:: wikimiki.org ::

Tekočina

Tekočina

Tekočína je skupno ime za podmnožico faz snovi, ki zajema kapljevine in pline, v posplošenem smislu pa lahko med tekočine uvrščamo tudi plazmo in plastične trdnine. Skupna lastnost tekočin je, da lahko tečejo in se ne upirajo deformaciji. Drugače povedano: tekočine zavzamejo obliko posode, v katerih so shranjene. Vzrok temu je, da v tekočinah v pogojih statičnega ravnovesja ni strižnih sil. Posledica tega je Pascalov zakon iz katerega sledi pomembna vloga tlaka pri označevanju stanja tekočine. Gibanje in deformacijo tekočin obravnava veja fizike, imenovana mehanika tekočin. Najbolj znani tekočini sta voda in zrak, oziroma kisik. Voda je pri standardnih pogojih v tekočem stanju, zrak pa v plinastem. Kisik je pri normalnem tlaku tekoč med 50,35 K in 90,18 K (-222,81 °C - 182,81 °C).

Glej tudi

- reologija,
- termodinamika. Kategorija:Mehanika tekočin Kategorija:Termodinamika

Ime

Imé je besedna označba za stvar, kraj, izdelek (kot v imenu zaščitne znamke) ali celo za zamisel, oziroma pojem, ki ga običajno uporabljamo za razlikovanje ali določevanje. Imena lahko označujejo razred ali kategorijo stvari ali ene stvari, samostojno ali znotraj dane miselne zveze (koncepta). Ime za določenega posameznega človeka ali večih osebnosti je lastno ime. Lastno ime človeka je osebno ime ali antroponim. Druge samostalnike včasih ohlapno imenujemo imena, starejše ime, sedaj opuščeno zanje je splošno ime. Znanstvena veda, ki se ukvarja z imeni je imenoslovje, oziroma onomastika. Lastna imena kraja ali drugih zemljepisnih delov zemeljskega površja so toponimi, krajevna imena, oziroma zemljepisna imena. Z njimi se ukvarja toponomastika. Kategorija:Imena ja:名前 simple:Name

Faza snovi

Fáza snoví je v termodinamiki množica stanj makroskopskega termodinamskega sistema s homogeno kemijsko sestavo in fizikalnimi lastnostmi (npr. gostoto, kristalno strukturo, lomnim količnikom ipd.). Najbolj znane faze so agregatna stanja snovi:
- trdnina
- kapljevina
- plin Med faze snovi uvrščamo tudi plazmo, Bose-Einsteinov kondenzat, fermionski kondenzat, ter paramagnetno in feromagnetno fazo magnetnih snovi. Termodinamski sistem med fazami prehaja s faznim prehodom. Kategorija:Termodinamika als:Aggregatszustand ja:相 ko:상 (물리) simple:States of matter

Plin

Plín je snov v takšnem agregatnem stanju, v katerem zavzame obliko posode, pri čemer ne ohranja stalne prostornine in ne tvori gladine, ampak zasede ves razpoložljiv prostor v posodi. Pline skupaj s kapljevinami uvrščamo med tekočine. Gostota plinov je pri navadnih pogojih dosti manjša od gostote kapljevin ali trdnin. Stisljivost plinov je veliko večja od stisljivosti kapljevin.

Idealni plin

Idealni plin je približek realnih plinov, v katerem zanemarimo privlačne sile med molekulami plina in delež, ki ga v prostoru, napolnjenem s plinom, zasedajo same molekule. Obnašanje idealnih plinov opišemo s splošno plinsko enačbo, njegova notranja energija pa je odvisna le od temperature. Kategorija:Termodinamika
- ja:気体 simple:Gas zh-cn:气体 zh-tw:氣體

Tekočina

Glej tudi

- reologija,
- termodinamika. Kategorija:Mehanika tekočin Kategorija:Termodinamika

Strig

Stríg je deformacija teles, pri kateri leži sila vzporedno s ploskvijo, na katero prijemlje. Silo uravnovesi nasprotno enaka sila na nasprotni ploskvi, navor dvojice sil pa uravnovesi nasprotno enak navor dvojice sil v smeri pravokotno na prvo dvojico sil. Pri tovrstni obremenitvi se prostornina telesa ne spremeni znatno. Zgled strižne deformacije je torzija. torzija Kakor za nateg ali stisk, velja tudi za strig Hookov zakon. Strižno napetost τ v snovi povzroča dvojica sil. Razmerje med strižno napetostjo in strižno deformacijo γ je strižni modul, ki ga navadno označujemo s črko G. :

\tau  = G\gamma

Za majhne strižne deformacije velja: :

\frac = \tan\gamma  \approx \gamma

Strižni modul povezuje s prožnostnim modulom zveza :

G =

Pri tem sta E prožnostni modul in μ Poissonovo število.

