Home About us Products Services Contact us Bookmark
:: wikimiki.org ::
Trdota

Trdota

Trdôta v znanosti o materialih pomeni lastnost trdne snovi, da se upira stalni deformaciji (obrabi). Ločimo različne trdotne lestvice:
- trdota po Vickersu, oznaka HV
- trdota po Rockwellu, oznaki HRc in HRb
- trdota po Brinellu, oznaka HB
- trdota po Shoru, oznaka HS
- Mohsova trdotna lestvica Kategorija:Mineralogija Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija ja:硬さ

Znanost

Znánost (latinsko scientia - znanje) se nanaša na sistematično pridobivanje novega znanja o naravi in spoznanj, pridobljenih na ta način z obstoječim znanjem. Znanstvena metoda temelji na skrbnem opazovanju in preskuševanju teorij s preskusi. Znanost se deli na vede, vede pa na področja (discipline). Temeljna ali bazična znanost Znanstveniki proučujejo temeljne naravne značilnosti. V času odkritja ti izsledki nimajo nobene uporabne vrednosti. Uporabna ali aplikativna znanost Izsledki aplikativne znanosti so uporabni v vsakdanjem življenju.

Seznam znanosti

Ekzaktne in naravoslovne znanosti

Matematika - logika - kibernetika - fizika - mehanika - astronomija - kemija - biologija - botanika - zoologija - genetika - biokemija - biofizika - ekologija - geologija - meteorologija - geofizika - geografija

Tehnične (inženirske) znanosti

Metalurgija - rudarstvo - strojništvo - gradbeništvo - elektotehnika - elektronika - računalništvo - aeronavtika - kemijska tehnologija - tekstilna tehnologija - geodezija - obča tehnologija

Medicinske znanosti

Medicina - mikrobiologija - stomatologija - farmacija - anatomija

Agrarne (biotehniške) znanosti

Agronomija - gozdarstvo - lesarstvo - živilska tehnologija - veterina

Družbene znanosti

Antropologija - Arheologija - Ekonomija - Etnologija - Geografija - Informatika -Komunikologija - Politologija - Sociologija - Statistika - Zgodovina

Humanistične znanosti in znanosti o umetnosti

Filozofija - estetika - filologija - lingvistika - psihologija - pedagogika - didaktika - literarna zgodovina - umetnostna zgodovina - muzikologija

Glej tudi


- znanstvenik, osnovne znanstvene teorije, odpadna znanost, patološka znanost. filozofija znanosti, protoznanost, psevdoznanost, znanstveno izobraževanje

Zunanje povezave

- v angleščini:
- [http://unisci.com/science2.shtml UniSci: Zakaj znanost? (Why Science?)]
- [http://www.mit.edu/~bkrupa/whyscience.html Boris Krupa: Zakaj znanost? (Why science?)]
- [http://www.people.virginia.edu/~rjh9u/studysci.html (Zakaj študirati znanosti? (Why Study Science?)]
- [http://www.scienceandyou.org/articles/ess_01.shtml Zakaj znanost in ti (Why Science & You)]
- [http://www.epinions.com/content_2841616516 (Zakaj znanost ne more biti demokratična|Why science cannot be democratic)]
- [http://physicsweb.org/article/world/13/5/2 Zakaj znanost uspeva zaradi kritike (Why science thrives on criticism)]
- [http://www.edge.org/documents/archive/edge53.html Ali znanost ubija dušo? Razprava med Stevenom Pinkerjem in Richardom Dawkinsom (Is Science Killing the soul? A discussion between Steven Pinker and Richard Dawkins)]
- [http://www.thehumanist.org/humanist/articles/dawkins.html Esej Richarda Dawkinsa: Ali je znaost religija? (Richard Dawkins essay: Is Science a Religion?)]
- [http://textbook.wikipedia.org/wiki/General_Science Wikiknjige - GSCE znanstveni učbenik (Wikibooks - GSCE science textbook)]
- Abecedni in zložen seznam znanosti, prirejen iz članka spletne enciklopedije, "Science" [http://www.internet-encyclopedia.info/wiki.phtml?title=Science Spletna enciklopedija 14. marec 2003]
-
Kategorija:Vede ja:科学 ko:과학 ms:Sains simple:Science th:วิทยาศาสตร์ zh-min-nan:Kho-ha̍k

