:: wikimiki.org ::

Svinec

Svinec

Svínec je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Pb in atomsko število 82. Ta mehka, težka, strupena in kovna šibka kovina je modrikasto bele barve, ko je sveže narezana, vendar na zraku potemni v temno sivo barvo v kateri je najbolj znana. Svinec se uporablja v gradbeništvu, za akumulatorje vrste svinec-kislina, v kroglah in šibrah, ter je del spajk, kositrne posode in taljivih zlitin. Uporablja se tudi za izdelavo vitraža. Svinec ima od vseh stabilnih elementov največje atomsko število.

Pomembne lastnosti

Svinec ima svetel sijaj in je raztezna, zelo mehka, izjemno prilagodljiva, modrikasto-bela kovina s slabo električno prevodnostjo. Ta prava kovina je izjemno odporna na korozijo, zaradi česar jo uporabljajo kot vsebnik za korozivne tekočine (npr. za žvepleno kislino). Svinec je moč ojačati z dodatkom male količine antimona ali drugih kovin.

Uporaba

Sprva so svinec uporabljali tudi kot gradbeni material, za barvila za loščenje keramike in za cevi vodovodne napeljave. V evropskih gradovih in katedralah so bile znatne količine svinca v okrasnem inventarju, strehah, ceveh in oknih. Svinec je peta najširše uporabljana kovina (v svojem elementarnem stanju), takoj za železom, aluminijem, bakrom in cinkom. Pogosto ga uporabljajo za akumulatorje svinec-kislina, v elektronskih komponentah, povezavi kablov, kot strelivo, v steklu katodnih zaslonov, keramiki, svinčenem steklu (glej izdelava stekla), svinčenem vodovodu (danes se zaradi zdravstvenih težav ne uporablja več in ga izpodriva napeljava iz plastike), v barvilih (danes ne več, a teža starejših obarvanih površin lahko vsebuje polovico svinca), zlitinah v livarstvu, kositrni posodi, spajkah in zobnih plombah. Uporablja se tudi za prekrivanje ostrešja, da se spoji zaščitijo od dežja. V bencinu se tetra-etilni in tetra-metilni svinec uporabljata kot dodatek za preprečevanje proti potrkavanju (znanem tudi kot predvžig ali prdenje motorja) od 20. let prejšnjega stoletja. V Evropski uniji je bil osvinčeni bencin prepovedan leta 1999 in ga ni moč več kupiti na črpalkah, vozila brez katalizatorjev pa morajo uporabljati posebne dodatke bencinu. Svinec je superprevoden s kritično temperaturo T_c=7,20 K (-265.95 °C).

Cena in trgovanje

S svincem se največ trguje na LME, kjer je cena svinca zrasla iz 260 Funtov (dne 25.1.86), na 905 funtov (dne 3.9.2005). Kategorija:Kemijski elementi Kategorija:Kovine Kategorija:Strupi ja:鉛 th:ตะกั่ว

Kemijski element

Kemíjski (kémijski) elemènt (tudi kemíjska (kémijska) prvína) je snov, ki je ni mogoče z nobenim kemijskim postopkom razstaviti na enostavnejše sestavine. Kemijski elementi se delijo na kovine in nekovine, nekatere je mogoče dobiti le umetno. Najmanjši delci kemijskega elementa so atomi.

Glej tudi

- periodni sistem elementov
- abecedni seznam elementov
- seznam elementov po atomskem številu
- seznam elementov po kemijskem simbolu Kategorija:Kemija
- ja:元素 ko:화학 원소 ms:Unsur kimia simple:Element th:ธาตุเคมี

Periodni sistem elementov

Periodni sistem elementov je tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov. Elementi si v tabeli sledijo po elektronski konfiguraciji tako, da mnoge kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njej. Vsak element je predstavljen s svojim atomskim številom in kemijskim simbolom. Periodni sistem elementov, ki ga je leta 1869 prvi iznašel ruski kemik Mendelejev, velja za eno od največjih dosežkov sodobne kemije. Kemiki si lahko z njegovo pomočjo kvantitativno razlagajo obnašanje elementov in napovedujejo obstoj še neodkritih novih. Leta 2005 obstaja 116 kemijskih elementov, katerih odkritje so potrdili. 94 od teh se pojavlja v naravi, ostale so izdelali v laboratorijih.