Glej tudi

- mehanska napetost
- strižna trdnost Kategorija:Mehanika

Pascalov zakon

Hidrostátični tlák je tlak v mirujoči tekočini zaradi njene lastne teže. V nestisljivih kapljevinah narašča tlak p premo sorazmerno z globino h: :

p = p_0 + \rho g h

Pri tem je

p_0

zračni tlak, ρ gostota kapljevine, g pa težni pospešek. Izraz za hidrostatični tlak je ponekod znan kot Pascalov zakon.

Uporaba

- Ker lahko vodo v približku obravnavamo kot nestisljivo tekočino, gornji izraz razmeroma dobro opisuje naraščanje tlaka z vodno globino, in jo uporabljajo potapljači.
- Zraka, po drugi strani, ne moremo obravnavati kot nestisljivo tekočino. Eksponentno pojemanje tlaka z višino v izotermni atmosferi opisuje barometrska enačba.
- Navidez protislovno dejstvo, da je hidrostatični tlak odvisen le od višine stolpca kapljevine, ne pa od oblike posode, je znano kot hidrostatični paradoks. Kategorija:Mehanika tekočin

Gibanje

Gíbanje v fiziki opisuje pojav, da se s časom spreminja lega telesa glede na druga telesa ali pa lega dela telesa glede na druge dele telesa. Gibanje opisujemo v izbranem opazovalnem sistemu, to je koordinatnem sistemu, opremljenem z urami za merjenje časa. Gibanje lahko opredelimo s funkcijo, ki opiše lego telesa v odvisnosti od časa. Prvi odvod te funkcije po času je hitrost, drugi odvod te funkcije po času pa pospešek. Gibanje je enakomerno, če se hitrost s časom ne spreminja ne po velikosti, ne po smeri (npr. premo enakomerno gibanje), ali pospešeno, če se s časom spreminja velikost ali smer hitrosti (npr. prosti pad, enakomerno ali neenakomerno kroženje ipd.) Pri hitrostih, veliko manjših od hitrosti svetlobe, ostajajo masa in dolžine nespremenjene. Gibanje teles (na primer gibanje elektrona) s hitrostmi blizu hitrosti svetlobe opisuje posebna teorija relativnosti. V tem primeru se masa in dolžine spreminjajo v skladu z Lorentzovimi transformacijami. Pojavilo se je več teženj, da bi nekoliko popravili posebno teorijo relativnosti, katero nekateri avtorji smatrajo za nepopolno. Poleg nespremenljivosti hitrosti svetlobe nastopa še nespremenljivost Planckove energije (glej dvojna posebna relativnost) ali pa spremenljivost hitrosti svetlobe.

Glej tudi

- Brownovo gibanje, nutacija, Poinsotovo gibanje, precesija, prosta precesija, translacija, trepidacija, vrtenje, vzvratno gibanje (retrogradno gibanje),
- kinematika,
- enačba gibanja, Keplerjevi zakoni, Newtonovi zakoni gibanja,
- pot, prostostna stopnja, tir,
- Galilejeva transformacija. Kategorija:Mehanika

Fizika

Fízika (grško φυσικός: fysikós - naraven, iz φύσις: fysis - narava) je znanstvena veda o naravi v najširšem pomenu. Fizika preučuje obnašanje snovi v prostoru in času in njeno vzajemno delovanje. Fizikalne teorije se navadno izražajo z matematičnimi zvezami. Uveljavljenim fizikalnim teorijam pravimo tudi fizikalni zakoni. Fizika pojasnjuje fizikalne pojave in pri tem uporablja fizikalne količine. Fizika je povezana z drugimi naravoslovnimi vedami, še posebej s kemijo, biofiziko in fiziologijo. fiziologijo Skupščina Organizacije združenih narodov je proglasila leto 2005 za Svetovno leto fizike.