Material

Materiál ali gradívo je katerakoli trdna snov, ki jo ljudje uporabljamo za gradnjo strojev in zgradb, nadomestilo telesnih delov (implantati) ali umetniške upodobitve. V nekaterih primerih postane snov gradivo samo zaradi ene izjemne lastnosti: več kot 50 % celotne svetovne proizvodnje bakra se uporablja za električne vodnike, ker ima baker odlično električno prevodnost. V večini primerov pa je pri izbiri materiala odločilen optimum več lastnosti. Za konstrukcije, ki se dotikajo tal in so pretežno tlačno obremenjene (stavbe, mostovi), je najprimernejše gradivo beton. Če prevladujejo natezne obremenitve, izberemo jeklo. Pri konstrukciji letal je izredno pomembno razmerje trdnost/gostota (specifična trdnost), zato imajo aluminijeve zlitine zaradi manjše gostote prednost pred sicer trdnejšimi jekli. Če letala vozijo z več kot trikratno hitrostjo zvoka, se zunanji sloji segrejejo nad 300 °C. Ker se trdnost aluminijevih zlitin pri temperaturah nad 200 °C močno zmanjša, niso primerna za gradnjo takšnih letal. Nadomestijo jih titanove zlitine, ki zadržijo dobre mehanske lastnosti vsaj do 400 °C. Snov s primernimi tehniškimi lastnostmi še ne postane gradivo, če ne izpolni dodatnih pogojev. Imeti mora sposobnost, da lahko iz nje z nekim izdelovalnim postopkom (preoblikovanjem, litjem, stiskanjem, sintranjem ter z odrezovanjem) izdelamo dele zapletenih oblik. Poleg tega mora imeti sposobnost spajanja z varjenjem, lotanjem in/ali lepljenjem. Naslednji pogoj je gospodarnost. Kljub temu, da imajo nekatere snovi odlične tehniške lastnosti, jih ne uporabljamo kot gradivo, ker so predrage. Pri opredelitvi gospodarnosti moramo upoštevati vse stroške. Če lahko nek poceni material izdelamo le z dragim izdelovalnim postopkom, bo lahko manj gospodaren kot sicer dražji material, ki ga lahko izdelamo s cenenim postopkom. Glede na vedno večjo zahtevano skrb za okolje, bi bilo potrebno upoštevati tudi stroške, ki jih imamo z recikliranjem ali odlaganjem.

Delitev materialov

V osnovi delimo tehniške materiale v tri skupine:
- kovinski materiali (tehnično čiste kovine in zlitine),
- keramični materiali (keramična stekla, kristalna keramika) in
- umetne snovi ali polimeri (termoplasti, duromeri in elastomeri ali gume). Kadar vsaj dve različni vrsti materialov združimo, dobimo kompozitne materiale. Kompozitni materiali imajo to prednost, da lahko njihove lastnosti vnaprej napovemo in jih tudi »prikrojimo« za točno določen namen uporabe. Tem lahko dodamo še naravne materiale, npr. les. Les je po svoji zgradbi najbolj podoben z vlaknom ojačanim kompozitom.

Lastnosti materialov

Pomembne lastnosti materialov so: električna prevodnost, toplotna prevodnost, gostota, tališče, kemijska reaktivnost, elastičnost, plastična preoblikovalnost,... če naštejemo le nekatere. Lastnosti materialov izhajajo iz njihove notranje zgradbe, v katero lahko štejemo vezi med atomi (kemijske vezi), razporeditev atomov (kristalna ali amorfna zgradba), napake v materialih (od točkastih do prostorskih) ter medsebojno razporeditev faz. Na notranjo zgradbo - mikrostrukturo lahko vplivamo z izbiro kemijske sestave materiala in s postopkom izdelave. Temeljni cilj metalurgije je doumeti in obvladati povezavo med mikrostrukturo materiala in njegovimi lastnostmi ter zmožnostmi različnih postopkov izdelave (litje, preoblikovanje, toplotna obdelava) za doseganje različnih mikrostruktur in s tem tudi lastnosti.

