Home About us Products Services Contact us Bookmark
:: wikimiki.org ::
Zrak

Zrak

Zrak je zmes plinov, ki sestavlja ozračje Zemlje. Suh zrak vsebuje približno 79% dušika, 20% kisika in 1% argona. Zrak lahko vsebuje 0 do 7% vodne pare in manj kot 1% ogljikovega dioksida. Sestava zraka se z višino spreminja. Kisik v zraku potrebujejo živa bitja za dihanje. Pri izdihovanju se zrak razlikuje od vdihanega zraka, saj kisik porabi organizem. Zračni tlak se z naraščanjem višine približno eksponentno zmanjšuje, njegovo odvisnost približno opisuje barometrska enačba. Zato imajo zrakoplovi kabine pod umetnim tlakom. Zračni pritisk znotraj zrakoplovnih prostorov je večji od zunanjega zaradi udobja potnikov in posadke, čeprav je nekoliko nižji kot na površju. Z upadanjem celotnega zračnega pritiska vseh sestavnih plinov kot tudi kisika se zmanjša delni tlak. Gorski plezalci morajo pri plezanju v visokih gorah nositi zaloge kisika, da ohranjajo stalen delni tlak v krvi. Stisnjen zrak velikokrat uporabljajo pri vodnem potapljanju kot dihalni plin in pri napihovanju plovnih priprav. ---- Zrak je eden od štirih grških klasičnih elementov. V kitajski taoistični misli in sistemu petih elementov zraku nekako odgovarja ogenj (火). Zrak je povezan z veliko predstavami kot je na primer barva meča v tarotu. Kategorija:Plini ja:空気 ko:대기 ms:Udara simple:Air

Plin

Plín je snov v takšnem agregatnem stanju, v katerem zavzame obliko posode, pri čemer ne ohranja stalne prostornine in ne tvori gladine, ampak zasede ves razpoložljiv prostor v posodi. Pline skupaj s kapljevinami uvrščamo med tekočine. Gostota plinov je pri navadnih pogojih dosti manjša od gostote kapljevin ali trdnin. Stisljivost plinov je veliko večja od stisljivosti kapljevin.

Idealni plin

Idealni plin je približek realnih plinov, v katerem zanemarimo privlačne sile med molekulami plina in delež, ki ga v prostoru, napolnjenem s plinom, zasedajo same molekule. Obnašanje idealnih plinov opišemo s splošno plinsko enačbo, njegova notranja energija pa je odvisna le od temperature. Kategorija:Termodinamika
- ja:気体 simple:Gas zh-cn:气体 zh-tw:氣體

Ozračje

Ozráčje ali Zêmljina atmosfêra je plinska plast, ki obkroža planet Zemljo. Plast ohranja Zemljina gravitacija. Tej zmesi plinov rečemo zrak, katerega sestava se z naraščanjem nadmorske višine spreminja. Ozračje sestavljajo (normalizirane vrednosti po Nasinih podatkih):
- dušik (78,082687%),
- kisik (20,945648%),
- argon (0,933984%),
- ogljikov dioksid (spremenljivo, vendar približno 0,034999%),
- neon (0,001818%),
- helij (0,000524%),
- metan (0,000170%),
- kripton (0,000114%),
- vodik (0,000055%) in
- vodna para. Ozračje varuje življenje na Zemlji z absorpcijo Sončevega ultravijoličnega sevanja in z izenačevanjem prevelikih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo. Ker ozračje nima ostre meje in se z višino redči, ga tudi ne moremo natančno ločiti od zunanjega vesoljskega prostora. 75% ozračja leži znotraj 11 km planetne površine. V ZDA vsakemu človeku, ki potuje nad višino 50 milj (80 km) dodelijo status astronavta, drugače pa je ta meja nad 100 km. Višina 120 km označuje mejo, kjer pri vračanju vesoljskih plovil vplivi ozračja postanejo opazni. Višina 100 km (ali 62 milj) velikokrat označuje mejo med ozračjem in Vesoljem (glej Kármánova ločnica).
Kármánova ločnica
Zgradba ozračja

Temperatura in plasti ozračja

Temperatura ozračja se z nadmorsko višino spreminja. Matematično razmerje med temperaturo in višino je v različnih plasteh ozračja različno (glej tudi barometrska enačba):
- troposfera - 0 - 7/17 km, temperatura z višino pojema.
- stratosfera - 7/17 - 50 km, temperatura z višino narašča.
- mezosfera - 50 - 80/85 km, temperatura z višino pojema.
- termosfera - 80/85 - 640+ km, temperatura z višino narašča. Meje med plastmi se imenujejo tropopavza, stratopavza in mezopavza. Srednja temperatura ozračja na površju Zemlje je 14 °C.

Tlak

Zračni tlak je neposredna posledica teže zraka. To pomeni, da je zračni tlak v različnih krajih in časih različen, saj se količina (in teža) zraka na Zemljo krajevno in časovno spreminja. Zračni tlak na višini približno 5 km pade za ~50% (oziroma okrog 50% celotne mase je razporejeno znotraj prvih 5 km). Povprečni zračni tlak na morski gladini je okoli 101,3 kP (okoli 14,7 funtov na kvadratni palec (PSI)).

Gostota in masa

Gostota zraka na morski gladini je okoli 1,2 kg na kubični meter. Ta gostota pojema na večjih višinah enako, kot narašča tlak. Celotna masa ozračja je okoli 5.1 · 1018 kg, zelo majhen del celotne mase Zemlje.