Kratek pregled fizike

Osrednje fizikalne teorije
Klasična mehanika -- Mehanika tekočin -- Termodinamika -- Statistična mehanika -- Elektrika in magnetizem -- Posebna teorija relativnosti -- Splošna teorija relativnosti -- Kvantna mehanika -- Kvantna teorija polja -- Standardni model
Predlagane teorije
Teorija vsega -- Teorija velikega poenotenja -- Zančna kvantna gravitacija -- M-teorija -- Samonastalost
Mejne teorije
Dinamična teorija gravitacije -- Hladna fuzija -- Obratni sistem teorije -- Orgonska energija -- Svetlobni eter -- Teorija mirujočega stanja
Pojmi
Snov -- Antimaterija -- Osnovni delec -- Bozon -- Fermion Simetrija -- Gibanje -- Ohranitveni zakon - Masa -- Energija -- Gibalna količina -- Vrtilna količina -- Spin Čas -- Prostor -- Razsežnost -- Prostor-čas -- Dolžina -- Hitrost -- Sila -- Navor Valovanje -- Valovna funkcija -- Kvantna prepletenost -- Harmonični oscilator -- Magnetizem -- Elektrika -- Elektromagnetno sevanje -- Temperatura -- Entropija -- Fizikalna informacija Fazni prehod -- Kritični pojavi -- Spontani zlom simetrije -- Superprevodnost -- Supertekočnost -- Kvantni fazni prehod
Osnovne sile
Gravitacijska sila -- Elektromagnetna sila -- Šibka jedrska sila -- Močna jedrska sila
Osnovni delci
Atom -- Proton -- Nevtron -- Elektron -- Nevtrino -- Kvark -- Foton -- Gluon -- Bozon W -- Bozon Z -- Graviton -- Delčno sevanje
Področja fizike
Astrofizika -- Atomska in molekulska fizika -- Računska fizika -- Fizika goste snovi -- Fizika nizkih temperatur -- Dinamika tekočin -- Fizika polimerov -- Optika -- Fizika snovi -- Jedrska fizika -- Fizika plazme -- Fizika delcev
Metode
Znanstvena metoda -- Fizikalna količina -- Merjenje -- Merilne naprave -- Razsežnostna analiza -- Statistika
Tabele
Seznam fizikalnih zakonov -- Osnovne fizikalne konstante -- Osnovne enote SI -- Izpeljane enote SI -- Predpone SI -- Pretvorba med enotami
Zgodovina in svet fizikov
Zgodovina fizike -- Znani fiziki -- Slovenski fiziki -- Nobelova nagrada za fiziko -- Heinemannova nagrada za matematično fiziko -- Diracova medalja -- Diracova medalja in nagrada -- Pomerančukova nagrada -- Fizikalne ustanove -- Poučevanje fizike in izobraževanje
Vrste fizike
Teoretična fizika -- Eksperimentalna fizika -- Matematična fizika -- Statistična fizika --
Sorodna področja
Astronomija in astrofizika -- Biofizika -- Znanost o snoveh -- Elektronika -- Tehnika -- Medicinska fizika -- Fiziologija

Glej tudi

- nerešeni problemi v fiziki,
- seznam fizikalnih vsebin. ----

Zunanje povezave

Fizikalna društva

- Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA): http://www.dmfa.si/
- Kvarkadabra: http://www.kvarkadabra.net/
- Evropsko fizikalno društvo (EPS): http://www.eps.org/
- Združeno fizikalno društvo ruske federacije: http://www.uniphys.ru/
- Ameriško fizikalno društvo (APS): http://www.aps.org/

Fizikalne izobraževalne ustanove

- Fakulteta za matematiko in fiziko (FMF), Ljubljana: http://www.fmf.uni-lj.si/
- Fakulteta za naravoslovje in matematiko (FNM), Maribor: v ustanavljanju
- Politehnika, Nova Gorica: http://www.p-ng.si/
- Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Ljubljana: http://www.mps.si/
- Oddelek za fiziko, Teksaško vseučilišče, Austin: http://www.ph.utexas.edu/
- Oddelek za fiziko, Univerza Columbia, New York: http://columbia-physics.net/
- Oddelek za fiziko, Univerza v Princetonu: http://physics.princeton.edu/