Kovinski materiali

Kovinski materiali so kovine in zlitine. Zaradi svojih, predvsem mehanskih, lastnosti se zlitine veliko več uporabljajo od čistih kovin. Te se uporabljajo le, kadar so potrebne njihove posebne lastnosti, npr. električna prevodnost bakra in aluminija, korozijska obstojnost kositra in cinka, okrasna barva zlata in srebra. Najpomembnejši kovinski material so jekla. Ker številni kovinski materiali ne propadajo zelo hitro, se lahko z recikliranjem večkrat uporabijo. Pri tem varčujemo z naravnimi surovinami in energijo potrebno za njihovo dovivanje. Za pridobivanje aluminija iz sekundarnih surovin je potrebno le 1/25 energije za dobivanje primarnega aluminija. Z različnimi sestavami zlitin in različnimi postopki toplotne obdelave ter povezano s preoblikovanjem (toplotno-mehanska obdelava kovin se kovinskim materialom dajo želene lastnosti, kar je njihova velika prednost. Še večje izboljšave se danes dosegajo s kompozitnimi materiali s kovinsko osnovo.

Zgledi kovinskih materialov


- Baker: električna žica, zaradi visoke električne prevodnosti;
- Siva litina: bloki avtomobilskih motorjev zaradi dobre livnosti, odrezovalnosti, velike dušilnosti in, ker je poceni;
- Jeklo: zaradi primerne trdote, žilavosti in ker se dobre trdnostne lastnosti ohranijo do ~600 °C;

Keramični materiali


- Barijev titanat: uporaba v avdio napravah - pretvarja zvok v elektriko
- Aluminijev, magnezijev in silicijev oksid se uporabljajo kot ognjevzdržni materiali za taljenje kovin, ker imajo majhno toplotno prevodnost in odpornost proti visokim temperaturam ter ne reagirajo s tekočimi kovinami.

Polimeri

Termoplasti (plastomeri)

Amorfni termoplasti


- CN - celuloid
- PVC - polivinilklorid
- PMMA - polimetilmetakrilat
- PS - polistirol
- PC - policarbonat
- PAN - poliakrilnitril
- ABS - poliakril butadien stirol

Kristalinični termoplasti


- Polietilen: pakiranje hrane - enostavno oblikovalen v tanke in gibke neprodušne folije
- PA - poliamid
- PP - polipropilen
- POM - polioksimetilen poliacetal
- PSAN - polistirolakrilnitril
- PTFE - politetrafluoretilen (teflon)

Duroplasti

Epoksidne smole: nosilec integriranih vezij - električno neprevodne, odporne proti vlagi Fenolne smole: adheziv - trdne, odporne proti vlagi

Elastomeri


- NR - naravni kavčuk
- PVC - polivinilklorid (mehki)
- PUR - poliuretan
- BR - polibutadien
- SIR - silikon

Kompoziti

Grafit-epoksidna smola: deli letal - visoko razmerje trdnost/masa (velika specifična trdnost) Volframov karbidkobalt (karbidne trdine): rezalna orodja za odrezovanje - visoka trdota ob sorazmerno dobri odpornosti proti šokom

Glej tudi


- aluminij in njegove zlitine
-
Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija ja:材料 simple:Material

Trdota po Vickersu

Trdota po Vickersu je ena od metod za merjenje trdote trdih snovi. Uporablja se predvsem v strojništvu in metalurgiji. Oznaka je HV, vrednost pa je brezrazsežno število. Metoda zahteva, da se v površino preizkušanega materiala vtisne diamantna piramida s kotom 136º. Sila obremenitve znaša od 50 do 1200 N. Trdota se izračuna iz sile in površine vtisnjenega plašča piramide po enačbi: : \mathrm = 0,102 \; , kjer je: : HV ... trdota po Vickersu, : F ... sila v N, : A ... površina vtisnjenega plašča piramide v mm2. Priporočajo se obremenitve:
- 500 ... 1500 N
- : trdo jeklo
- 100 N
- : cemenitirano jeklo
- 50 N
- : nitrirano jeklo Prednosti metode pred ostalimi sta:
- možnost meritev zelo tankih slojev (na primer po nitriranju)
- zelo mahna poškodba površine