Periodni sistem

Zgodovina

Potreba po urejevanju kemijskih elementov v sistemu se je pokazala, ko so znanstveniki ugotovili, da obstajajo določene povezave med lastnostmi različnih elementov. Prvi poskus periodnega sistema je začrtal Antoine Lavoisier (1743-1794) leta 1789. Potem ko je prevzel in dodelal skoraj sto let staro definicijo kemijskega elementa, ki jo je Robert Boyle (1627-1691) opisal kot snov, ki je s kemijsko reakcijo ne moremo razgraditi na bolj enostavne snovi, je Lavoisier skušal 33 do takrat znanih elementov postaviti v določeno pregledno obliko. Izbral si je štiri kategorije; plini, nekovine, kovine in »zemlje«. V tistem času je bilo znanih premalo elementov, da bi jih res lahko komu uspelo urediti v pregledno obliko. Lavoisier bi svoje delo najverjetneje dokončal, če ga ne bi zaradi političnih razlogov obglavili. Problem poznavanja lastnosti elementov je bil predvsem v tem, da večina elementov v skupini plinov sploh niso bili elementi, ampak spojine, ki jih še niso uspeli razgraditi na elemente. Prelom v razumevanju urejenosti elementov je bilo delo Stanislaa Cannizzara (1826-1910) iz leta 1858. Dve leti po smrti njegovega rojaka Amadea Avogadra (1776-1856), ki je prvi določil osnovo množini snovi in povezavo z atomsko maso, je postavil osnovo, skupno vsem elementom – relativno atomsko maso. Prvi, ki je opozoril na ponavljajoče se lastnosti elementov, je bil nemški znanstvenik Johann Wolfgang Döbereiner (1780-1849). Leta 1829 je ugotovil, da ima atom broma atomsko maso, ki je polovična vrednost vsote mas atomov klora in joda. To pomeni, da vsoto atomskih mas klora (35,5) in joda (126,9) delimo z 2 in dobimo vrednost 81,2, ki je zelo dober približek relativni atomski masi broma (79,9). Podoben vzorec je našel pri trojicah kalcij, stroncij, barij in žveplo, selen, telur. Te skupine je imenoval triade. Po mnenju ostalih znanstvenikov so bile te povezave zgolj naključne. Leta 1860 je na prvem mednarodnem kemijskem kongresu, ki je bil organiziran prav zaradi periodnega sistema elementov, Cannizzaro predstavil svojo zamisel o pomembnosti atomskih mas elementov pri izgradnji periodnega sistema. Njegovo delo je temeljilo na Avogadrovi domnevi in Gay-Lussacovem zakonu o prostorninskih odnosih pri kemijskih reakcijah v plinastem stanju. Elementi so bili razvrščeni v sistem glede na znane vrednosti atomskih mas. Naslednji velik korak je napravil angleški kemik John Newlands (1837-1898) leta 1862, saj je predpostavil, da je možno elemente, glede na naraščajočo atomsko maso urediti v sedem stolpcev. Po ureditvi so postale vidne tudi Döberienerjeve triade. Ureditev je imenoval zakon oktav, vendar znanstveniki tudi njegove ideje niso dobro sprejeli. V Evropi je periodni sistem prvi postavil Julius Lothar Meyer (1830-1895), vendar je leto pred njim ruski kemik Dimitrij Ivanovič Mendelejev oblikoval zgradbo periodnega sistema, s katero je lahko napovedal manjkajoče, še ne odkrite elemente. Z odkritjem žlahtnih plinov lorda Rayleigha (1842-1919) in Williama Ramsayja (1852-1916) od leta 1894 naprej je Mendelejev predlagal, naj se doda pred prvo skupino dodatna ničta skupina, ki bi vsebovala te elemente, sistem ostalih pa bi ostal nespremenjen. Tak periodni sistem je ostal v uporabi vse do leta 1930. Kmalu po Rutherfordovem (1871-1937) odkritju protona leta 1911 in Thomsonovi (1856-1940) potrditvi obstoja izotopov (obstoj izotopov je prvi predlagal Frederick Soddy, 1877-1956) je Henry Moseley (1887-1915) izpostavljal do takrat znane elemente X-žarkom. Izpeljal je povezavo med frekvenco sevanja in vrstnim številom. Po preureditvi elementov glede na večanje vrstnega (atomskega) števila in ne atomske mase je bilo tudi nekaj izjem iz periodnega sistema, ki so povzročale težave Mendelejevu, popravljenih. Sodobni periodni sistem je od takrat zgrajen na Moseleyjevem zakonu periodičnosti, ki temelji na vrstnem številu elementov.

