzamejo Havincourt, Moeuvres in Trescault.
- 18. september - prične se bitka za Megido.
- 23. september - britanska 15. konjeniška brigada napade Haifo.
- 25. september - Brazilija napove vojno Avstriji.
- 26. september - prične se Meuse-Argonnška ofenziva.
- 29. september - zavezniki prebijejo Hindenburgovo linijo.
- 30. september - Bolgarija podpiše separatni mir in se umakne iz prve svetovne vojne.
- 1. oktober - arabsko-britanske pod poveljstvom Lawrenca Arabskega zasedejo Damask.
- 3. oktober - Nemčija in Avstrija zaprosita ZDA za premirje.
- 12. oktober - ustanovljena je 2. ameriška armada.
- 17. oktober - ladja SS Lucia je zadnja žrtev nemških vojaških podmornic prve svetovne vojne.
- 18. oktober - Čehi zavzamejo Prago in se odpovejo Habsburški nadvladi.
- 21. oktober - Nemčija zaustavi totalno podmorniško vojno.
- 26. oktober - nemški vrhovni poveljnik general Erich Ludendorff odstopi zaradi pogojev premirja, na katere je pristala nemška vlada.
- 28. oktober - upor nemških mornarjev v pristaniščih.
- 30. oktober - Turčija in anatanta podpišejo premirje (nastopi opoldne 31. oktobra).
- 1. november - Američani prebijejo nemško obrambo na Meusi.
- 3. november:
- - nemška flota v Kielu se upre.
- - razpad Avstroogrske
- - Poljska razglasi neodvisnost in samostojnost.
- - Italija zasede Trst
- 4. november - Avstrija podpiše premirje z antanto.
- 9. november - nemški kajzer Vilhem II. zapusti prestol in pobegne na Nizozemsko.
- 10. november - ustanovljena nemška republika.
- 11. november - ob 11. uri se konča prva svetovna vojna, ko Nemčija in Antanta podpišejo premirje.
- 12. november - z abdikacijo Karla I. Avstrija postane republika
- 21. november - zadnje nemške vojaške enote zapustijo Alzacijo in Loreno.
- 1. december:
- - Združitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev
- - Islandija postane suverena država
- - ameriška vojska okupacije vstopi v Nemčijo.
- 3. december - konča se zavezniška londonska konferenca, na kateri odločijo, da mora Nemčija plačati vojno odškodnino.
- 4. december - predsednik ZDA Woodrow Wilson odpotuje proti Brestu (Francija) in tako postane prvi predsednik ZDA, ki obišče tujo državo.
- 13. december - ameriška vojska okupacije prekorači Ren. Rojstva
- 12. februar - Julian Seymour Schwinger, ameriški fizik, matematik, nobelovec 1965 († 1994)
- 4. april - Joseph Ashbrook, ameriški astronom († 1980)
- 25. april - Gérard Henri de Vaucouleurs, francosko ameriški astronom († 1995)
- 11. maj - Richard Phillips Feynman, ameriški fizik, matematik, nobelovec 1965 († 1988)
- 18. julij - Rolihlahla »Nelson« Mandela, južnoafriški revolucionar, borec proti apartheidu, predsednik
- 19. november - Hendrik Christoffel van de Hulst, nizozemski astronom († 2000)
- 25. december - Anvar Sadat, egiptovski predsednik, nobelovec 1978 († 1981) Smrti
- 6. januar - Georg Ferdinand Cantor, nemški matematik (
- 1845)
- 3. november - Aleksander Mihajlovič Ljapunov, ruski matematik, mehanik, fizik (
- 1857)
- 26. julij - Mick Mannock, britanski vojaški pilot, letalski as (
- ?) Nobelove nagrade
- Glej tudi 0-1918 ja:1918年 ko:1918년 ms:1918 simple:1918 th:พ.ศ. 2461

Fizik

Fízik je znanstvenik, ki največ deluje in proučuje na področju fizike. Fiziki delujejo kot profesorji na univerzah, kot raziskovalci v raziskovalnih laboratorijih in inštitutih, pa tudi v raznih panogah industrije. Dandanes je za zaposlitev na področju fizike pogosto pogoj doktorat znanosti s tega področja.

Glej tudi

- znani svetovni fiziki,
- slovenski fiziki,
- Nobelova nagrada za fiziko,
- astronomi, znani astronomi,
- astrofiziki, znani astrofiziki,
- kozmologi, znani kozmologi,
- biofiziki,
- geofiziki.

Navedki

:: »V najbolj vročem delu pekla ni fizikov, saj obstoj »najbolj vročega dela« zaobjema obstoj temperaturne razlike, kar bi vsak vsaj količkaj sposoben fizik nemudoma uporabil za zagon toplotnega stroja, s čimer bi naredil nekatere dele pekla udobno hladne. To pa je očitno nemogoče.« —Richard Davisson Kategorija:Znanstveniki Kategorija:Fizika
- ja:物理学者 th:นักฟิสิกส์

Ernest Rutherford

Ernest Rutherford, lord Rutherford Nelson [êrnest ráθerford], novozelandski fizik,
- 30. avgust 1871, Brightwater, Nelson, Nova Zelandija, † 19. oktober 1937, Cambridge. Imenujejo ga tudi »očeta« atomske fizike.