Fizikalni inštituti

- Inštitut Jožef Stefan (IJS), Ljubljana: http://www.ijs.si/
- Mednarodni fizikalni inštitut (IoP), Bristol: http://www.iop.org/
- Inštitut za teoretično in eksperimentalno fiziko Alihanova (ИТЭФ/ITEP), Moskva: http://www.itep.ru/ ИТЭФ/ITEP
- Ameriški fizikalni inštitut (AIP): http://www.aip.org/
- Kavlijev inštitut za teoretično fiziko (KITP), Univerza Kalifornije, Santa Barbara: http://www.kitp.ucsb.edu/
- Inštitut za teoretično fiziko Perimeter, Waterloo: http://www.perimeterinstitute.com/
- Inštitut za strune, kozmologijo in fiziko astrodelcev (ISCAP), Univerza Columbia, New York: http://www.iscap.columbia.edu/

Fizikalna središča

- Središče za uporabno matematiko in teoretično fiziko (CAMTP), Maribor: http://www.camtp.uni-mb.si/
- Mednarodno središče za teoretično fiziko Abdusa Salama (ICTP), Trst: http://www.ictp.it/
- Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN), Ženeva: http://www.cern.ch/
- High Energy Accelerator Research Organization (KEK), Cukuba: http://www.kek.jp/ Kategorija:Naravoslovje
- als:Physik ja:物理学 ko:물리학 ms:Fizik simple:Physics th:ฟิสิกส์ zh-min-nan:Bu̍t-lí-ha̍k

Mehanika tekočin

Mehánika tekočín je del mehanike kontinuov, ki obravnava gibanje in deformacijo tekočin kot kontinuov, torej ne da bi se ozirala na njihovo notranjo zgradbo.

Hidrostatika

Hidrostatika preučuje mirujoče tekočine. Iz zakona o viskoznosti vidimo, da je strižna sila v mirujočih tekočinah vedno enaka nič. Zaradi tega je sila, s katero tekočina pritiska na steno posode, vedno pravokotna na steno, enako pa seveda tudi nasprotno enaka sila, s katero pritiska stena na tekočino. Iz istega razloga je tudi gladina tekočine pravokotna na silo teže.
- hidrostatični tlak
- vzgon

Hidrodinamika

Hidrodinamika obravnava gibanje tekočin pri hitrostih, znatno manjših od hitrosti zvoka. Pri obravnavi zanemarimo stisljivost tekočin.
- Bernoullijeva enačba
- zastojni tlak
- hemodinamika

Glej tudi

- Navier-Stokesova enačba
- tok nestisljive tekočine -- tok stisljive tekočine -- newtonska tekočina -- nenewtonska tekočina -- laminarni tok -- turbulentni tok -- potencialni tok -- reologija
- Poiseuillov zakon -- Reynoldsovo število -- Darcy-Weisbachova enačba
- merjenje pretoka Kategorija:Mehanika
- ja:流体力学

Zrak

Zrak je zmes plinov, ki sestavlja ozračje Zemlje. Suh zrak vsebuje približno 79% dušika, 20% kisika in 1% argona. Zrak lahko vsebuje 0 do 7% vodne pare in manj kot 1% ogljikovega dioksida. Sestava zraka se z višino spreminja. Kisik v zraku potrebujejo živa bitja za dihanje. Pri izdihovanju se zrak razlikuje od vdihanega zraka, saj kisik porabi organizem. Zračni tlak se z naraščanjem višine približno eksponentno zmanjšuje, njegovo odvisnost približno opisuje barometrska enačba. Zato imajo zrakoplovi kabine pod umetnim tlakom. Zračni pritisk znotraj zrakoplovnih prostorov je večji od zunanjega zaradi udobja potnikov in posadke, čeprav je nekoliko nižji kot na površju. Z upadanjem celotnega zračnega pritiska vseh sestavnih plinov kot tudi kisika se zmanjša delni tlak. Gorski plezalci morajo pri plezanju v visokih gorah nositi zaloge kisika, da ohranjajo stalen delni tlak v krvi. Stisnjen zrak velikokrat uporabljajo pri vodnem potapljanju kot dihalni plin in pri napihovanju plovnih priprav. ---- Zrak je eden od štirih grških klasičnih elementov. V kitajski taoistični misli in sistemu petih elementov zraku nekako odgovarja ogenj (火). Zrak je povezan z veliko predstavami kot je na primer barva meča v tarotu. Kategorija:Plini ja:空気 ko:대기 ms:Udara simple:Air

Standardni pogoji

Stándardni pogóji v kemiji označujejo naslednje pogoje:
- temperatura 0 °C (273,15 K)
- tlak 101,325 k Pa Vrednosti približno ustrezajo ledišču in zračnemu tlaku na morski gladini.