Glej tudi

- abecedni seznam elementov.
- alternativni periodni sistemi.

Zunanje povezave

- [http://projekti.svarog.org/periodni_sistem/ Periodni sistem elementov, Izobraževalno društvo Svarog, Maribor] Kategorija:Kemijski elementi
- als:Periodensystem ja:周期表 ko:주기율표 ms:Jadual berkala simple:Periodic table th:ตารางธาตุ

Atomsko število

Vŕstno števílo ali atómsko števílo (oznaka Z) podaja število elektronov v elektronski ovojnici atoma ali število protonov v jedru. Vrstno število je obenem zaporedna številka elementa v periodnem sistemu.

Glej tudi

- Seznam elementov po atomskem številu Kategorija:Atomska in molekulska fizika Kategorija:Jedro in osnovni delci Kategorija:Kemija als:Ordnungszahl ja:原子番号 ko:원자 번호 th:เลขอะตอม

82 (število)

82 (dváinósemdeset) je naravno število, za katerega velja 82 = 81 + 1 = 83 - 1. Sestavljeno število Veselo število Šesto magično število v fiziki. Vrstno število 82 = Pb Kategorija:Števila ja:82 ko:82

Modra

Módra je ena od treh primarnih aditivnih barv; modra svetloba ima med tremi primarnimi barvami najkrajšo valovno dolžino (420-490 nm). Ob jasnem vremenu je nebo modre barve zaradi Rayleighovega sipanja Sončeve svetlobe. Večja količina vode (H₂O) je videti modro, ker se rdeča svetloba z valovno dolžino okoli 750 absorbira v vibracijskem načinu kemijske vezi O-H. Kot zanimivost omenimo, da to ne velja za težko vodo (D₂O) – ta je videti brezbarvna, saj leži njen absorbcijski vrh pri ~950 nm in ne sega v vidni del spektra. Zgled modre barve v barvnem prostoru RGB ima intenzitete [0, 0, 255] na lestvici od 0 do 255. Modra je komplementarna rumeni barvi. Zaradi tega se v barvna fotografiji pri fotografiranju v zaprtih prostorih, osvetljenih z žarnico na žarilno nitko, uporablja modri filter 80A. Številni jeziki ne razlikujejo med izrazoma za modro in zeleno, švedščina pa je vse do 20. stoletja uporabljala isti izraz za modro in črno.

Odtenki modre

- egiptovsko modra
- indigo modra
- kobaltno modra (kobaltov oksid)
- pariško modra (železov cianid)
- prusko modra (železov cianid)
- sinje modra
- ultramarinsko modra

Literatura

- Miroslav Adlešič, Svet svetlobe in barv, zbirka Svet žive fizike, Mladinska knjiga, Ljubljana 1957.