Življenje

Rutherford je študiral na Kolidžu Canterbury, danes Univerza v Cantenburyju (University of Cantenbury). Od leta 1897 do 1907 je delal na univerzi McGill v Montrealu (Kanada), kasneje pa je delal na univerzi v Manchestru (Velika Britanija). Leta 1919 je odšel v znameniti Cavendishov laboratorij Univerze v Cambridgeu. Od leta 1925 do 1930 je bil predsednik Kraljeve družbe (Royal Society) iz Londona.

Dosežki

Njegov najbolj znan prispevek k atomski fiziki je Ruthefortov model atoma, ki ga je izdelal na podlagi obsevanja zlate folije z delci alfa. Pred tem je dokazal, da elementi z radioaktivnim razpadom razpadejo v elemente z nižjo številko. Razdelil je radioaktivnost v sevanje alfa, beta in gama. Za ta dosežek je leta 1908 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Bil je prvi, ki je s poskusom dokazal, da se ob obstreljevanju z delci alfa en atom (v njegovem primeru dušik) spremeni v drug atom (v njegovem primeru kisik). Pri teh poskusih je odkril proton. proton

Priznanja in nagrade

Leta 1922 mu je Kraljeva družba podelila Copleyevo medaljo. Leta 1914 so ga povzdignili v viteški red, leta 1931 pa je prejel naziv baron Rutherford Nelson. Po njem se imenuje kemijski element rutherfordij, kakor tudi kraterja na Marsu in Luni.

Glej tudi

- seznam novozelandskih fizikov
- Rutherford-Soddyjeva domneva
- Rutherfordovo sipanje Rutherford, Ernest Rutherford, Ernest Rutherford, Ernest Rutherford, Ernest ja:アーネスト・ラザフォード

Dušik

Dušík je kemijski element v periodnem sistemu s simbolom N in atomskim številom 7. Ta pogosta neaktivna dvoatomska plinasta nekovina, običajno brez barve, vonja in okusa, sestavlja 78 odstotkov Zemljinega ozračja in je sestavni del vseh živih tkiv. Dušik tvori številne pomembne spojine, kot so amoniak, dušikova kislina in cianidi.

Pomembne lastnosti

Dušik je nekovina, z elektronegativnostjo 3,0. V svoji zunanji lupini ima pet elektronov, zato je v večini spojin trivalenten. Čisti dušik, N₂, je pri sobni temperaturi nereaktiven brezbarven dvoatomski plin, ki sestavlja okoli 78 % Zemljinega ozračja. Kondenzira se pri 77 K, zmrzne pa pri 63 K. Tekoči dušik je pogost kriogen.

Uporaba

Napogostejša posamezna raba dušika je kot komponenta pri pridobivanju amonijaka s Haberjevim procesom. Amonijak se nato uporablja za izdelavo gnojil in dušikove kisline. Dušik se uporablja kot neaktivno ozračje v tankih z eksplozivnimi tekočinami, med izdelavo elektronskih delov kot so tranzistorji, diode, in integriranih vezij, in pri izdelavi nerjavečega jekla. Dušik se uporablja kot hladilo tako za potapljanje zamrzovanih prehranskih izdelkov pred prevozom hrane, kot za ohranjanje teles in reproduktivnih celic (sperme in jajčec) in za stabilno hranjenje bioloških vzorcev v biologiji. Soli dušikove kisline vključujejo nekatere pomembne sestavine, denimo kalijev nitrat (soliter) in amonijev nitrat. Prva spojina je sestavina smodnika, zadnja je pomembna v gnojilih. Dušikove organske spojine, kot sta nitroglicerin in trinitrotoluen, so pogosto eksplozivi. Dušikova kislina se uporablja kot oksidant v raketah na tekoče gorivo. Hidrazin in njegovi derivati se uporabljajo v raketnem gorivu. Dušik se v svojem tekočem stanju (pogosto imenovanem LN₂) pogosto uporablja v kriogeniki. Tekoči dušik naredijo z destilacijo iz tekočega zraka. Pri atmosferskem tlaku se dušik utekočini pri -195,8 stopinjah Celzija. Dušik je tekoče zamrzovalno sredstvo, ki se pogosto uporablja pri demonstracijah pri poučevanju naravoslovja.