Glej tudi


- trdota po Rockwellu,
- trdota po Brinellu,
- trdota po Shoru,
- Mohsova trdotna lestvica Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija Kategorija:Druge enote

Trdota po Rockwellu

Trdota po Rockwellu je ena od metod za merjenje trdote trdih snovi. Vrednost je brezrazsežno število. Uporablja se predvsem v strojništvu in metalurgiji. Obstajata dve metodi: HRb in HRc.
- HRb (od »ball« - kroglica) V površino se vtisne kroglica premera 1/16" s silo 100 N. To je izhodišče za meritev. Kroglica se obremeni z dodatnimi 900 N do 1000 N. Nato se ta dodatna obremenitev sprosti in pri osnovni obremenitvi 100 N izmeri za koliko je vtisnjena kroglica v mm. Trdota HBb = 130 - 500 h, kjer je h globina vtisa v mm.
- HRc (od »cone« - stožec) V površino se vtisne diamatni stožec s kotom 120° s silo 100 N. To je izhodišče za meritev. Stožec se obremeni z dodatnimi 1400 N do 1500 N. Nato se ta dodatna obremenitev sprosti in pri osnovni obremenitvi 100 N izmeri za koliko je vtisnjen stožec v mm. Trdota HRc = 100 - 500 h, kjer je h globina vtisa v mm.

Glej tudi


- trdota po Vickersu,
- trdota po Brinellu,
- trdota po Shoru,
- Mohsova trdotna lestvica Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija

HRb

Trdota po Rockwellu je ena od metod za merjenje trdote trdih snovi. Vrednost je brezrazsežno število. Uporablja se predvsem v strojništvu in metalurgiji. Obstajata dve metodi: HRb in HRc.
- HRb (od »ball« - kroglica) V površino se vtisne kroglica premera 1/16" s silo 100 N. To je izhodišče za meritev. Kroglica se obremeni z dodatnimi 900 N do 1000 N. Nato se ta dodatna obremenitev sprosti in pri osnovni obremenitvi 100 N izmeri za koliko je vtisnjena kroglica v mm. Trdota HBb = 130 - 500 h, kjer je h globina vtisa v mm.
- HRc (od »cone« - stožec) V površino se vtisne diamatni stožec s kotom 120° s silo 100 N. To je izhodišče za meritev. Stožec se obremeni z dodatnimi 1400 N do 1500 N. Nato se ta dodatna obremenitev sprosti in pri osnovni obremenitvi 100 N izmeri za koliko je vtisnjen stožec v mm. Trdota HRc = 100 - 500 h, kjer je h globina vtisa v mm.

Glej tudi


- trdota po Vickersu,
- trdota po Brinellu,
- trdota po Shoru,
- Mohsova trdotna lestvica Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija

Trdota po Brinellu

Trdota po Brinellu je ena od metod za merjenje trdote trdih snovi. Uporablja se predvsem v strojništvu. Oznaka je HB, vrednost pa brezrazsežno število. Preskus je leta 1900 predlagal švedski inženir Johan August Brinell (1849-1925). Metoda zahteva, da se v površino preizkušanega materiala z določeno silo vtisne kroglica iz kaljenega jekla. Sila se zvezno povečuje (brez udarca) do končne vrednosti. Pravilo ostane kroglica tako obremenjena 30 sekund. Za zelo trde materiale zadošča 10 sekund, zelo mehki materiali (svinec, cink,...) pa mora trajati obremenitev do 3 minute. Trdota se izračuna iz sile in površine odtiska po enačbi: : \mathrm = 0,102 \; , kjer je: : F ... sila v N, : A ... površina odtiska kroglice v mm 2. Nad HB = 3000 N/mm² je potrebno (priporočljivo) uporabiti Vickersovo metodo. Pri jeklu lahko iz znane trdote po Brinellu približno določimo njegovo trdnost.