Zunanje povezave

- [http://www.kvarkadabra.net/index.html?/vprasanja/teksti/modro_nebo.htm Jure Derganc in Jure Zupan, Zakaj je nebo modro?, Kvarkadabra] Kategorija:Barve Kategorija:Vidni spekter ja:青 ms:Biru simple:Blue

Zrak

Zrak je zmes plinov, ki sestavlja ozračje Zemlje. Suh zrak vsebuje približno 79% dušika, 20% kisika in 1% argona. Zrak lahko vsebuje 0 do 7% vodne pare in manj kot 1% ogljikovega dioksida. Sestava zraka se z višino spreminja. Kisik v zraku potrebujejo živa bitja za dihanje. Pri izdihovanju se zrak razlikuje od vdihanega zraka, saj kisik porabi organizem. Zračni tlak se z naraščanjem višine približno eksponentno zmanjšuje, njegovo odvisnost približno opisuje barometrska enačba. Zato imajo zrakoplovi kabine pod umetnim tlakom. Zračni pritisk znotraj zrakoplovnih prostorov je večji od zunanjega zaradi udobja potnikov in posadke, čeprav je nekoliko nižji kot na površju. Z upadanjem celotnega zračnega pritiska vseh sestavnih plinov kot tudi kisika se zmanjša delni tlak. Gorski plezalci morajo pri plezanju v visokih gorah nositi zaloge kisika, da ohranjajo stalen delni tlak v krvi. Stisnjen zrak velikokrat uporabljajo pri vodnem potapljanju kot dihalni plin in pri napihovanju plovnih priprav. ---- Zrak je eden od štirih grških klasičnih elementov. V kitajski taoistični misli in sistemu petih elementov zraku nekako odgovarja ogenj (火). Zrak je povezan z veliko predstavami kot je na primer barva meča v tarotu. Kategorija:Plini ja:空気 ko:대기 ms:Udara simple:Air

Zlitina

Zlítina (tudi zlitína) ali legúra je trdna raztopina dveh ali več kovin. Dobimo jih, če osnovni kovini dodamo enega ali več zlitinskih (legirnih) elementov. Z legiranjem (ustvarjanjem zlitin) izboljšujemo lastnosti osnovnim kovinam. Predvsem dosegamo optimalne lastnosti, kajti ni takega elementa, ki bi spremenil lastnosti osnovne kovine po naših željah. Zlitine lahko delimo glede na količino zlitinskih elementov na:
- mikrolegirane,
- malolegirane in
- močno legirane. Pri majhnem dodatku zlitinskega elementa se njegovi atomi vgradijo v kristalno mrežo osnovne kovine. Če so precej manjši, se vrinejo na prazna mesta med atomi, ki jih imenujemo vrzeli ali intersticije; če so podobne velikosti ali večji kot atomi osnove, pa zamenjajo ali substituirajo atome osnove na mrežnih mestih. Nastanejo zmesi atomov v trdnem stanju - trdne raztopine, ki so lahko intersticijske in substitucijske. Nekateri elementi so povsem mešljivi v trdnem stanju (npr. Cu-Ni). Ti se podobno kot voda in alkohol mešajo v poljubnih razmerjih. Kadar dodatek zlitinskega elementa preseže topnost v osnovni kovini, se iz trdne raztopine izloči druga snov - faza. Ta faza je lahko trdna raztopina dodanega elementa, spojina med kovinskimi elementi (intermetalna spojina) ali kakšna druga spojina (karbid, borid, ...). Pri večjih dodatkih zlitinskega elementa lahko nastopajo številne reakcije pri prehodu iz tekočega v trdno agregatno stanje, kakor tudi reakcije v trdnem stanju. Kaj se bo zgodilo, lahko razberemo iz ustreznega faznega diagrama.