Zgodovina

Odkritje dušika (latinsko nitrum, grško Nitron, kar pomeni "naravna sodavica", "geni", "izdelava") formalno pripisujemo Danielu Rutherfordu, ki ga je leta 1772 imenoval škodljivi zrak ali vnetljivi zrak. Da obstaja del zraka, ki ne podpira gorenja, je bilo kemikom dobro znano že v poznem 18. stoletju. Skoraj hkrati so dušik preučevaliCarl Wilhelm Scheele, Henry Cavendish, in Joseph Priestley, ki ga je imenoval zgoreli zrak ali nevnetljivi zrak. Dušik je bil dovolj neaktiven, da ga je Antoine Lavoisier imenoval azote, kar pomeni brez življenja. Spojine dušika so bile dobro znane v srednjem veku. Alkimisti so poznali dušikovo kislino pod imenom aqua fortis. Mešanica dušikove in klorovodikove kisline je bila znana kot aqua regia, cenjena zaradi svoje zmožnosti raztapljanja zlata. Kategorija:Kemijski elementi ja:窒素 ko:질소 simple:Nitrogen th:ไนโตรเจน

Agregatno stanje

Agregátno stánje je stanje snovi, določeno z značilnimi makroskopskimi lastnostmi in z urejenostjo atomov oziroma molekul. Med agregatna stanja uvrščamo:
- trdno agregatno stanje - atomi so razporejeni v kristalno mrežo z urejeno zgradbo, urejenost na veliki razdalji
- kapljevinsko agregatno stanje - razdalje med molekulami so majhne, molekule so prosto gibljive, na majhni razdalji obstaja urejenost molekul
- plinasto agregatno stanje - molekule se prosto in povsem neurejeno gibljejo ter trkajo z drugimi molekulami in stenami posode Med agregatnimi stanji snov prehaja s faznim prehodom. Kategorija:Termodinamika ja:相

Delec alfa

Delci alfa so ionizirajoče sevanje, ki ga atomsko jedro oddaja pri razpadu alfa. V delce α je vezan par protonov in par nevtronov, torej so enaki jedrom helija-4, dvakrat ioniziranega atoma najpogostejšega izotopa helija. Delci α ob prehodu skozi snov interagirajo z atomi v snovi in postopno izgubljajo svojo energijo. V povprečju izgubi delec α pri vsakem trku okoli 100 eV energije. Delci α z enako začetno energijo opravijo v snovi približno enako dolgo pot - povprečno dolžino poti imenujemo doseg delcev alfa. Doseg je odvisen od energije delcev α ter od vrste in gostote snovi, skozi katero delci potujejo. V zraku je doseg delcev α z energijo 1 MeV približno 1 cm, v vodi pa približno 0,01 mm. Številu ionizacij, ki jih delec na svoji poti skozi snov povzroči na enoto dolžine, imenujemo specifična ionizacija. Specifična ionizacija z naraščajočo energijo delca upada, njen potek pa podaja Braggova krivulja. Delci α imajo veliko specifično ionizacijo v primerjavi z drugimi vrstami ionizirajočega sevanja, kot so delci β, žarki γ ali rentgenski žarki. To upoštevamo s faktorjem relativne biološke učinkovitosti, ki je za delce α med 10 in 20. Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:アルファ粒子

Vrstno število

Vŕstno števílo ali atómsko števílo (oznaka Z) podaja število elektronov v elektronski ovojnici atoma ali število protonov v jedru. Vrstno število je obenem zaporedna številka elementa v periodnem sistemu.

Glej tudi

- Seznam elementov po atomskem številu Kategorija:Atomska in molekulska fizika Kategorija:Jedro in osnovni delci Kategorija:Kemija als:Ordnungszahl ja:原子番号 ko:원자 번호 th:เลขอะตอม

Beseda

Beséda je v jezikoslovju jezikovna enota govora ali pisave, ki predstavlja ali sporoča pomen, sestavljen iz enega ali več morfemov.

Zunanje povezave

Kategorija:Jezikoslovje ja:言葉 simple:Word

1988

Stoletja: 19. stoletje - 20. stoletje - 21. stoletje Desetletja: 1930. 1940. 1950. 1960. 1970. - 1980. - 1990. 2000. 2010. 2020. 2030. Leta: 1983 1984 1985 1986 1987 - 1988 - 1989 1990 1991 1992 1993 Meseci: januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december ---- Dogodki:
- 1. januar
- 17. avgust - v letalski nesreči v Pakistanu umrejo pakistanski predsednik Zia Ul Hak, ameriški veleposlanik Arnolf Raphael, ameriški vojaški ataše, vodja ISIja general Aktar Abdul Rahman in 28 drugih ljudi Rojstva
- 13. maj - Luka Lenič, slovenski šahist Smrti
- 11. januar - Isidor Isaac Rabi, ameriški fizik avstrijskega rodu, nobelovec 1944 (
- 1898)
- 15. februar - Richard Phillips Feynman, ameriški fizik, matematik, nobelovec 1965 (
- 1918)
- 3. maj - Lev Semjonovič Pontrjagin, ruski matematik (
- 1908)
- 6. december - Roy Kelton Orbison, ameriški pevec, glasbenik (
- 1936) Nobelove nagrade
- Glej tudi 0-1988 als:1988 ja:1988年 ko:1988년 simple:1988 th:พ.ศ. 2531

Nukleon

Nukleón je v jedrski fiziki skupno ime za gradnike atomskih jeder, protone in nevtrone. Število nukleonov v jedru podaja masno število A. Pri vseh jedrih z izjemo jedra vodika in izotopa helija ³He je število nevtronov v jedru večje ali enako številu protonov, pri čemer delež nevtronov z maso jedra narašča.