Glej tudi


- trdota po Vickersu,
- trdota po Rockwellu,
- trdota po Shoru,
- Mohsova trdotna lestvica Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija Kategorija:Druge enote

Trdota po Shoru

Trdota po Shoru [trdôta po šóru] je ena od metod za merjenje trdote trdnih snovi. Uporablja se predvsem v strojništvu in metalurgiji. Meri se višina, do katere se odbije spuščeni skakač. Površina se ne poškoduje, metoda je zelo enostavna. Oznaka je HS, vrednost pa brezrazsežno število. Trdota po Shoru je dobila ime po ameriškem industrialcu A. Shoreu iz Freeporta v ameriški zvezni državi New York, katerega podjetje Shore Instrument and Manufacturing Company je okoli leta 1905 izdelalo napravo za ugotavljanje trdote, imenovano skleroskop (angleško scleroscope). Naprava je imela tri merilne lestvice: trdoto je merila v svoji lestvici od 0-120 (odtod: po Shoru), prikazovala pa je tudi ekvivalent merjenja po Rockwellu in po Brinellu.

Glej tudi


- trdota po Vickersu,
- trdota po Rockwellu,
- trdota po Brinellu,
- Mohsova trdotna lestvica

Zunanje povezave


- [http://www.alexdenouden.nl/08/sclero.htm Opis in slika skleroskopa iz leta 1905] (v nizozemščini in angleščini) Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija Kategorija:Druge enote

HS

Trdota po Shoru [trdôta po šóru] je ena od metod za merjenje trdote trdnih snovi. Uporablja se predvsem v strojništvu in metalurgiji. Meri se višina, do katere se odbije spuščeni skakač. Površina se ne poškoduje, metoda je zelo enostavna. Oznaka je HS, vrednost pa brezrazsežno število. Trdota po Shoru je dobila ime po ameriškem industrialcu A. Shoreu iz Freeporta v ameriški zvezni državi New York, katerega podjetje Shore Instrument and Manufacturing Company je okoli leta 1905 izdelalo napravo za ugotavljanje trdote, imenovano skleroskop (angleško scleroscope). Naprava je imela tri merilne lestvice: trdoto je merila v svoji lestvici od 0-120 (odtod: po Shoru), prikazovala pa je tudi ekvivalent merjenja po Rockwellu in po Brinellu.

Glej tudi


- trdota po Vickersu,
- trdota po Rockwellu,
- trdota po Brinellu,
- Mohsova trdotna lestvica

Zunanje povezave


- [http://www.alexdenouden.nl/08/sclero.htm Opis in slika skleroskopa iz leta 1905] (v nizozemščini in angleščini) Kategorija:Strojništvo Kategorija:Metalurgija Kategorija:Druge enote

Kategorija:Mineralogija

Ta kategorija zajema članke, ki se nanašajo na mineralogijo. Kategorija:Naravoslovje Kategorija:Vede ja:Category:鉱物学

Kategorija:Metalurgija

Ta kategorija zajema članke o metalurgiji. Kategorija:Naravoslovje Kategorija:Tehnika

Drapeau de la france

Le drapeau de la France ou drapeau tricolore bleu, blanc, rouge, est l'emblème national de la France conformément à l'article 2 de la constitution du 4 octobre 1958. Composé de trois bandes verticales de même largeur, sa création remonte à la Révolution française.

Création

Révolution française En juillet 1789, La Fayette a créé la cocarde tricolore, en réunissant, comme le prétend une légende non confirmée par de nombreux vexillologues, les couleurs de la ville de Paris (bleu et rouge) au blanc de la royauté. En réalité, ces mêmes couleurs qui sont bien dues à La Fayette reprennent les couleurs de la cocarde bleu-blanc-rouge américaine qu'il avait ramenée de son séjour et de sa participation à la Révolution américaine. Mais cette version historique qui n'est plus guère contestée n'était pas conforme aux visions nationales des historiens notamment français. La disposition « bleu au mât, blanc au centre, et rouge flottant » a été adoptée par décret du 15 février 1794, applicable à partir du 20 mai 1794, pour éviter les confusions dans les combats navals. Les marins menaçaient de se révolter, car ils combattaient encore sous le pavillon blanc de la marine royale. Les drapeaux de l'armée de Terre dès 1791, comme ceux de la garde nationale à partir de 1789 (offerts par les quartiers de Paris), portent les trois couleurs, mais de façon fantaisiste. Ainsi, à la bataille du Pont d'Arcole, Napoléon brandit un étendard blanc, avec un faisceau de licteur doré au centre, et quatre losanges bleus et rouges dans les angles. Cette variété est conforme à la tradition des drapeaux. Elle est visible dès les origines (une cocarde, dont les couleurs étaient diversement superposées et non accolées dans un ordre uniforme). Le drapeau à bandes verticales fut généralisé aux régiments de l'armée de terre en 1812, qui avaient souvent un drapeau composé d'une croix blanche cantonnée de rouge et de bleu ou de vert. Dès 1804, cependant, ils portaient le nom daigles, par référence à celles imitées de l'Empire romain qui couronnaient la hampe. À noter que les Gardes-françaises avaient déjà à la Révolution le bleu, le blanc et le rouge pour couleurs. En outre, la livrée royale était bleu, blanc et rouge depuis Henri IV, couleurs qu'il avait conseillées aux Provinces-Unies, indépendantes de fraîche date. C'est d'ailleurs lors de son séjour aux Provinces-Unies que Pierre le Grand imagina le drapeau russe, qui, inversé, a donné le Drapeau de la Serbie et de tous les Serbes.