Različna območja ozračja

Območja ozračja lahko imenujemo tudi na druge načine:
- ionosfera - območje, ki vsebuje ione: približno mezosfera in termosfera do 550 km.
- eksosfera - nad ionosfero, kjer se ozračje razredči v vesoljski prostor.
- ozonska plast - ali ozonosfera, približno 10 - 50 km, kjer se nahaja stratosferski ozon. Tudi znotraj te plasti je delež ozona prostorninsko zelo majhen.
- magnetosfera - območje kjer se stikata zemeljsko magnetno polje in Sončev veter. Razteza se desetine tisočev kilometrov z dolgim repom proč od Sonca.
- Van Allenovi sevalni pasovi - območja kjer število delcev iz Sonca naraste.

»Razvoj« Zemljinega ozračja

Zgodovino Zemljinega ozračja pred eno milijardo leti poznamo slabo. Dogodke, ki so sledili, poznamo z večjo natančnostjo. To ostaja zelo aktivno raziskovalno področje. Sodobni pogled vključuje tudi »tretjo atmosfero«, ki razločuje trenutno kemijsko zmes od drugih dokaj različnih zmesi. Prvotno atmosfero sta sestavljala večinoma helij in vodik. Toplota staljene skorje in toplota s Sonca sta prvotno atmosfero razpršili. Pred okoli 3,5 milijarde leti se je površina dovolj ohladila in tvorila skorjo, ki je bila še vedno prepredena z ognjeniki, ki so oddajali hlape (paro), ogljikov dioksid in amoniak. To je vodilo do »druge atmosfere«, ki sta jo v glavnem sestavljala ogljikov dioksid in vodna para, z nekaj dušika in dejansko brez kisika. Ta druga atmosfera je imela ~100 krat več plina kot trenutno ozračje. V splošnem verjamejo, da je učinek tople grede, ki ga povzroča visok nivo ogljikovega dioksida, zavaroval Zemljo pred zmrzovanjem. V naslednjih nekaj milijard letih se je vodna para utekočinila in tvorila dež in oceane, ki so raztopili ogljikov dioksid. Približno 50% ogljikovega dioksida se je absorbiralo v oceane. Razvile so se rastline, ki so s fotosintezo začele pretvarjati ogljikov dioksid v kisik. Čez čas so fosilna goriva, usedline (še posebej apnenec) in živalske lupine prevzele presežek ogljika. Pri tem se je sprostil kisik, reagiral z amoniakom in tvoril dušik. Poleg tega so tudi bakterije pretvarjale amoniak v dušik. Ker se je pojavilo vse več rastlin, je količina kisika zelo narasla, količina ogljikovega dioksida pa se je zmanjšala. Sprva se je kisik vezal z različnimi kemijskimi elementi kot je železo, kasneje pa se je nakopičil v atmosferi — kar je povzročilo izginotje vrst in nadaljnji razvoj. S pojavom ozonske plasti (zmes kisikovih atomov) so bila živa bitja bolje zaščitena pred ultravijoličnim sevanjem. Ta kisikova-dušikova atmosfera je tako »tretja atmosfera«.

Segrevanje ozračja

Glej segrevanje ozračja, zgodovinski zapisi temperature, IPCC in vpliv človeka na segrevanje ozračja.

Glej tudi


- kisli dež,
- ekologija Kategorija:Meteorologija Kategorija:Zemlja Kategorija:Plini ja:大気 ko:대기권 ms:Atmosfera

Dušik


Dušík je kemijski element v periodnem sistemu s simbolom N in atomskim številom 7. Ta pogosta neaktivna dvoatomska plinasta nekovina, običajno brez barve, vonja in okusa, sestavlja 78 odstotkov Zemljinega ozračja in je sestavni del vseh živih tkiv. Dušik tvori številne pomembne spojine, kot so amoniak, dušikova kislina in cianidi.

Pomembne lastnosti

Dušik je nekovina, z elektronegativnostjo 3,0. V svoji zunanji lupini ima pet elektronov, zato je v večini spojin trivalenten. Čisti dušik, N2, je pri sobni temperaturi nereaktiven brezbarven dvoatomski plin, ki sestavlja okoli 78 % Zemljinega ozračja. Kondenzira se pri 77 K, zmrzne pa pri 63 K. Tekoči dušik je pogost kriogen.

Uporaba

Napogostejša posamezna raba dušika je kot komponenta pri pridobivanju amonijaka s Haberjevim procesom. Amonijak se nato uporablja za izdelavo gnojil in dušikove kisline. Dušik se uporablja kot neaktivno ozračje v tankih z eksplozivnimi tekočinami, med izdelavo elektronskih delov kot so tranzistorji, diode, in integriranih vezij, in pri izdelavi nerjavečega jekla. Dušik se uporablja kot hladilo tako za potapljanje zamrzovanih prehranskih izdelkov pred prevozom hrane, kot za ohranjanje teles in reproduktivnih celic (sperme in jajčec) in za stabilno hranjenje bioloških vzorcev v biologiji. Soli dušikove kisline vključujejo nekatere pomembne sestavine, denimo kalijev nitrat (soliter) in amonijev nitrat. Prva spojina je sestavina smodnika, zadnja je pomembna v gnojilih. Dušikove organske spojine, kot sta nitroglicerin in trinitrotoluen, so pogosto eksplozivi. Dušikova kislina se uporablja kot oksidant v raketah na tekoče gorivo. Hidrazin in njegovi derivati se uporabljajo v raketnem gorivu. Dušik se v svojem tekočem stanju (pogosto imenovanem LN2) pogosto uporablja v kriogeniki. Tekoči dušik naredijo z destilacijo iz tekočega zraka. Pri atmosferskem tlaku se dušik utekočini pri -195,8 stopinjah Celzija. Dušik je tekoče zamrzovalno sredstvo, ki se pogosto uporablja pri demonstracijah pri poučevanju naravoslovja.