Glej tudi

- sobni pogoji Kategorija:Kemija Kategorija:Meroslovje

Celzij

Célzijeva temperatúrna léstvica je lestvica za merjenje temperatur, ki jo je 1742 predlagal švedski astronom Anders Celsius. Stopinjo v tej lestvici navadno označujemo z oznako °C. V Celzijevi lestvici ustreza 0 °C tališču ledu, 100 °C pa vrelišču vode, oboje pri standardnem atmosferskem tlaku. Takšna definicija je za današnjo rabo neprimerna, saj se zanaša na definicijo standardnega atmosferskega tlaka, vrednost tega pa je nadalje odvisna od definicije temperature. Sodobna definicija Celzijeve temperaturne lestvice je, da je temperatura trojne točke vode enaka 0,01 °C, velikost stopinje pa definira tako, da je 1 °C enaka 1/273,16 razlike med trojno točko vode in absolutno temperaturno ničlo. Celsius je sprva hotel definirati lestvico obrnjeno, tako da bi voda vrela pri 0 stopinjah in zmrzovala pri 100. Da se je premislil in lestvico obrnil, sta najverjetneje pripomogla švedski naravoslovec Carl von Linné in Daniel Ekström, ki je Celsiusu izdeloval termometre. Celzijeva temperaturna lestvica je po Evropi in večini sveta nadomestila starejšo Fahrenheitovo. V termodinamiki pa se ob omenjenih uporablja predvsem absolutna temperaturna lestvica. Kategorija:Termodinamika ja:セルシウス度 ko:섭씨 zh-min-nan:Liap-sī

Termodinamika

Têrmodinámika (grško thermos - toplota + dynamic - sprememba) je veja fizike, ki preučuje energijo, njeno pretvarjanje med različnimi oblikami, kot je toplota, in sposobnost opravljanja dela. Termodinamika se ukvarja z makroskopskimi sistemi z zelo veliko prostostnimi stopnjami. Termodinamika sama je povsem fenomenološka znanost, ki se ne sprašuje ne po mehanizmu pojavov, niti po zgradbi snovi. Večino termodinamskih relacij pa je konec 19. stoletja statistična mehanika povezala z mehanskimi lastnostmi velikega števila delcev. Termodinamika se ukvarja predvsem z ravnovesnimi stanji, prehodi med stanji, in vzroki za prehode. Veja termodinamike, ki obravnava neravnovesne pojave, je neravnovesna termodinamika.

Termodinamski sistemi

Pri termodinamski obravnavi miselno ločimo sistem od okolice. Glede na lastnosti takega sistema jih razvrstimo na več vrst:
- Izoliran sistem je povsem izoliran od okolice in z njo ne more izmenjavati ne snovi, ne toplote. Približek za izoliran sistem je denimo Dewarjeva posoda (gre za idealizacijo, v resnici noben realni sistem ni povsem izoliran).
- Zaprt sistem omejuje od okolice nepropustna pregrada, ki preprečuje izmenjavo snovi z okolico, sistem pa z okolico lahko izmenjuje toploto. Zgled za zaprt sistem je denimo topla greda.
- Odprt sistem lahko izmenjuje z okolico tako snov kot toploto. Zgled za tak sistem je denimo živa celica.

Termodinamske spremenljivke

Ravnovesno stanje sistema v termodinamiki določimo z razmeroma majhnim številom podatkov, ki jim pravimo termodinamske spremenljivke. To so enolične funkcije stanja, torej količine, ki so enolično določene s stanjem termodinamskega sistema. Njihove spremembe so odvisne le od začetnega in končnega stanja sistema, ne pa od »poti« med stanjema, torej od vmesnih stanj. Zgledi za termodinamske spremenljivke so temperatura, prostornina in tlak, ki povsem določajo stanje sistema z eno samo fazo.