Glej tudi

- magično število Kategorija:Jedro in osnovni delci ja:核子

Gemüsepaprika

Die Gattung Paprika (Capsicum) gehört zur Familie der Nachtschattengewächse (Solanaceae). Verwandte Pflanzen sind etwa Kartoffeln (Solanum tuberosum) und Tomaten (Solanum lycopersicum). Umgangssprachlich wird sowohl die Pflanze als auch die Frucht als Paprika bezeichnet, vor allem für die Frucht gibt es noch weitere Namen, die Unterschiede in Schärfe, Größe und auch Farbe kennzeichnen.

Beschreibung

Habitus und Botanik

Schärfe Es gibt etwa 30 Arten in der Gattung Capsicum, von denen heute meist nur fünf Arten mit zahlreichen Kultursorten kultiviert werden.
- Capsicum annuum ist die weitaus bedeutendste Art, die sowohl milde (Gemüsepaprika) als auch scharfe Sorten (Chili) umfasst.
- Capsicum baccatum
- Capsicum chinense
- Capsicum frutescens
- Capsicum pubescens Die Arten C. annuum, C. frutescens und C. chinense entwickelten sich aus einem gemeinsamen Vorläufer, der im nördlichen Amazonasbecken (Nordwestbrasilien, Kolumbien) beheimatet war. Von dort fächerte sich die Entwicklung auf: C. annuum und C. frutescens verbreiteten sich nach Norden und wurden dort (in Mexico bzw. Panama) in Kultur genommen. C. chinense dagegen wanderte westwärts und wurde in Peru domestiziert (allerdings wird diese Art heute in Südamerika kaum mehr angebaut). Ebenfalls eine westliche Verbreitung erfuhren zwei weitere heute kultivierte Arten, die mit den vorherigen entfernter verwandt sind: C. baccatum im peruanischen Tiefland und C. pubescens im Andenhochland (Peru, Bolivien, Ecuador). Die verschiedenen Arten lassen sich gut anhand der Blüten unterscheiden. Oft wird auch auf aufrechtwachsende bzw. hängende Früchte als Unterscheidungsmerkmal verwiesen. Hierbei gibt es jedoch viele Abweichungen, wodurch dieses Merkmal nicht sehr aussagekräftig ist. Peru Alle Paprikasorten sind prinzipiell mehrjährige Pflanzen, auch wenn der Name Art Capsicum anuum andere Vermutung stützt. In Mitteleuropa werden Paprika jedoch meist einjährig gezogen, da die Pflanze sehr kälteempfindlich ist. Die Pflanzen werden meistens bis zu 150 cm hoch, aber es existieren sowohl bodendeckende als auch deutlich größere Exemplare, und haben meist weiße, teils jedoch auch grünliche und violette (bei C. pubescens) Blüten. Die Frucht wird fälschlicherweise oft als Schote bezeichnet. Botanisch gesehen handelt es sich aber um eine Beere. Die Früchte sind sehr formen- und farbenreich. Von schmal-zylindrisch bis kugelig gibt es viele Erscheinungsbilder. Reife Früchte sind je nach Sorte rot, orange, gelb oder auch weiß. Grüne Früchte sind immer unreif. Ein Überblick über die bekannten Arten und deren Kulturformen ist unter Liste der Chilisorten zu finden

Inhaltsstoffe

Der Paprikageschmack ist zum größten Teil auf ein ätherisches Öl zurückzuführen. Der Anteil an langkettigen Kohlenwasserstoffen, Fettsäuren und deren Methylestern beträgt weniger als ein Prozent. Für den Paprikageruch bedeutsam sind Alkylmethoxypyrazine, etwa das „erdig“ riechende 3-Isobutyl-2-methoxypyrazin. Reife Paprika enthalten auch bis zu 6 % Zucker. Paprika enthält relativ viel Vitamin C (0,1 %). So gelang es erstmals dem ungarischen Chemiker Albert Szent-György, Vitamin C aus Paprika in genügender Menge zu isolieren. Er erhielt dafür den Nobelpreis. Weitere wichtige Inhaltsstoffe sind etwa: 290mg Kalium, 20mg Magnesium, 15mg Calcium pro 100g Paprika.