Zgodovina

Odkritje dušika (latinsko nitrum, grško Nitron, kar pomeni "naravna sodavica", "geni", "izdelava") formalno pripisujemo Danielu Rutherfordu, ki ga je leta 1772 imenoval škodljivi zrak ali vnetljivi zrak. Da obstaja del zraka, ki ne podpira gorenja, je bilo kemikom dobro znano že v poznem 18. stoletju. Skoraj hkrati so dušik preučevaliCarl Wilhelm Scheele, Henry Cavendish, in Joseph Priestley, ki ga je imenoval zgoreli zrak ali nevnetljivi zrak. Dušik je bil dovolj neaktiven, da ga je Antoine Lavoisier imenoval azote, kar pomeni brez življenja. Spojine dušika so bile dobro znane v srednjem veku. Alkimisti so poznali dušikovo kislino pod imenom aqua fortis. Mešanica dušikove in klorovodikove kisline je bila znana kot aqua regia, cenjena zaradi svoje zmožnosti raztapljanja zlata. Kategorija:Kemijski elementi ja:窒素 ko:질소 simple:Nitrogen th:ไนโตรเจน

Argon

Árgon (iz starogrške besede άργός, počasi delujoč, zaradi njegove kemijske inertnosti) je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Ar in atomsko število 18. Ta tretji žlahtni plin v osmi periodi sestavlja približno 1 % Zemljinega ozračja.

Pomembne lastnosti

Argon je 2,5 krat tako topen v vodi kot dušik, kar je približno enaka topnost kot kisik. Ta kemijski inertni element je brez barve in vonja tako v tekoči kot v plinski obliki. Kemijske spojine, ki bi vsebovale argon, niso znane. Raziskovalci na Univerzi v Helsinkih so leta 2000 poročali o izdelavi argonovega fluorovodika (HArF). Poročali so tudi o močno nestabilni spojini s fluorom, vendar to še ni dokazano. Čeprav trenutno ni potrjenih kemijskih spojin, pa lahko argon tvori klatrate z vodo, ko se njegovi atomi ujamejo v mrežo molekul vode. Kategorija:Kemijski elementi ja:アルゴン ko:아르곤 ms:Argon simple:Argon th:อาร์กอน

Voda

Vôda je kemijska spojina in polarna molekula pri standardnih pogojih tekočina s kemijsko empirično formulo H2O. Formula pove, da je ena molekula vode sestavljena iz dveh vodikovih in iz enega kisikovega atoma. Vodo najdemo skoraj povsod na Zemlji in je potrebna za vse znane oblike življenja. Okoli 70% Zemljine površine je prekrito z vodo.

Splošno

Trdno stanje vode je znano kot (vodni) led, plinsko stanje je vodna para. Enoti za temperaturo (nekdaj stopinja Celzija in sedaj Kelvin) sta določeni s trojno točko vode 273,16 K (0.01 °C) in 611,2 Pa, pri temperaturi in parnem tlaku, ko so trdna, kapljevinasta in plinasta voda v termodinamskem ravnovesju. Pri temperaturah večjih od 647 K in tlakih večjih kot 22,064 MPa vodne molekule zavzamejo superkritično stanje, kjer kapljevinske skupine plavajo znotraj parne faze. Velika množina vode lahko pomeni ocean, jezero, reka, potok, kanal, ribnik. Za podatke o oskrbi z vodo glej vodno bogastvo. Glej tudi obala, trajekt, pomol. Kemiki včasih vodo v šali pojmujejo kot bivodikov monoksid ali BVMO (glej [http://www.dhmo.org/ http://www.dhmo.org/]), s sistematičnim kovalentnim imenom te molekule, še posebej v parodijah o kemijskem raziskovanju, ki kliče po izobčenju te "smrtonosne kemikalije". Sistematično kislinsko ime za vodo je hidroksidna kislina ali hidroksilna kislina, čeprav pojma skoraj nikoli ne uporabljajo.

Bipolarna narava vode

Pomembna značilnost vode je njena polarna narava. V vodni molekuli so vodikovi atomi razporejeni na konceh, kisikovi pa v temenih. Ker ima kisik višjo elektronegativnost od vodika, je območje molekule z vodikovim atomom delno negativno nabito glede na vodikovo stran. Molekula s takšno razliko naboja se imenuje dipol. Razlika naboja med seboj privlači vodne molekule kakor tudi druge polarne molekule. To privlačevanje se imenuje vodikova vez. Ta sorazmerno šibka privlačna sila (glede na kovalentne vezi znotraj same vodne molekule) povzroča fizikalne lastnosti kot je visoko vrelišče, ker je za prekinitev vodikovih vezi med molekulami potrebno veliko toplotne energije. Žveplo, na primer, leži v periodnem sistemu elementov pod kisikom, njegova enakovredna spojina, vodikov sulfid (H2S) nima vodikove vezi. Tako je njegova molekula dvakrat težja od vodne in je pri sobni temperaturi plin. Dodatne vezi med vodnimi molekulami povzročajo, da ima tekoča voda veliko specifično toplotno kapaciteto. Vodikova vez je odgovorna tudi za nenavadno obnašanje vode pri zmrzovanju. Kakor druge snovi tudi tekočina z nižanjem temperature postaja gostejša. Vendar, z razliko od drugih snovi, pri ohlajanju blizu ledišča prisotnost vodikove vezi pomeni, da molekule pri preurejanju zaradi zmanjšanja svoje energije na najmanjšo možno mero, tvorijo snov, ki je dejansko manj gosta. Zaradi tega led plava v vodi in voda se pri zmrzovanju razširja. Druge snovi se pri strjevanju krčijo. Tekoča voda je najgostejša pri temperaturi 4 °C. To vodi do zanimive posledice med zimskim časom. Ohlajena voda na površini postaja gostejša in potone, pri čemer tvori toplotni tok, ki ohlaja celotno množino vode. Ko temperatura jezera doseže 4 °C, voda na površini, ki se še naprej ohlaja, postane manj gosta, ostaja kot površinska plast, ter končno tvori led. Ker je prenos toplote v spodnjih delih zaradi spremembe gostote onemogočen, bo večji del vsake velike količine zmrznjene vode med zimo še vedno tekoč pri 4 °C pod ledeno skorjo. Na ta način ribe lahko preživijo. To dejstvo je eden od osnovnih zgledov za dobro uravnane fizikalne lastnosti, ki omogočajo življenje na Zemlji in ga uporabljajo kot podporo za antropično kozmološko načelo. Druga posledica je, da se bo led pri dovolj velikem tlaku stopil.