Plinski zakoni

Zgodovinsko so nekatere termodinamske zveze najprej ugotovili pri plinih. Ti so namreč od vseh agregatnih stanj najpreprostejši. Vzamemo lahko, da med molekulami plina ne delujejo nobene sile razen izjemoma, kadar molekuli plina trčita. Molekule v plinu lahko nadalje obravnavamo kot točkasta telesa, tako da lahko zanemarimo delež, ki ga v prostoru, napolnjenem s plinom, zasedajo same molekule. Tak približek je znan kot idealni plin, ki navkljub vsem poenostavitvam razmeroma dobro opisuje razredčene pline.
- Boylov zakon povezuje prostornino in tlak idealnega plina pri stalni temperaturi :

p_1 V_1 = p_2 V_2

- Gay-Lussacov zakon (tudi Charlesov zakon) povezuje prostornino in temperaturo idealnega plina pri stalnem tlaku: :

\frac = \frac

- Amontonsov zakon (tudi Grahamov zakon) povezuje tlak in temperaturo idealnega plina pri stalni prostornini: :

\frac = \frac

Sintezo vseh treh zakonov predstavlja splošna plinska enačba :

pV = \frac RT

Pri tem je m masa plina, M njegova molska masa, R pa splošna plinska konstanta. Splošna plinska enačba razmeroma dobro opisuje stanje idealnega plina. Za opis realnih plinov pa je treba uporabiti katero od drugih enačb stanja, med katerimi je najbolj znana van der Waalsova enačba stanja.

Zakoni termodinamike

Zakone termodinamike lahko navadno izrazimo na več matematično enakovrednih načinov.

Ničti zakon termodinamike

Ničti zakon termodinamike so pravzaprav dodali kot zadnjega k ostalim trem. Definira tranzitivnost toplotnega ravnovesja:

Če je telo A v toplotnem ravnovesju s telesom B in je telo B v toplotnem ravnovesju s telesom C, je tudi telo A v toplotnem ravnovesju s telesom C.

Ničti zakon termodinamike omogoča vpeljavo temperature kot količine, ki ima enako vrednost pri vseh telesih v toplotnem ravnovesju.

Prvi zakon termodinamike

Prvi zakon termodinamike je znan tudi kot energijski zakon.

Sprememba polne energije sistema je enaka vsoti dovedenega dela in dovedene toplote.

Drugi zakon termodinamike

Drugi zakon termodinamike ali entropijski zakon je bil pravzaprav odkrit prvi. Znanih je več različnih formulacij tega zakona:
- Toplotno izoliranega sistema po opravljeni ireverzibilni spremembi ne moremo več povrniti v prvotno stanje (Caratheodoryjeva formulacija)
- Ni mogoča takšna krožna sprememba, pri kateri sistem prejme toploto iz toplotnega rezervoarja in jo v celoti pretvori v delo, pri čemer se ne spremeni nič drugega v okolici (Kelvinova formulacija).
- Ni mogoča takšna krožna sprememba, pri kateri se prenese toplota iz hladnejšega telesa na toplejše, pri čemer se ne spremeni nič drugega v okolici (Clausiusova formulacija)

Tretji zakon termodinamike

Tretji zakon termodinamike je znan tudi kot Nernstov zakon ali zakon o nedosegljivosti absolutne ničle.

Sistema ni mogoče v končnem številu korakov ohladiti do absolutne ničle.

Specifična toplota

Eno od vprašanj, ki si jih lahko zastavimo, je, koliko toplote moramo dovesti, da zvišamo temperaturo neke količine dane snovi za določeno število kelvinov. Toploti, potrebni, da kilogram snovi segrejemo za en kelvin, pravimo specifična toplota snovi. V splošnem je odvisna od vrste snovi. Če dovajamo toploto pri stalni prostornini, je sprememba notranje energije kar premo sorazmerna spremembi temperature. Ker je prostornina stalna, telo ne opravlja dela pri raztezanju, zato je sprememba notranje energije kar enaka dovedeni toploti. Pri homogenih telesih je dovedena toplota tudi premo sorazmerna masi snovi, zato lahko zapišemo: :