Farbstoffe

Paprikafarbstoffe sind mannigfaltig und sehr verschieden. Die Farbe entsteht vor allem durch verschiedene Farbstoffe der Carotinoid-Reihe: Die meisten dieser Carotinoide sind rot gefärbt (Capsanthin, Capsorubin und andere), aber auch gelbe Vertreter sind verbreitet (Cucurbiten). Der Gesamtcarotinoidgehalt im Paprikapulver liegt bei bei 0,1 bis 0,5 %. Auch Anthocyane sind bei manchen Sorten für einen dunklen, auberginefarbenen Farbton der unreifen Früchte zuständig. Bei der Reife verändern sich jedoch die Anthocyane und bewirken schließlich einen Farbwechsel nach orange bis rot. Die Farbstoffe können auch zur Färbung von Kleidungsstücken verwendet werden, wenn man eine entsprechende Aufbereitung durchführt. Geraspelte und pürrierte Paprika gärt leicht und neigt zu Explosionen (auch hier spielen die Farbstoffe, die als Mercaptoverbindungen Dehydrogenierungsverbindungen katalysieren können, eine wichtige Rolle).

Capsaicin

Die unterschiedliche Schärfe verschiedener Sorten kommt durch unterschiedlichen Capsaicingehalt zustande. Je mehr Capsaicin eine Art enthält, desto schärfer ist sie. Fast alle milden bis mittelscharfen, aber auch viele scharfen Sorten gehören zu der Art Capsicum annuum; die anderen Arten sind durchweg sehr scharf und machen nur einen kleinen Teil der Welternte aus. Die Schärfe der Früchte ist ursprünglich als ein Abwehrmechanismus gegen Säugetiere zu verstehen. Für Vögel ist Paprika nicht scharf, da ihre Nervenzellen etwas anders aufgebaut sind und nicht auf Capsaicin reagieren. Säugetiere lernen schnell, scharfe Paprika zu meiden, wozu auch die gute Wiedererkennbarkeit durch die oft leuchtend rote Farbe beiträgt. Indem die Pflanze sich speziell Vögeln als Futter anbietet, erreicht sie eine weitere Verbreitung ihrer Samen, da Vögel im Durchschnitt wesentlich größere Strecken zurücklegen als Säugetiere. Die ab etwa 1950 gezüchteten süßen oder milden Paprika enthalten fast kein Capsaicin mehr. Pepperoni enthalten etwa 5 mal soviel, ungarische scharfe Paprika etwa 10 mal soviel, Peperoncini etwa 50 mal soviel und sehr scharfe Arten (Tepin, Habanero) etwa 1000 mal soviel Capsaicin. Bei sehr scharfen Sorten findet sich das Capsaicin besonders in den Samenkörnern und den Innenrippen (Samenscheidewände) der Früchte. Bei vielen scharfen Sorten ist die Spitze weit weniger scharf als das Stielende der Frucht. Die Capsaicin-Konzentration wird mit dem Scoville-Test ermittelt und in Scoville-Einheiten von 0 bis über 300.000 angegeben. Pures kristallines Capsaicin hat einen Schärfegrad von 16.000.000 Scoville-Einheiten. Die ungefähre Klassifizierung ist:
- mild: 0–500 Scoville-Einheiten (z. B. Gemüsepaprika)
- pikant: 500–1.500 Scoville-Einheiten (z. B. Peperoni, Peperoncini)
- mittelscharf: 1.500–10.000 Scoville-Einheiten (z. B. Rocotillo-Chili, Wachspaprika)
- scharf: 30.000–300.000 Scoville-Einheiten (z. B. Cayennepfeffer, Habanero-Chili)

Paprika im Sprachgebrauch

Obwohl alle Paprika – ob mild oder scharf – der gleichen Gattung zuzuordnen sind, gibt es oftmals eine begriffliche Trennung zwischen Paprika und Chili. Zudem gibt es viele Begriffe, die eine bestimmte Gruppe von Paprika beschreiben, wie zum Beispiel Gewürzpaprika, Pepperoni (auch Peperoni oder – besonders in Österreich – Pfefferoni genannt) oder Pepperoncini. Zudem sind Begriffe wie Spanischer Pfeffer, Roter Pfeffer oder Cayennepfeffer gebräuchlich, die alle auf die historische Verknüpfung mit dem Pfefferhandel zurückzuführen sind. In anderen Sprachen ist diese Verbindung noch stärker ausgeprägt, so wird im Spanischen das Wort Pimienta oft sowohl für Paprika als auch für den schwarzen Pfeffer oder für Piment (Neugewürz) verwendet. Im Englischen ist bei Gemüsepaprika zumeist von Bell Pepper (Glockenpaprika) oder Sweet Pepper, bei scharfen Paprika von Chili oder Hot Pepper die Rede. Weitere Verwirrungen gibt es um den Begriff Chili: Oft ist nicht klar, ob damit die Pflanze, die Frucht oder ein Gericht, welches die Früchte verwendet, gemeint ist. Auch die Schreibweise des Wortes Chili ist sehr umstritten. So trifft man vor allem im englischen Sprachraum, aber auch hierzulande auf die Versionen Chilie, Chilli, Chillie, Chile oder Chille. Der Name geht nicht auf den Namen des Landes Chile zurück, sondern leitet sich aus der Bezeichnung für Chilischoten in der Nahuatl-Sprachfamilie ab, die von Teilen der aztekischen Ureinwohner in Mexiko gesprochen wurde und wird.