Histoire

La Restauration rétablit en 1814 le drapeau blanc, qui fut supprimé en 1830 par la Monarchie de Juillet, pour un retour au drapeau tricolore. Louis-Philippe avait en effet combattu à Valmy et à Jemmapes. Il orne de plus la hampe du coq. La révolution de 1848 pencha un moment pour le drapeau rouge, ou oriflamme de Saint-Denis, choisi par l'URSS à la révolution de 1917. Le poète Lamartine, dans une harangue à la foule déclamée du balcon de l'hôtel de ville de Paris, défendit le drapeau tricolore, arguant qu'il « a fait le tour du monde avec la République et l'Empire, alors que le drapeau rouge n'a fait que le tour du champ de Mars dans le sang du peuple ». Le coq ornant la hampe est abandonné pour le fer de lance, toujours repris depuis. En 1873, le retour à la royauté échoua à cause du refus intransigeant du prétendant légitimiste, Henri d'Artois (1820-1883), à accepter le drapeau tricolore. Il exigeait au contraire le retour au drapeau blanc de l'Ancien Régime. En Vendée, pays de tradition royaliste (légitimiste), il fallut attendre 1916 pour que le drapeau tricolore soit admis dans l'enceinte des églises (voir Union sacrée). Pendant la Seconde Guerre mondiale, le maréchal Pétain fit frapper le blanc du drapeau de son baton de maréchal orné d'une francisque, et le général de Gaulle, d'une croix de Lorraine.

Dimensions et couleurs

Pendant longtemps, les trois bandes n'avaient pas la même largeur (en effet les bandes du drapeau de Paris n'étaient pas de même largeur et cela s'est conservé sur le drapeau révolutionnaire), et parfois le mât était du côté rouge, parfois du côté bleu. C'est sur une décision de Napoléon Bonaparte que la réglementation actuelle a été établie : les trois bandes doivent avoir la même largeur et le mât est toujours placé du côté de la bande bleue. Bien que toutes les lois définissant les couleurs du drapeau ne précisent pas la nuance, des habitudes ont été prises et instituées pour les drapeaux officiels. L'ancien bleu drapeau plus sombre a été remplacé par un bleu corail, que d'aucuns trouvent moins martial, sous Valéry Giscard d'Estaing. Les couleurs officielles sont PANTONE Reflex Blue et PANTONE Red 032, ou RVB(0,85,164) et RVB(239,65,53) ou encore CMJN(100,80,0,0) et CMJN(0,100,100,0). Actuellement, le drapeau doit être 50 % plus long que haut (ou proportion 2 : 3), et les trois bandes de largeur égale. Les drapeaux de cérémonie sont carrés, et les trois bandes sont égales. Les pavillon de marine ont la proportion des 2 : 3, mais les bandes de couleur sont proportionnellement de 90 : 99 :111. La France n'applique pas la coutume largement répandue (des États-Unis d'Amérique à la Bulgarie) qui consiste à retourner son drapeau en temps de guerre. Un seul État retourne son drapeau en temps de guerre : les Philippines, hissant alors le rouge au dessus du bleu. L'États-Unis ne mettent jamais le quartier bleu étoilé sous les bandes rouges inférieures.