Voda kot topilo

Glej tudi


- težka voda
- vodikov peroksid Kategorija:Kemija
- als:Wasser ja:水 ko:물 ms:Air simple:Water th:น้ำ zh-min-nan:Chúi

Ogljikov dioksid

Ogljíkov díoksíd (zastarelo ogljikov dvokis) je pri standardnih pogojih plin s kemijsko formulo CO2. V majhni količini (0,03%) je navzoč v Zemljinem ozračju, kjer deluje kot toplogredni plin. toplogredni plin Ogljikov dioksid nastaja pri izgorevanju organskih snovi, če je na voljo zadostna količina kisika. Nastaja tudi pri celičnem dihanju, številni mikroorganizmi ga proizvajajo pri fermentaciji. Rastline porabljajo ogljikov dioksid pri fotosintezi, procesu, v katerem se ogljik in kisik porabljata za sintezo ogljikovih hidratov. Poleg tega rastline sproščajo kisik v ozračje, ki se nadalje porablja za dihanje heterotrofnih organizmov. Pomembno vlogo ima v ogljikovem ciklu.

Fizikalne in kemijske lastnosti

Ogljikov dioksid je brezbarven plin, ki ob vdihavanju v visokih koncentracijah (kar je povezano z nevarnostjo zadušitve) povzroči v ustih kisel okus, v nosu in grlu pa pekoč občutek. Oba pojava povzroča ogljikova kislina, ki nastaja ob raztapljanju ogljikovega dioksida v sluznici. Gostota CO2 pri 298 K je 1,98 kg m−3, kar je približno 1,5 kratna vrednost gostote zraka. Molekula ogljikovega dioksida (O=C=O) vsebuje dve kovalentni vezi, je linearne oblike in nima električnega dipolnega momenta. Ker je povsem oksidirana, ogljikov dioksid ni zelo reaktiven in ni vnetljiv. Pri temperaturi, nižji od -78°C in atmosferskem tlaku ogljikov dioksid kondenzira v trdnino bele barve, imenovano suhi led. Kapljevinska oblika obstaja le pri tlaku, večjem od 5,1 Bara (trojna točka je pri 216,55 K in 5,17·105 Pa), pri atmosferskem tlaku pa v procesu, imenovanem sublimacija, preide neposredno iz trdne v plinasto fazo. Ogljikov dioksid je zelo dobro topen v vodi. Pri standardnih pogojih dana prostornina vode absorbira enako prostornino ogljikovega dioksida. Približno 1% raztopljenega ogljikovega dioksida se pri tem pretvori v ogljikovo kislino, ta pa nadalje delno disociira in tvori bikarbonatne in karbonatne ione. Kategorija:Plini ja:二酸化炭素 ko:이산화 탄소 ms:Karbon dioksida simple:Carbon dioxide th:คาร์บอนไดออกไซด์

Dihanje

Dihanje je izmenjava plinov med zrakom in krvjo v pljučih. Skoz pljuča telo oddaja ogljikov dioksid in sprejema kisik; to je pljučno dihanje. Izmenjavo plinov med krvjo in celicami pa imenujemo celično dihanje. Pri dihanju (respiracija) razlikujemo dve fazi. Vdih (inspirij) je vsesavanje zraka v pljuča, sledi izdih (ekspirij), to je iztiskanje zraka iz pljuč. Pogostnost dihanja je različna; zdrav odrasel človek v mirovanju vdihne približno 16-krat v minuti. Zaradi telesnega napora pa se pogostnost dihanja poveča. Otrok diha hitreje kot odrasel človek. Zaradi povečane količine ogljikovega dioksida v krvi se vzdraži dihalni center v podaljšani hrbtenjači. Iz tega centra prihajajo pobude po motoričnih živcih k skeletnim dihalnim mišicam. Glavne dihalne mišice so medrebrne mišice in trebušna prepona in se krčijo pod kontrolo naše zavesti, vendar je navadno njihovo krčenje avtomatično (spanje). Pri vdihu dihalne mišice razširijo prsni koš. Medrebrne mišice ga dvignejo in razširijo vstran in naprej, prepona pa se splošči in poveča prostornino prsne votline navzdol. Obenem se pljuča razširijo zaradi znižanega pritiska v prostoru med pljučno in rebrno plevro. Zato se poveča prostornina v pljučnih mešičkih, zračni pritisk v njih se zmanjša in zrak se vsesa vanje. Po vdihu se količina ogljikovega dioksida v krvi zmanjša, vzburjenje dihalnega centra preneha, dihalne mišice popustijo in prsni koš upade zaradi lastne teže in zaradi prožnosti prsnega koša in pljuč. Ker se zmanjša prostornina prsnega koša, se pljuča stisnejo in pri tem iztisnejo zrak iz pljučnih mešičkov. Tudi pri najprizadevnejšem izdihu ne moremo iztisniti vsega zraka iz pljuč, temveč ga v dihalih ostane še vedno približno en liter. V vdihanem zraku je največ dušika in skoraj 21 % kisika ter 0,04% ogljikovega dioksida, v izdihanem zraku pa je približno 16 % kisika in 4 % ogljikovega dioksida. Izdihani zrak je tudi bolj topel in vlažen.