Kultivierung

Herkunft und Geschichte

Der Ursprung der Paprikapflanzen ist Mittel- und Südamerika. Hier werden die Pflanzen schon seit etwa 3000 (nach anderen Quellen auch 6000) Jahren kultiviert. Die Gattung entwickelte sich wahrscheinlich im Gebiet des heutigen Südbrasilien bis Bolivien. Die einzelnen Arten wurden durch Vögel bis nach Mittelamerika weiterverbreitet. Christoph Kolumbus' Reisen ab 1492 hatten auch zum Ziel, das damalige Monopol Venedigs im Pfeffer- und Gewürzhandel zu brechen. Er brachte (bzw. Dr. Chanca, Kolumbus' Leibarzt) als Erster eine Paprika-Pflanze nach Europa. Kolumbus hielt diese irrtümlich für eine Pfefferverwandte und gab ihr den Namen pimienta. Auch heute sind scharfe Paprikasorten als Spanischer Pfeffer bekannt. Erst bei der nächsten Reise, zwei Jahre später gab ein Botaniker ihr den Gattungsnamen Capsicum. Durch den Imperialismus dieser Zeit und den zunehmenden Welthandel breitete sich die Pflanze schnell in Afrika, im Nahen Osten und Südostasien bis nach Japan aus. Sie wurde in vielen Ländern wie Indien und Thailand fester Bestandteil der heimischen Küche. Vorher wurden dort Ingwer und teilweise Pfeffer als scharfe Gewürze genutzt.

Gezielte Züchtung

Pfeffer Als Urform der meisten kultivierten Paprika gilt heute die Sorte Tepin (Auch Bird-Eye) deren Früchte etwa 1 cm im Durchmesser groß, rund und sehr scharf sind. Diese Pflanze ist auch heute noch wildwachsend in Südamerika anzutreffen. Durch gezielte Selektion und Kreuzung entstanden über tausend verschiedene Sorten, wie etwa der bekannte mexikanische Jalapeño, der österreichische Halblanger Vulkan und der japanische Shishitou. Auch heute noch werden viele neue Sorten durch Einkreuzen gezüchtet. Darunter auch sogenannte Zierchilis, deren Früchte beim Ausreifen etwa die Farbskala von Purpur über Gelb bis Rot durchlaufen. Da das Ziel dieser Züchtungen eine bestimmte Optik war, sind diese Zierchilis meist geschmacklich uninteressant, obwohl sie durchaus essbar sind. Für fast alle Arten existiert eine Wildform, welche sich durch sehr kleine Früchte auszeichnet. Da dieser bereits seit mehreren tausend Jahren domestiziert wurde, existiert von Capsicum pubescens keine bekannte Wildform mehr. Einige der Wildformen werden in stärker werdenden Maße kommerziell genutzt, in dem sie gesammelt und frisch oder getrocknet verkauft werden, so zum Beispiel Tepin (Urform des Capsicum annuum) in Mexiko, Capsicum praetermissum in Brasilien, Capsicum chacoense und Capsicum eximium in Bolivien.

Produktion

Heute wird Paprika weltweit in tropischen und gemäßigten Zonen angebaut. Paprika wird, je nach Sorte, den ganzen Sommer über aus deutscher Produktion angeboten. Daneben werden süße Paprika ergänzend das ganze Jahr über aus Spanien und den Niederlanden, in der Saison zusätzlich auch aus Ungarn angeboten. In den Wintermonaten gibt es manchmal ergänzende Lieferungen an süßer Paprika aus Israel und an Pfefferoni aus Ägypten. Die globale Gesamtproduktion betrug im Jahr 2000 etwa 19.008.861 Tonnen. Davon China 8.136.452 t, Mexiko 1.826.140 t und die Türkei mit 1.400.000 t. Paprika kann auch im Hausgarten in Topfkultur, Freilandkultur oder im Gewächshaus angebaut werden.

Verwendung

Capsicum eximium Je nach Schärfegrad, Größe und lokaler Präferenz werden Paprika sowohl als Gewürz als auch als Gemüse verwendet. Gerade in der Süd- und Mittelamerikanischen Küche sind dabei die Grenzen jedoch fliessend, da hier vor allem die größerfrüchtigen, mittelscharfen Sorten als „scharfes Gemüse“ genutzt werden. Bei der Verarbeitung der scharfen Sorten ist grosse Vorsicht angebracht. Es sollten Plastikhandschuhe benutzt werden. Empfehlenswert dürfte sein, nur die Fruchtschalen ohne die (noch schärferen) Samen in Kochzubereitungen zu verwenden. Die Samen können getrocknet werden und bei Bedarf mit etwas Streckmitteln wie beispielsweise Salz und Reiskörnern gemahlen werden. Bevor man Augen und andere Schleimhäute auch nur versehentlich berührt, unbedingt auch nach (wiederholtem) Händewaschen testen, ob noch Capsaicin an den Fingern haftet, indem man den Finger auf die Zunge legt und dort einen Moment belässt. Eine Reinigung mit Speiseöl oder Alkohol und einem Taschentuch könnte sinnvoll sein (auch nach eng. WP).