Un symbole de liberté souvent repris par d'autres pays

De nombreuses nations (d'anciennes colonies africaines par exemple) ont adopté le modèle tricolore vertical (la norme auparavant était le drapeau horizontal) pour symboliser leur foi en la « Liberté ». La péninsule italienne connaît un drapeau tricolore italien dès 1797, lorsque la République cispadane est proclamée le 7 janvier, qu'elle conserve jusqu'en 1802. C'est Napoléon Bonaparte qui le lui impose, en préférant le vert au bleu, car le vert est la couleur complémentaire au rouge en peinture et devient la couleur impériale. Il devient drapeau officiel du royaume d'Italie en 1861. En 1830, la Belgique indépendante des Pays-Bas adopte la disposition en bandes verticales également en référence au drapeau de la Monarchie de Juillet. Depuis 1848, le tricolore est le symbole de la nation roumaine. Après l'apparition de l'État national roumain le tricolore français, avec jaune remplaçant le blanc, est devenu le drapeau national. La Norvège a adopté un drapeau avec les trois couleurs du drapeau de la Révolution française lors de son indépendance. L'État Libre d'Irlande fait un usage officiel du modèle tricolore à partir de sa création en 1922. Il est confirmé comme drapeau officiel dans la constitution de décembre 1937. L'usage des trois couleurs est attesté depuis 1830, quand des patriotes irlandais fêtent le retour au drapeau tricolore en France après les Trois Glorieuses. Le drapeau dans dans sa disposition actuelle est déployé pour la première fois en 1848 par le mouvement « Jeune Irlande ». Il flotte sur la Poste centrale de Dublin et sur les positions tenues par les troupes républicaines lors de l' insurrection de Pâques 1916. Il reste le drapeau officiel quand l'Irlande devient une république en 1949. Il a été longtemps interdit dans les Six Comtés du Nord, sous souveraineté britannique.

En mer

Six Comtés En mer, les bateaux français, civils ou militaires, utilisent un pavillon national un peu différent du drapeau. Les proportions des couleurs nationales du pavillon français sont alors : 30/33/37. Ainsi, en flottant, les trois bandes paraissent égales. Ce type de dessin corrigeant un effet d'optique dû au mouvement du drapeau ou du pavillon se retrouve en Scandinavie et en Finlande (croix décalée), au Japon, au Bengladesh, à Palau.

Liens externes


- [http://www.cyber-flag.net/Html/France.htm Cyberflag : Drapeau de la France]
- [http://fotw.vexillum.com/flags/fr.html Flags of the world : France] France Catégorie:Symbole de la République française fiu-vro:Prantsusõ lipp ja:フランスの国旗 ko:프랑스의 국기

nauka sms online casinos praca za granic zakady bukmacherskie










































:: RELATED NEWS ::


Australopithecus afarensis
Australopithecus afarensis elas umbes 3,9-3 miljonit aastat tagasi Ida- ja Kesk-Aafrikas. Tema kolju sarnanes šimpansi omaga, vaagna- ja jalaluud sarnanesid aga tänapäeva inimese omadega ja viitasid kahel jalal liikumise viisile. Category:Esikloomalised Australopithecus africanus elas 3,5-2,5 miljonit aastat tagasi Lõuna-Aafrikas. Tema kolju maht oli ligi 500 kuupsentimeetrit. See on šimpansi omast veidi suurem, kuid kolju ehitus lubab oletada, et tema aju kõnekeskus ei olnud artikuleeritud kõne jaoks piisavalt arenenud. Catego

Paranthropus boisei
Paranthropus boisei (ehk Australopithecus boisei) on väljasurnud inimahv, kes elas umbes 2,4–1,3 miljonit aastat tagasi Ida-Aafrikas. Paranthropus boisei'il olid laiad sarnaluud ning tugevad lõualuud. Kolju oli väike ja sarnane Read More...
Neandertallane
Neandertallane (Homo neanderthalensis) on inimese liik või alamliik, kes kujunes Euraasiasse asunud püstisest inimesest, kes seal umbes 100 000 aasta jooksul ka elas ja tegutses, Aafrikas kujunes püstisest inimesest aga nüüdisinimese esivanem, keda kutsutakse tarkinimeseks (Homo s
All Rights Reserved 2005 wikimiki.org