Glej tudi


- Dihala Kategorija:Anatomija Kategorija:Dihala

Barometrska enačba

Barométrska enáčba opisuje pojemanje tlaka p z višino z v izotermni atmosferi: :p(z) = p_0 e^ V realni atmosferi se temperatura z višino spreminja, zato velja ta zveza le približno.

Hidrostatična izpeljava

Izhajamo iz enačbe za hidrostatični tlak: :\frac = -\rho g Iz splošne plinske enačbe lahko izrazimo gostoto ρ: :\rho = \frac Ko to vstavimo v prejšnjo enačbo in preuredimo, dobimo :\frac = - \frac dz = -\frac Vpeljali smo oznako z0 = R T / M g. Enačbo na levi strani najprej integriramo od p0 do p, na desni pa od 0 do z, zatem pa jo še antilogaritmiramo, pa dobimo :p = p_0 e^

Statističnomehanska izpeljava

Izhajamo iz dejstva, da mora biti v ravnovesju kemijski potencial za vsako plast atmosfere enak. V nasprotnem primeru bi neenakost kemijskih potencialov privedla do prenosa snovi med plastmi in porazdelitev snovi v atmosferi ne bi bila ravnovesna. Razliko kemijskih potencialov med izbrano referenčno ravnino (z = 0) in poljubno drugo ravnino pri izbrani temperaturi T zapišemo kot: :\mu - \mu_0 = \overline - \overline_0 + RT \ln \frac Pri tem je μ kemijski potencial, μ0 njegova vrednost pri z = 0, \overline entalpija na mol in \overline_0 njena vrednost pri z = 0, p tlak in p0 njegova vrednost pri z = 0, R pa splošna plinska konstanta. Zadnji člen izvira iz izraza za spremembo entropije pri izotermni spremembi. Brez izgube splošnosti lahko postavimo \overline_0 = 0. Na višini z je entalpija večja od referenčne za težnostno potencialno energijo: :\overline = Mgz Pri tem je M molska masa plina, g pa težni pospešek. Odtod dobimo zvezo: :Mgz = -RT \ln \frac Če jo antilogaritmiramo, dobimo izraz za pojemanje gostote z višino: :p(z) = p_0 \exp\left( -\frac \right) Izraz je identičen prej izpeljanemu, če postzavimo z0 = RT/Mg. Kategorija:Mehanika tekočin Kategorija:Termodinamika

Zrakoplov

Zrakoplòv ali zráčno plovílo je stroj, ki je v ozračju zmožen leteti. Letálo ali avión je vrsta zrakoplova, ki s krili proizvede navpično dvižno silo. Zrakoplove delimo na dve glavni vrsti:
- aerodíni - zrakoplovi, težji od zraka:
  - avtogiri,
  - helikopterji in
  - običajna letala,
- aerostáti - zrakoplovi, lažji od zraka:
  - baloni in
  - zračne ladje (zrakoplovi).

Glej tudi


- vojaška letala, vojaški helikopterji, jadralno letalo, letalski instrumenti, seznam letalskih proizvajalcev Kategorija:Letalstvo
- ja:飛行機 simple:Aircraft

Delni tlak

Délni tlák (tudi parciálni tlák) je tlak, ki ga v mešanici plinov v posodi s prostornino V pri temperaturi T pripišemo posameznemu plinu. Grobo rečeno je delni tlak ene komponente mešanice plina v posodi tlak, ki bi nastal v posodi, če bi v namišljenem poskusu odvzeli vse ostale komponente, a tako, da se pri tem ne bi spremenila temperatura. Za mešanico razredčenih plinov velja Daltonov zakon: :p = \sum_i p_i Pri tem je pi delni tlak posameznega plina, p pa tlak mešanice plina. Enakovreden je pristop z delnimi prostorninami, pri katerem računamo, da je tlak vsakega plina v mešanici enak tlaku v posodi, vendar pa vsak od plinov zaseda samo del vse prostornine v posodi. Daltonov zakon lahko v tem primeru zapišemo: :V = \sum_i V_i Daltonov zakon skupaj z zakonom o ohranitvi mase dovoljuje, da mešanico idealnih plinov obravnavamo kot enofazni sistem, če vpeljemo efektivno molsko maso. Za mešanico dveh plinov, pri katerem je masa prvega m1, masa drugega pa m2, M1 in M2 pa sta molski masi prvega in drugega plina, dobimo: : M = \frac Zrak lahko tako obravnavamo kot plin z molsko maso 29 kg/kmol. Kategorija:Termodinamika Kategorija:Fizikalne količine ja:分圧

Alpinizem

Alpinizem sestavlja več različnih dejavnosti, praktično pa zajeva vsa področje plezanja in gorništva. Sem prištevamo ledno plezanje, turno smučanje, odpravarstvo, prosto plezanje. prosto plezanje prosto plezanje prosto plezanje

Zgodovina

Prva obdobja

Gore so že v davnih časih imele pomembno vlogo v življenju ljudi. Čez gorstva so speljali številne poti, predvsem trgovske. Nastale poti so bile speljane preko visokih prelazov, ki so jih nekatera ljudstva uporabljala na svojih osvajalskih pohodih. Ljudlje so naseljevali gorske dolinice predvsem zaradi lova, iskali so hrano in varnost pred sovražniki.