Paprika als Gewürz

Paprikapulver beziehungsweise Chilipulver bezeichnet aus getrockneten Früchten durch Zermahlen hergestellte Gewürze. Gewürzpaprika gibt es in verschiedenen Qualitäten, die sich vor allem in der verwendeten Paprikasorte und dem Anteil der vermahlenen Scheidewände unterscheidet. Die Gliederung von ungarischer Paprika in der Reihenfolge abnehmender Schärfe ist:
- Rosenpaprika
- Halbsüß
- Edelsüß
- Delikateß
- Extra Daneben gibt es noch die spanischen Paprikapulver Dulce (vergleichbar mit Edelsüß) und das kräftigere Picante. Chilipulver wird synonym auch als Cayennepfeffer bezeichnet. Aus getrockneten Chilifrüchten läßt sich Chilipulver im Mörser oder in einer Gewürzmühle leicht selber herstellen. Der Schärfegrad kann durch den Anteil der Samen und Scheidewände beziehungsweise die Wahl der Sorten beeinflusst werden. Die Verwendung von Paprikapulver ist aufgrund des hohen Zuckergehaltes des Gewürzes nicht einfach. Um seinen vollen Geschmack zu entfalten, müssen sich seine Aroma- und Farbstoffe in erhitztem Fett lösen. Aufgrund des Zuckergehaltes besteht jedoch die Gefahr des Anbrennens, wodurch das Paprikapulver eine bräunliche Färbung und einen bitteren Geschmack bekommt. Als empfehlenswert hat es sich deshalb erwiesen, das Paprikapulver erst dann in die Mehlschwitze, an angebratene Zwiebeln oder in das reine Fett (Butterschmalz oder Schweineschmalz) zu geben, wenn der Topf vom Feuer genommen wurde. Danach muß die Mehlschwitze mit Flüssigkeit aufgefüllt oder das Fett mit Zutaten vermengt werden, die wie Fleisch oder Kartoffeln einen hohen Wassergehalt aufnehmen. Ein bereits fertig gekochtes Gericht kann zwar mit Hilfe von Gewürzpaprika farblich verbessert werden. Eine größere geschmackliche Veränderung erzielt man jedoch nicht mehr. Oft sind neben Chilipulver auch ganze getrockenete oder nur grob gemahlene Früchte erhältlich. Vor allem die getrockneten Früchte können durch Einlegen in Wasser wieder eine ähnliche Konsistenz und Verwendbarkeit von frischen Chilis bekommen. Gewürzmischungen mit Paprika beziehungsweise Chili sind:
- Garam masala, Currypulver aus Indien
- Chili-con-carne-Mischung (Chilies, Knoblauch, Kreuzkümmel, Koriandersamen, Oregano)
- Chilisalz Gewürzsoßen aus Paprika beziehungsweise Chillies sind:
- Tabasco
- Harissa aus der nordafrikanischen Küche
- Sambal Oelek für die indonesische Reistafel
- Erőspista (Paprikapaste) in der ungarischen Küche
- Mojo (Kanarische Soße aus Paprika, Chili, Zwiebeln, Knoblauch und Olivenöl für Kartoffeln (Papas con Mojo), Fisch- und Fleischgerichte)
- Mole (Mexikanische Gewürzsauce)
- Salsa (z. B. aus Tomaten, Chilies und Zwiebeln)
- Paprikasoße in verschiedenen Farben je nach verwendeter Paprikasorte oder anderer Zutaten (z. B. Südfrüchte)

Paprika als Gemüse

Nachdem durch Züchtung immer mildere Sorten verfügbar waren, setzte sich die Verwendung von Paprika als Gemüse mehr und mehr durch. Wie auch beim scharfen Paprika ist die Verwendung des Gemüsepaprika sehr vielseitig. So kann man Paprika roh an Salaten, gefüllt, sauer eingelegt, gedünstet oder gebraten verwenden. Frische Paprika hält sich bei Zimmertemperatur etwa 2–3 Tage, im Kühlschrank (Gemüsefach) etwa 1 Woche.

Weitere Verwendungsmöglichkeiten

Außer zu kulinarischen Zwecken wird Paprika – genauer gesagt die Wirkung des Inhaltsstoffes Capsaicins – auch in anderen Bereichen angewendet. Am bekanntesten ist die schmerzlindernde Wirkung vor allem von ABC-Pflastern zur Bekämpfung von Rheumaschmerzen, jedoch liegen auch Forschungsergebnisse vor, die eine positive Wirkung bei Migräne oder Thrombozyten bestätigen. Capsaicin kann jedoch ebenfalls als Kampfstoff eingesetzt werden. Es ist Hauptbestandteil des sogenannten Pfeffersprays, welches in die Augen gesprüht starke Verbrennungsempfindungen auslöst und somit den Gegner aktionsunfähig macht.