dW_n = m\, c_V\, dT

Sorazmernostni koeficient c_V imenujemo specifična toplota pri stalni prostornini. Če dovajamo toploto pri stalnem tlaku, pa moramo upoštevati, da se snov pri segrevanju razteza in pri tem ob odrivanju okolišnje snovi opravlja delo. Dovedana toplota se zato delno porabi za povečevanje notranje energije, del pa za opravljanje dela: :

dQ = m\, c_V\, dT + p\,dV

Po analogiji s segrevanjem pri stalni prostornini definiramo še specifično toploto pri stalnem tlaku: :

dQ = m\, c_p\, dT

Entalpija

Po analogiji z notranjo energijo, katere sprememba je pri stalni prostornini enaka dovedeni toploti, uvedemo entalpijo (običajna oznaka je H) uvedemo kot termodinamično spremenljivko, katere sprememba je pri stalnem tlaku enaka dovedeni toploti. :

dH = m\,c_p\,dT

Entalpija je definirana kot vsota notranje energije in produkta tlaka in prostornine: :

H = W_n + pV

Termodinamski potenciali

Termodinamski potencial je takšna termodinamska spremenljivka, ki v stanju termodinamskega ravnovesja doseže ekstremno vrednost.

Prosta energija in prosta entalpija

Lastnost termodinamskega potenciala v zaprtem sistemu, katerega temperatura prek toplotnega stika z okolico ostaja konstantna, ima pri stalni prostornini sistema prosta energija (oznaka F), definirana kot: :

F = W_n - TS

Lastnost termodinamskega potenciala v zaprtem sistemu, katerega temperatura prek toplotnega stika z okolico ostaja konstantna, ima pri stalnem tlaku prosta entalpija (oznaka G), definirana kot: :

G = H - TS

Fazni prehodi

Fazni prehod je sprememba, pri katerem preide termodinamski sistem iz ene faze v drugo. Najbolj znani zgledi za fazni prehod so npr. izparevanje, taljenje ali sublimacija. Poled teh poznamo tudi druge fazne prehode, npr. prehod feromagnetne snovi v paramagnetno.
- ja:熱力学 ko:열역학 th:อุณหพลศาสตร์

Kategorija:Mehanika tekočin

Ta kategorija zajema članke o mehaniki tekočin. Kategorija:Mehanika ja:Category:流体力学 ko:분류:유체역학

Elemento

Laŭ plej ĝenerala kompreno elemento estas ĉiu el la konsistigaj eroj de tuto. La vorton havas pli specifan difinon, se oni parolas pri
- kemia elemento
- klasikaj elementoj
- lingva elemento ja:エレメント ko:원소 ms:Unsur

sprzet warsaw map ebay drugi Dorota Rabczewska

:: RELATED NEWS ::

Шарль Эмиль Жак
Шарль Эмиль Жак (; 23 мая 1813, Париж — 7 мая 1894, Анвер) — французский 23 мая 1813, Париж — 7 мая 1894, Анвер) — французский 23 мая 1813, Париж — 7 мая 1894, Анвер) — французский дворянские роды. Иакинф Жабин был новгородским боярином в 1345. Степан и Иван Ивановичи Жабины «за московское оса�

Жабин
Жабины — русские дворянские роды. Иакинф Жабин был новгородским боярином в 1345. Степан и Иван Ивановичи Жабины «за московское оса�

Жадовский
Жадовские — русский дворянский род. Семён Жадовский бежал из Новгорода в Москву и вместе с московскими войсками воевал за Двинскую зем

Жаке, Гюстав
Гюстав Жан Жаке (; 25 мая 1846 — 1909) — французский живописец, ученик Бугеро. Впервые выставлялся на парижском салоне Чаве́ла Ва́ргас (Chavela Vargas — сценический псевдоним, настоящее имя — Isabel Vargas Lizano) (родилась 17 апреля 1919) — всемирно известная мексиканская певица, исполнительница песен в стиле «ранчера» (). Родила

Гюстав Жаке
Гюстав Жан Жаке (; 25 мая 1846 — 1909) — французский живописец, ученик Бугеро. Впервые выставлялся на парижском салоне 25 мая 1846 — 1909) — французский живописец, ученик Бугеро. Впервые выставлялся на парижском салоне