Doba raziskovanja

Nekje v 14. stoletju so se začeli ljudje povzpenjati na vrhove v Alpah. Osvajanje vrhov se je razmahnilo v 18. in 19. stoletju. S prvimi vzponi se je tudi večalo zanimanje za naravne pojave, relief gora in še druge veje znanosti. Nastajati je pričela tudi literatura, ki govori o gibanju v gorah, prvi zemljevidi in reliefi gorskega sveta.

Klasični alpinizem

V tem obdobju, ki je trajalo do prve svetovne vojne, so gorniki iskali vse težje smeri na že osvojene vrhove. Proti koncu obdobja se pojavi že prvo pravo stensko plezanje. Nastajati so začele prve gorniške organizacije in visokogorske postojanke.

Medvojni alpinizem

To obdobje je trajalo med obema svetovnima vojnama. Razvili so se tehnični pripomočki in tehnika plezanja v kopni skali, hkrati se je razvijala tudi ledna tehnika. Z drznimi podvigi alpinistov je tekmovala tudi tehnika v gorah. Graditi so se začele žičnice, gorske železnice in alpske ceste. Hkrati je nastala potreba po enotnem ocenjevanju smeri. Leta 1932 je bila v Chamonixu ustanovljena Mednarodna zveza gorniških organizacij - UIAA. Hiter razvoj je za nekaj časa ustavila 2. svetovna vojna, po njej pa se je alpinizem še hitreje razmahnil in napredoval.

Moderni alpinizem

Po vojni so se plezalci ponovno začeli zbirati in poskušali ponoviti predvojne uspehe. V petdesetih letih (okoli leta 1950) se je pričelo premagovanje težavnih smeri ob izdatni pomoči tehnične opreme. Leta 1950 je bil osvojen prvi osemtisočak Anapurna (8091 m). Razvijati se je začelo tudi smučanje v gorah. V sedemdesetih letih 20. stoletja je doživelo razcvet prosto plezanje, ki se je iz ZDA preneslo v Evropo. Pojavljati so se začela tudi prva tekmovanja v prostem plezanju, ki so jih kasneje preselili v dvorane zaradi varovanja plezalcev, zaščite narave in neodvisnosti od vremena. V osemdesetih se je razmahnilo plezanje zaledenelih slapov in iz tega nastalo kombinirano plezanje oziroma tako imenovani drytooling, kjer plezalci opremo za ledno plezanje uporabljajo v kombinaciji skale in ledu. Glej tudi zgodovina prostega in športnega plezanja

Nevarnosti v gorah

Nevarnosti v gorah delimo v:
- Objektivne: padajoče kamenje, krušljiva skala, nevihte, strela, megla, plazovi, veter, ledeniške razpoke, ...
- Subjektivne: neizkušenost, pomanjkljiva ali poškodovana oprema, slaba fizična in psihična pripravljenost, ...

Plazovi

Največjo nevarnost pozimi predstavljajo plazovi, do katerih pride, ko se poruši ravnovesje sil v snežni odeji. Največja nevarnost plazov je takrat, ko zapade nov sneg in sicer na pobočjih naklonine med 20° in 50°.

Vreme

Vreme je na splošno eden izmed dejavnikov, ki jih alpinisti vselej upoštevajo pred odhodom v gore. Navarne so hitre spremembe vremena, kot je padec temperature, padavine, veter in megla. Poleti so še posebej nevarne nevihte in to predvsem zaradi strele. Na grebenih in vrhovih lahko močan veter povzroči zdrs. Nevarnost nam predstavlja tudi megla, saj je takrat otežena orientacija brez tehničnih pripomočkov. V gorah je sonce pozimi še močnejše in takrat je nevarnost sončnih opeklin in snežne slepote.

Slovenski alpinizem


- 1778 so Kos, Korošec, Rožič in Willonitzer prvič stopili na vrh Triglava.
- 27. februarja 1893 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD).
- 1912 je bila v Kranjski Gori ustanovljena Gorska reševalna služba (GRS).
- 1925 je bila preplezana Direktna smer v Špiku (Mira Marko Debelakova in Stane Tomšek)
- v letih 1929 - 1931 so bile preplezane Skalaške smeri v Triglavu, Škrlatici in Špiku (Pavla Jesihova in Milan Gostiša).
- 1945 sta Joža Čop in Pavla Jesihova preplezala Centralni oziroma sedaj Čopov steber v severni steni Triglava.
- 1949 je bila opravljena prva ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v Travniku (Rado Kočevar in Jože Frelih).
- 1960 je bila 1. jugoslovanska himalajska odprava, plezalci so stopili na vrhove Trisul II (Aleš Kunaver in Ante Mahkota) in Trisul III (Marjan Keršič-Belač, Aleš Kunaver in Ante Mahkota).
- 15. oktobra 1975 so slovenski alpinisti dosegli svoj prvi osemtisočak - himalajski Makalu.
- 1979 - Sagarmatha (8848 m), prvenstveni vzpon po zahodnem grebenu (Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj, Stipe Božič, Stane Belak in Šerpa Ang Phu (ponesrečil se je med sestopom).
- 1989 - Mount Everest, po normalni smeri so se na vrh povzpeli Stipe Božič, Viki Grošelj in Dimitri Ilievski.
- 1990 - Lotse, južna stena. Tomo Česen je sam preplezal steno, osvojil vrh ter sestopil po isti smeri.
- 1995 - Anapurna (8091 m) - pristop čez severno stran gore, zadnji slovenski osemtisočak. Vrh so osvojili Drejc Karničar, Davo Karničar, Tomaž Humar in Mehičan Carlos Carsolio. Takrat je bil tudi prvi spust iz gore, ki sta ga opravila brata Karničar.
- 1996 - Ama Dablam (6828 m), Vanja Furlan in Tomaž Humar sta v alpskem stilu preplezala prvenstveno smer v severozahodni steni, plezala sta pet dni, kar je bil najboljši vzpon tega leta v Himalaji, za katerega sta prejela najvišje mednarodno priznanje - Zlati cepin.
- 1997 - Marko Lukič je v Smith Rocku (Oregon, ZDA) preplezal smer Just do it z oceno 8c+.
- 1999 - Tomaž Humar prepleza prvenstveno smer v južni steni Daulagiria
- 2000 - Davo Karničar je kot prvi človek smučal z Mount Everesta v neprekinjenem spustu. Kategorija:Šport
- ja:登山