Paprika in den Küchen der Welt

Pfefferspray

Paprika in der mexikanischen Küche

Die schon seit mindestens 6000 Jahren domestizierten Chilifrüchte sind noch heute wichtiger Bestandteil der lateinamerikanischen Küche. In Mexiko und im benachbarten US-Bundesstaat Texas gehören Chilis und Paprikas zu sehr vielen Gerichten. Neben dem auch hier sehr beliebten Chili con Carne gilt vor allem das mexikanische Mole Poblano (Truthahn in Chili-Schokoladensauce) als eines der Grundrezepte. Gerade hier ist der Geschmack der Chilis wichtiger als die Schärfe. In vielen Gerichten sind eine Vielzahl bestimmter Chilisorten zu finden, die nur dort angebaut werden. Zu diesen Sorten zählen unter anderem Tepin, Ancho, Mulato oder Poblano, genauso wie die als Chipolte bezeichneten geräucherten Jalapeños.

Paprika in der spanischen Küche

Als die ersten Europäer 1492 das tropische Amerika betraten, lernten sie auch rasch den Paprika kennen. Spanien wurde damit das erste europäische Zentrum der Kultivierung von Paprika. Sie kam zunächst als „Spanischer Pfeffer“ in den Handel.

Paprika in der Küche Asiens

Scharfe Gerichte sind in vielen Ländern Asiens beheimatet. Hier fand die Chili in ihrer rasanten Verbreitung über den Erdball schnell Freunde, denn die Schärfe dient nicht nur als Geschmacksverstärker. Durch die angeregte Transpiration läßt es sich auch bei hohen Temperaturen besser aushalten. Die in Asien angebauten Sorten der Chilis sind deswegen eher auf Schärfe als auf Geschmack ausgelegt, der in der asiatischen Küche von anderen Gewürzen bestimmt wird.

Paprika in der ungarischen Küche

Die Verwendung von Paprika und besonders Paprikapulver ist besonders für die ungarische Küche typisch. Allerdings reicht dies frühestens bis ins 17. Jahrhundert zurück, denn erst dann kamen die ersten Paprikapflanzen nach Ungarn. Angeblich sollen sie von den Türken mitgebracht worden sein, die das Land in jener Zeit besetzt hielten. Das ungarische Wort paprika ist jedenfalls aus einem gleich lautenden serbischen Ausdruck entlehnt. Von Ungarn ausgehend ist Paprika seit dem 19. Jahrhundert auch im deutschen Sprachraum bekannt geworden. Populär wurde Paprikapulver in der ungarischen Küche erst während der Napoleonischen Kriege. Die unteren Bevölkerungsschichten verwendeten es als Ersatz für Pfeffer, der durch die von Napoleon verhängte Kontinentalsperre rar geworden war. Paprika wurde rasch zum Nationalgewürz der Magyaren, die ihre Nationalgerichte pörkölt „Gulasch“ und Salami mit dem feingemahlenen Pulver würzten.

Paprika in der französischen Küche

Die Einbürgerung der Gewürzpaprika in der französischen und damit in der westeuropäischen Küche ist auf den französischen Koch Georges Auguste Escoffier zurückzuführen. Er ließ das Paprikapulver 1879 aus Szeged in Ungarn nach Monte Carlo kommen und verschaffte damit dem „ungarischen Gewürz“ internationale Beachtung. Zu den Gerichten, die er servierte, gehörte Poulet au Paprika (Paprikahuhn) – und Gulyas Hongroise (Gulasch). Siehe auch: Liste der Küchenkräuter und Gewürze, Liste der Chilisorten

Literatur

- Amal Naj: Scharfe Sachen. Rowohlt, Reinbek 1995, ISBN 3-499-12657-5

Weblinks

- Gernot Katzers Gewürzlexikon: Milder [http://www.uni-graz.at/~katzer/germ/Caps_ann.html Paprika] und scharfer [http://www.uni-graz.at/~katzer/germ/Caps_fru.html Chili]
- [http://www.hot-pain.de/ Informationen über Chilisorten, Anzucht, Pflege und Verwendung]
- [http://www.capsaholics.de/ Umfangreiches Forum zum Thema Chilianzucht und -nutzen]
- [http://www.chili-balkon.de/ Chili und Paprika auf dem Balkon]
- [http://www.chilifan.de/ Information über Chili-Sorten, Anbau und Rezepte] Kategorie:Nachtschattengewächse Kategorie:Fruchtgemüse Kategorie:Gewürz ja:ピーマン

online slots Opony nadwaga depresja gry sportowe

:: RELATED NEWS ::

Herrauð
Bósa saga ok Herrauds (<