Primeri zlitin

- jeklo - zlitina železa, ogljika in drugih kovin
- medenina (tudi med) - zlitina bakra in cinka
- cekas - zlitina železa, niklja in kroma
- amalgam - zlitina živega srebra in natrija
- alpaka - zlitina bakra, cinka in niklja
- bron - zlitina bakra in drugih kovin
- duraluminij - zlitina aluminija, bakra in magnezija
- elektron - zlitina zlata in srebra
- invar - zlitina železa in niklja
- stelit - zlitina kobalta, kroma in volframa
- vidia - zelo trda zlitina volframovega karbida, kobalta in titana (to v pravem pomenu ni zlitina, temveč je kompozit sestavljen iz volframovega karbida, ki je nosilec trdote, ter žilave osnove - kobalta, ki delce WC povezuje v celoto. Ta material navadno imenujemo karbidna trdina; termin vidia izhaja iz nemščine: wie diamant = kot diamant /trd namreč/). Karbidne trdine izdelujemo s postopki prašne metalurgije.

Glej tudi

- evtektik Kategorija:Metalurgija
- ja:合金 ko:합금 ms:Aloi simple:Alloy

Električna prevodnost

Eléktrična prevódnost, specífična eléktrična prevódnost ali specífična prevódnost (oznaka σ) je recipročna vrednost specifične upornosti. Mednarodni sistem enot predpisuje zanjo izpeljano enoto S/m ali Ω^-1 m^-1, v praktični rabi so še druge izpeljane enote, kot npr. m/Ω mm². Sistematično poimenovanje bi zahtevalo, da se »električna prevodnost« imenuje fizikalna količina, recipročna električni upornosti (električnem uporu), ki se meri v siemensih, recipročna enota specifična električne upornosti pa bi se morala imenovati »specifična električna prevodnost«. Ker se v praksi (npr. v kemiji) slednja količina rabi pogosteje, se je tudi zanjo uveljavilo krajše ime »električna prevodnost«, za recipročno vrednost električne prevodnosti pa se v elektrotehniki uporablja izraz konduktanca. Količina, recipročna specifični električni prevodnosti je specifična električna upornost.

Temperaturna odvisnost

Električna prevodnost je v splošnem odvisna od temperature. Z naraščanjočo temperaturo električna prevodnost večine kovin pada, po drugi strani pa električna prevodnost elektrolitov s temperaturo narašča. Kategorija:Elektrika in magnetizem Kategorija:Fizikalne količine

Žveplena kislina

Žveplova kislina, s polnim sistemskim imenom tetraoksožveplova(VI) kislina, je kislina s kemijsko formulo H₂S O₄. Kategorija:Kemija ja:硫酸 ko:황산 ms:Asid Sulfurik

Antimon

Antimón je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Sb (iz latinskega Stibium) in atomsko število 51. Ta polkovina ima štiri alotropne oblike. Najstabilnejša oblika antimona je modro-bela kovina. Rumeni in črni antimon sta nestabilni nekovini. Uporablja se v požarni izolaciji, barvilih, keramiki, enamelih, številnih zlitinah in gumi. Kategorija:Kemijski elementi ja:アンチモン th:พลวง

Grad

Grád je oblika fortifikacije, ki je značilna predvsem za obdobje srednjega veka. Po navadi najdemo grad na težko dostopnem in strateško pomembnem terenu (na vzpetinah, ob mostovih, ob pomembnih trgovskih poteh); utrjeno bivališče fevdalca, ki je predstavljal tudi vir in simbol njegove moči, saj so lahko dobro grajeni gradovi prestali kmečke upore, sovražnikove napade,...