Barva

Bárva je občutek, ki (pri ljudeh) izhaja iz zmožnosti očesa za ločevanje treh različnih filtriranih slik. Na zaznavanje barve vplivajo dolgotrajni pojavi (vzgoja) opazovalca in tudi kratkotrajni kot so bližnje barve. Izraz barva označuje tudi lastnost svetlobnih virov, ki jih lahko oko zaznava. Barva igralnih kart je lahko karo, srce, pik ali križ.

Fizika barve

Elektromagnetno valovanje je mešanica valovanj različnih valovnih dolžin in jakosti. Kadar je to valovanje znotraj obsega človeške vidljivosti (približno med 380 nm in 740 nm), se imenuje svetloba. Svetlobni spekter beleži jakost vsake valovne dolžine. Celotni spekter prihajajočega valovanja od telesa določa njegov videz, vključno z zaznano barvo. Kot bomo videli, obstaja več spektrov kot je barvnih vtisov. Pravzaprav lahko določimo barvo kot razred spektrov, ki povzroča isti barvni vtis. Takšna določitev je različna med različnimi vrstami ali celo med posamezniki. Površino, ki razpršeno odbija vse valovne dolžine enako, vidimo belo. Temna črna površina absorbira vse valovne dolžine in ne odbija. Pri zrcalu je drugače. Zrcalo tudi odbija vse valovne dolžine enako, vendar ga ne vidimo belo. Svetla črna telesa tudi odbijajo. Besedo spekter je leta 1666 uvedel Isaac Newton iz latinske besede za sliko. Znani mavrični spekter vsebuje vse tiste barve, ki se ujemajo z vidno svetlobo ene valovne dolžine. Te barve so enobarvne (monokromatske). Frekvence so približne in so dane v terahertzih (THz). Valovne dolžine, ki veljajo za vakuum, so dane v nanometrih (nm). Na razpolago je seznam podobnih velikosti drugih teles in razdalj.
Barve vidnega svetlobnega spektra.

Delitev barv


- primarne barve - rdeča, rumena, modra
- sekundarne barve - barve, ki so sestavljene iz dveh primarnih (npr: oranžna)
- tople barve - rdeče, oranžne, rumene, rjave
- mrzle barve - modre, zelene, škrlatne
- nevtralne barve - bele, rjave, bež
- močne barve - intezivne barve, ki niso razrečene s črno, belo ali komplementarno barvo
- blede barve - manj intezivne barve zaradi mešanja z belo, črno ali komplementarno barvo

Glej tudi


- Sončev spekter
- seznam barv
- barvna slepota
- odbojnost (albedo)
- barvni krog
- komplementarne barve
- kontrastne barve
- senca
- odtenek Kategorija:Optika Kategorija:Fiziologija Kategorija:Vid
- ja:色 ko:색 simple:Color

Meč

Mèč je hladno orožje za sekanje in bodenje, praviloma z ravnim in na obeh straneh nabrušenim rezilom. Najdemo ga od antičnih do srednejeveških kultur, tako v Evropi kot v srednji Aziji in na daljnem vzhodu. Aziji

Zgodovina meča

Prve najdbe mečev segajo v zgodnjo bronasto dobo, kot na primer najdbe v Grčiji (Mikene,Sparta). Zaradi majhne trdote kovine so bili ti meči dokaj neprimerni za boj, večji pomen so imeli v obredih, ko so označevali status nosilca. Bistveno vlogo kot orožje je dobil meč šele z nastopom železne dobe, ker ima železo, še posebej pa jeklo veliko večjo trdoto od brona. Prve najdbe železnih mečev so iz najdb Halštadske kulture, tako v severni kot južni Evropi. Klub temu, da je bilo na začetku železne dobe glavno orožje še vedno sulica (na primer grški hopliti in rimski legionarji), je dobil meč predvsem v rimski armadi velik pomen kot kratek meč (gladius). Meč nastopa tudi v vrsti sag in legend, na primer o kralju Arturju, (znameniti Excalibur) in mitu o Nibelungih (Siegfridov meč Balmung). Meč ima veliko vlogo pri srednjeveških obredih (kronanje, povzdignenje v viteški stan...). V zbirki kraljevskih insignij praktično vseh bivših in obstoječih kraljevin je tudi meč. Z razvojem močnejših oklepov so se morali tudi meči ojačati. Iz začetnih 0,80 metra so se najprej podaljšali na 1,1 metra in nato tudi do 1,3 metra. Tako dolg meč je (tudi če ni presekal oklepa) povzročil ob močnem udarcu resne notranje poškodbe. Dvoročne meče, ki se jih pogosto vidi na upodobitvah najemnikov (Landsknecht) so izdelovali že v srednjem veku, vendar niso bili namenjeni uporabi v boju. Njihov namen je bil predstavitev, pogosto so bili razstavljeni, uporabljali so se deloma tudi za izvršitev smrtnih obsodb (obglavljenje). V času tridesetletne vojne so jih skušali uporabiti, vendar brez posebnega uspeha. Bili so predolgi in prenerodni za uspešno uporabo na bojnem polju.

Delitev mečev

glede na prijem


- enoročni,
- enoinpolročni,
- dvoročni

glede na namen


- bojni,
- ceremonialni,
- paradni,
- usmrtitveni,

tipi mečev


- bojni meč,
- lahki meč
- rapir
- udrihač

Sestavni deli meča


- ročaj
- rezilo
- ročajni glavič
- držaj
- odbojnik
- ostrina
- konica

Značilni meči

Meči Afrike in Srednjega vzhoda

Flisa - Kaskara - Kindžal - Quaddara - Takouba -

Meči Indijske podceline

Pata - Rao dao - Zafar takieh -

Meči Daljnega vzhoda

Barong - Dao - Kampilan - Kleveng - Mandau - Noklang - Parang ihlang - Parang pandit - Talibon - Katana

Evropski meči

Cinquedea - Claidheamh noir - Claymore - Flamberg - Gladij - Katzbalger - palaš - Salonski meč - Schiavona - Spadroon - udrihač -

Glej tudi


- sablja
- rapir
- Kategorija:Klasično orožje in bojne naprave Kategorija:Hladno orožje ja:剣

Kategorija:Plini

Ta kategorija zajema člankeo plinih. Kategorija:Fizika Kategorija:Kemija ko:분류:기체

Economía de Florida

La economía de Florida se basa fuertemente en el turismo. El clima benigno durante la mayor parte del año y los muchos kilómetros de playas atraen a numerosos turistas de todas las partes del mundo. El parque temático de Walt Disney, el más grande de la cadena, localizado cerca de Orlando, conduce la actividad de la zona, junto a otros parques temáticos que se han ido instalando progresivamente, como los estudios Universal. La gran cantidad de impuestos sobre las ventas que recauda el estado es lo que permite a Florida el que no exista un impuesto sobre la renta. Otras industrias de importancia son los cítricos y la producción de zumos, la banca y la minería de fosfatos. Con la llegada del programa espacial al Centro Espacial Kennedy en los años 60, Florida ha atraido numerosas industrias aereoespaciales y militares. Florida Categoría:Florida

warsaw map Parkiet narty gambling Nieruchomoci d










































:: RELATED NEWS ::
Fibonacci representation
In mathematics, Fibonacci coding is a universal code which encodes positive integers into binary code words. All tokens end with "11" and have no "11" before the end. The code begins as follows: 1 11 2 011 3 0011 4 1011 5 00011 6 10011 7 01011 8 000011 9 100011 10 010011 11 001011 12 101011 The Fibonacci code is closely related to Fibonacci representation, a positional mathematics and theoretical physics, the idea of a representation of a Lie group plays an important role in the study of continuous symmetry. A great deal is known about such representations, a basic tool in their study being the use of the corresponding 'infinitesimal' representations of Lie algebras (indeed in the physics literature the distinct
Assück
Assück is a grindcore band from St. Petersburg, Florida. They existed from 1987 to 1998. They released 2 basically interchangeable 12" albums, Misery Index, and Anticapital, as well as numerous 7", split 7" records and various comp tracks. They were one of the most important North American grindcore bands and still have a strong cult following. Sometimes described as the best example of "ha
Trigger finger/thumb
Trigger finger, or trigger thumb, is a type of stenosing tenosynovitis in which the sheath around a tendon in a thumb or finger becomes swollen and restricts the tendon's movement. Affected joints may become painful to straighten once bent, and may make a soft crackling sound when moved. This ailment is sometimes classed as a repetitive strain injury.

External links


-
Trigger thumb
Trigger finger, or trigger thumb, is a type of stenosing tenosynovitis in which the sheath around a tendon in a thumb or finger becomes swollen and restricts the tendon's movement. Affected joints may become painful to straighten once bent, and may make a soft crackling sound when moved. This ailment is sometimes classed as a repetitive strain injury.

External links


-
Ménage à trois
A ménage à trois is a relationship or domestic arrangement in which three people, often a married couple and another lover, live together or are romantically or sexually involved. The French phrase literally translates as "household of three". In extended use, the term refers to any sexual act involving three people or Group sex. Troilism or threesies is
Nasal bone
The nasal bones (ossa faciei & ossa nasalia) are two small oblong bones, varying in size and form in different individuals; they are placed side by side at the middle and upper part of the face, and form, by their junction, "the bridge" of the nose. Each has two surfaces and four borde
Menage a trois
A ménage à trois is a relationship or domestic arrangement in which three people, often a married couple and another lover, live together or are romantically or sexually involved. The French phrase literally translates as "household of three". In extended use, the term refers to any sexual act involving three people or Group sex. Troilism or threesies is
Phelsuma pronki
Phelsuma pronki Seipp, 1994 is diurnal species of geckos. It lives in central Madagascar and typically inhabits rainforests and dwells on trees. Phelsuma pronki feeds on insects and nectar.

Description

This lizard belongs to the smallest day geckos. It can reach a total length of about 11 
Thomas Mitchell
:For Thomas Mitchell the American actor see: Thomas Mitchell (actor) Major Sir Thomas Livingston Mitchell (June 16, 1792-1855), surveyor and explorer of south-eastern Australia, was born at Grangemouth in
All Rights Reserved 2005 wikimiki.org