Vrste gradov

- kastel,

Deli gradu

Glej tudi

- seznam gradov
- seznam gradov na Slovenskem Kategorija:Fortifikacije
-

Kovina

Kovína je v kemiji element, ki rad tvori katione in ima kovinske vezi, in za katerega včasih pravimo, da je podoben kationu v oblaku elektronov. Kovine so ena izmed treh skupin elementov, ki izstopajo po svojih ionizacijskih in veznih lastnostih, poleg polkovin in nekovin. V periodnem sistemu loči kovine od nekovin diagonalna črta od bora (B) do polonija (Po). Elementi na tej črti so polkovine; elementi spodaj levo so kovine; elementi zgoraj desno pa so nekovine. Kovine imajo nekatere fizikalne lastnosti: po navadi se lesketajo (imajo sij, lesk), imajo večjo gostoto, so reztegljive in kovne, po navadi imajo visoko tališče, so po navadi trdne, in dobro prevajajo elektriko in toploto. Te lastnosti so večinoma posledica slabe vezi atoma z zunanjimi elektroni (valenčni elektroni); iz tega sledi, da valenčni elektroni tvorijo nekakšno »morje« okoli atoma. Večina kovin je kemično stabilna, z izjemo alkalnih kovin in zemeljsko-alkalnih kovin, ki so v najbolj levih skupinah periodnega sistema. Nekovine so v naravi pogostejše, čeprav kovine sestavljajo večino periodnega sistema. Nektere zelo znane kovine so aluminij, baker, zlato, železo, svinec, srebro, titan, uran in cink. Zlitina je zmes s kovinskimi lastnostmi, ki vsebuje vsaj en kovinski element. Primeri zlitin so jeklo (železo in ogljik), medenina (baker in cink), bron (baker in kositer) in duraluminij (aluminij, baker in magnezij). Zlitine narejene posebej za zelo zahtevno uporabo, kot so raketni motorji, lahko vsebujejo tudi več kot deset elementov. Oksidi kovin so baze; tiste od nekovin so kisline. Alotropi kovin so po navadi lesketajoči, sijajoči, kovni, raztegljivi in dobri prevodniki, medtem ko so nekovine na slošno lomljivi (trdni elementi), nimajo sijaja in so izolatorji. Kategorija:Fizika trdnega stanja Kategorija:Periodni sistem elementov Kategorija:Metalurgija
- ja:金属 simple:Metal zh-cn:金属

Aluminij

Alumínij je kemijski element v periodnem sistemu elementov z znakom Al in atomskim številom 13. Normalno stanje: Kovina zemeljskih prvin Pomembnejše rudnine so boksit (zmes hidrargilita, boemita in diaspora), laterit, alunit, andaluzit. Pridobivajo ga z izdelavo glinice in talilno elektrolizo glinice, rafinacijo. Obdelava litine: taljenje, razplinjanje, ... glavni in najbolj moteč nekovinski vključek je Al₂O₃ Tehnična uporaba: Kot lahko gradivo, zlitine, čist v kemični industriji in za električne vodnike, dezoksidacijsko sredstvo za jeklo, folije.

Glej tudi

- aluminijeva zlitina Kategorija:Kemijski elementi ja:アルミニウム ko:알루미늄 simple:Aluminium th:อะลูมิเนียม

Cink

Cínk je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Zn in atomsko število 30. Cink je kovina, ki se uporablja v procesu galvanizacije jekla. Kot ostale kovine je umirjeno reaktiven, spaja se s kisikom in drugimi nekovinami, reagira pa tudi z razredčenimi kislinami tako, da sprosti vodik. Je četrta najbolj uporabljana kovina na svetu, po pridobljenih tonah kovine na leto takoj za železom, aluminijem in bakrom. Najpogostejše oksidacijsko stanje cinka je +2. Kategorija:Kemijski elementi ja:亜鉛 simple:Zinc

Rheidae

|----- | align="center" | 250px |----- ! align="center" | Ema |----- | Divisão: || Chordata |----- | Espécie: || americana |

domeny Saint Tropez hotels online casinos Sepsa Szkolenia bhp

:: RELATED NEWS ::

William James Mildenhall
William James Mildenhall (1891 - 1968) photographed Canberra in the 1920s and 30s. The collection of his photographs includes images of the construction of Canberra; official visits, including the opening of Parliament House; life in Canberrra at that time as the community developed.

External links

- [http://www.naa.gov.au/Publications/fact_sheets/FS222.html National Archives of Australia factsheet on the Mildenhall collection]